Kaj pa jaz, ali žvižgam in pojem v težavah?

(Karmen Kristan – ustvarjalna ježevka sem napisala za Skavtnet kolumno.)

8. skavtski zakon »Skavt (skavtinja) si v težavah žvižga in poje« je včasih razumljen kot neka oblika flegmatičnosti ob soočenju s težavo. V resnici ne gre za potlačitev težave, ampak za pogumno, aktivno držo ob soočenju s težavami, v zaupanju in hvaležnosti, ker vem, kdo sem.

  1. O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto,
    česar ne morem spremeniti,
    daj mi pogum, da spremenim tisto,
    kar lahko spremenim
    in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!

    Ob vsaki težavi tako lahko krepim:

            • Zavedanje, kdo v resnici sem
            • Zaupanje, da Bog vodi moje življenje
            • Pogum za soočenje s težavami
            • Hvaležnost

    Kdo sem?

     Vse duhovnosti na svojstven način govorijo o tem, da tega ne vemo, da spimo in seizgubljeni sin ne zavedamo svoje prave identitete. Jezus nam je povedal, da smo božji otroci, s tem pa bratje in sestre med seboj. Kaj to pomeni? Pomeni, da sem dragocen/a ne glede na to, kaj se mi dogaja, kaj čutim ali mislim. Božji sin ali božja hči sem in to nikdar ne pade. Moja življenjska zgodba je pomembna in neprimerljiva, če jo sprejmem, me Bog v njej vedno oblikuje po svoji podobi.  Ustvarjen/a sem za večnost.  Lahko zavržem to dostojanstvo, toda  še vedno me bo objemala Očetova ljubezen v hrepenenju, da se vrnem. (prilika o Izgubljenem sinu).

  2. Druge in stvarstvo lahko sprejmem v edinosti šele, ko sem sprejel/a, da sem od Boga neskončno ljubljen/a. Ta Odnos  me pelje v vse druge odnose v Ljubezni. Se to bere kot osladna fraza? Lahko da, saj beseda ljubezen doživlja toliko zlorab, da je za mnoge izgubila svoj pravi pomen.

    Ali Bog res skrbi zame?

    lilija in kJa skrbi, bolj kot za lilije na polju ali ptice neba. Mt 6,25-34 Vsak trenutek me diha in mi je blizu. Problem je, ker tega ne sprejemam in ne  ozavestim. Pri tem mi lahko zelo pomaga molitev Eksamna.

    V tej molitvi zvečer, potem, ko se povežem z Bogom, pregledam svoj dan in se zahvaljujem za vse dobro, ki se je zgodilo. Potem se odrečem, vsemu slabemu v tem dnevu in na koncu izročim jutrišnji dan v božje roke. Zlahka vidim, da je dobrega vedno več, čeprav se slabo bolj napihuje in mi s tem krade držo hvaležnosti.  Ta naravnanost me odpira k zaupanju, da  Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.  Rim 8,28 in da se bodo tudi težave, ki se mi trenutno zdijo nepremostljive, strašne, težke, izkazale dobre za mojo osebnostno in duhovno rast.

    Pogum ali strah?

    Na to, ali se težave pojavijo in kakšne, ne morem vedno vplivati, lahko pa izberem, kakšno držo želim zavzeti. Pogumno soočenje mi bo prineslo mir, strah in bežanje od problemov pa nemir.

    Današnji  način življenja nam prinaša mnogo nepotrebnih skrbi, težav, frustracij in zahtev, ki nas spravljajo v stres. Stres je naraven odziv telesa na dogodke, ki nas ogrožajo in spravljajo v strah pred tem, kaj bo, če ne bomo zmogli, če se bomo osramotili, če bomo lahko zdržali napor ipd.

    Namen stresnega odziva je, da nas ščiti pred nevarnostmi. V normalnih okoliščinah nam omogoča, da sme osredotočeni, motivirani in pozorni in da se hitro odzovemo na dražljaj (npr. da pritisnemo zavoro in se izognemo avtomobilski nesreči).

    Po določenem času pa lahko pride do tega, da nam stres ne pomaga več, ampak postane resna grožnja našemu zdravju, počutju, produktivnosti, odnosu z drugimi ipd. Stres slabi imunski sistem in podre skoraj vse sisteme ravnotežja v telesu in omogoča idealne okoliščine za razvoj mnogih bolezni. (depresija, srčna kap, rak…)  Stres ali svetopisemsko strah je eden naših največjih sovražnikov. Ni čudno, da nas Gospod tolikokrat opogumlja z besedami:

    “Ne boj se, samó veruj!”Mr 5,36, “ “Nič se ne boj tega, kar ti je pretrpeti.” Raz 2,10 “Nikar se jih ne boj, saj sem jaz s teboj, da te rešujem, govori Gospod” (Jer 1, 8). “Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj” (Ps 23, 4

  3. posledice stresa
  4. Biti hvaležen/a

    Hvaležnost  me postavlja v držo čudenja nad božjimi deli v mojem  življenju. Prepoznavam jih in se zahvaljujem. Zavedam se, da mi je vse dano, da je vse dar. Ne jemljem si zaslug, ampak hvalim Boga. Hvaležnost je najmočnejše zdravilo proti depresiji. Spomni me na to, da je vedno več stvari, ki se jih lahko veselim kot pa tega, kar me spravlja v potrtost. Ko sem hvaležen/a za vse, kar sem v obilju prejel/a in prejemam v svojem življenju, potem mi veselje nad tem odpira srce, me varuje zamer in stori, da deležim Božje usmiljenje, da zmorem odpustiti vsem, ki so me ranili oz. prizadeli. Hvaležnost vzbudi širokosrčnost, se pravi, sprejmem lahko več Božje ljubezni, ki jo potem spet delim, podarjam.  Ko gojim hvaležnost, me težave ne podirajo, ampak postanejo izziv in priložnost za spremembo.

Vstalega »vidi«, kdor ga gleda z ljubeznijo

MARIJA M IN J

Jn 20,11-18

»Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.«  To je krik Marije Magdalene, ki išče in ne najde ljubega svojega srca. Ljubezen je namreč začetek vere, kot tudi odnosa med osebami. Vse, kar je zajeto v Ljubezen, je iztrgano smrti. Naša življenja shranjujemo v večnost, kadar se pustimo zajeti Kristusovi ljubezni in iz nje delujemo v svojih mislih, besedah ali dejanjih.

Prazen grob je predpostavka krščanske vere, ki kot človekovo usodo ne postavlja smrti, ampak vstajenje. »Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera,« pravi Pavel Korinčanom (1 Kor 15, 14). Danes mnogi kristjani ne verjamejo v vstajenje. Če ga ni, smo najbolj nesrečni in obžalovanja vredni. Temelj vsega je vstajenje, ki daje smisel našemu življenju.

V nadaljevanju  Janezovega  evangelija (Jn 20,11–18) lahko prepoznamo Marijo Magdaleno kot  podobo Cerkve in krščanske skupnosti, ki išče Ženina. Povabljeni smo k temu, da po njenem zgledu zaživimo kot vstajenjski, veseli kristjani.

Marija joka. Človek hodi h grobu in joka zato, ker doživlja, da mu to, kar ljubi, polzi iz rok. Bolj ko stiska, bolj mu polzi iz rok. V resnici pa je grob postal poročna postelja, ki jo je Ženin pripravil za vsakogar, ki bo prišel vanj. In vsi prej ali slej pridemo. Tam pa ne srečamo gospostva smrti, ampak polno združenost z Gospodom življenja.

Marija gleda v grob. To je podoba človeka. Mi gledamo življenje v smeri groba. Ne gledamo naprej in ne živimo iz cilja, ki je večno življenje. Smrt je že premagana.

Marija išče Kristusa kot truplo. A ga ne bo našla. Kristus se je ves potegnil v odnos z Očetom, a umaknil se je le za toliko časa, da je smrt potešila svoje poželenje. Zagrizla je v Božjo ljubezen in poginila. Križani, Gospod veličastva, se je spustil v predpekel, vstopil je v kraljestvo smrti, da bi jo primoral, da svoj plen vrne življenju. Ni ga več v grobu: ljubezen, močnejša od smrti (Vp 8, 6), je Sin, enak Očetu, ki dviga mrtve in daje živeti po Duhu.

Marija išče osebo. Angela jo vprašata: »Koga iščeš?« kajti v veri se išče obličje, išče se koga, ne kaj. V religiji gre za »kaj«, v veri pa za obličje – koga, gre za živ, oseben odnos.

Marija vidi Jezusa. Marija Magdalena je bila je ob vznožju križa (Jn 19, 25) pod drevesom, kjer jo je Ženin prebudil (prim. Vp 8, 5b). Evangelist Luka pravi, da je iz nje odšlo sedem hudih duhov (Lk 8, 2): ker jo je Ljubezen očistila, je prva, ki ima oči, da vidi Gospoda. Oči so vrata do srca. Resničnost je za človeka takšna, kakršno vidi: Vstalega »vidi«, kdor ga gleda in kontemplira z ljubeznijo. Le ljubezen ima namreč oči, ki vidijo resnico. Kdor ljubi, lahko sreča in veruje v Vstalega, ker je tudi sam prešel iz smrti             v življenje (1 Jn 3, 14).

Marija spozna Jezusa po glasu. Onkraj zavese smrti je telo Jezusa svetlo in brez sence, živeto na Božji način, zato ga Marija ne prepozna po videzu, ampak po glasu. Jezus vsakega izmed nas kliče po imenu, trka na naše srce in čaka, da mu odpremo vrata in se srečamo z Njim, ki je vstal in živi.

Marija se hoče okleniti Jezusa s človeško logiko ljubezni, ki grabi, jemlje, se oklepa, hoče zase. Jezus ji pokaže, da je smer Oče, da mora dozoreti do velikonočne ljubezni in sprejeti, da je že ljubljena. Isto velja za vse nas. Živimo trgovski vidik ljubezni. Imel bom rad in bom dobil to in to. To ni ljubezen. Očetova ljubezen je zastonjski dar. To je srčika naše vere; po Kristusu v Duhu prihajamo do izkušnje Očetove ljubezni. Ko jo doživimo, je nemogoče, da v drugem ne bi prepoznali brata, sestre. Smo Kristusovo telo in pripadnost temu telesu je najvažnejša. Le preko Njega lahko pridemo do Očeta in v nebesa.

Marija je poslana k bratom. Jezus nam je odprl pot k Očetu. Ostaja z nami, je v nas po Božji besedi in Duhu, kruhu in krvi in nam omogoča, da imamo delež z Njim in nadaljujemo njegovo poslanstvo kot njegovi sogovorniki in sodelavci.

Simboli velikega tedna in velike noči

Bogoslužno dogajanje velikega tedna prek bogate simbolike in izbora svetopisemskih besedil uvaja vernike v veliko noč, ki je največji in najpomembnejši krščanski praznik. Vrhunec cerkvenega leta predstavlja veliki teden, ki ga začenjamo na cvetno ali oljčno nedeljo, višek velikega tedna pa je velikonočno tridnevje: veliki četrtek, veliki petek in velikonočna vigilija na veliko soboto.

Postni čas, ki ga začenjamo na pepelnično sredo in traja štirideset dni,(1) sklenemo z večerno mašo velikega četrtka, ko nastopi velikonočno tridnevje. Dnevom med četrtkom in soboto dodajamo pridevnik veliki, ker vsebujejo najgloblje sporočilo krščanstva: pripovedujejo o postavitvi zakramentov evharistije in mašniškega posvečanja ter o trpljenju, smrti in vstajenju Božjega sina Jezusa Kristusa. Dogodke v Svetem pismu podrobno opisujejo vsi štirje evangelisti. Velikonočno tridnevje Gospodovega trpljenja in vstajenja se začne z večerno mašo na veliki četrtek, ima svoje središče v velikonočni vigiliji in se konča z večernicami nedelje Gospodovega vstajenja.


Veliki četrtek

120408 Zadnja večerja

Veliki četrtek je dan evharistije in postavitve duhovniške službe. Na ta dan se spominjamo obhajanja Jezusove zadnje večerje z apostoli,(2) ki predstavlja ustanovitev zakramenta evharistije.

Krizmena maša

Na veliki četrtek dopoldne škofje ordinariji skupaj z zbranimi duhovniki in ljudstvom v stolnih cerkvah darujejo krizmene maše, ki so ime dobile po sveti krizmi – oljčnem olju, obogatenem z balzamom ali dišavnicami, nad katerim škof zmoli posvetilno molitev. Dejanje posvetitve olja je pridržano škofu in ga opravlja samo enkrat na leto.

Sveto krizmo duhovniki in škofje uporabljajo pri podeljevanju zakramentov (pri krstu, birmi ter diakonskem, mašniškem in škofovskem posvečenju) in pri posvetitvi oltarja ali cerkve. Pri krizmeni maši škof blagoslovi tudi krstno in bolniško olje, ki se uporabljata pri podeljevanju zakramenta krsta oziroma bolniškega maziljenja. Duhovniki pri tej maši obnovijo duhovniške obljube in s tem pokažejo medsebojno povezanost ter povezanost s škofom in stolno cerkvijo.

Olje

Olje se uporablja v prehrani, kozmetiki in zdravilstvu. Zaradi širokega spektra uporabnosti je že v antičnih kulturah postalo znamenje zdravja, blagostanja in miru. Judje, ki so uporabljali oljčno olje, so menili, da ima posebno versko ali nadnaravno moč. Besedi Kristus, ki izhaja iz grščine, in Mesija, ki izhaja iz hebrejščine, imata isti pomen in pomenita maziljeni. Kristjana, ki prav tako pomeni maziljeni, škof ali duhovnik pri nekaterih zakramentih mazili z oljem.

Spomin Jezusove zadnje večerje z učenci

Na veliki četrtek zvečer praznujemo postavitev dveh zakramentov: evharistije in mašniškega posvečenja. Jezus je pri zadnji večerji, ko je s svojimi učenci obhajal velikonočno (pashalno) večerjo, blagoslovil kruh in vino ter ju dal jesti in piti učencem. Katoličani in številni drugi kristjani, verujemo, da je Jezus kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri. Zato nam ti dve prvini pomenita Jezusovo realno navzočnost med nami in ju častimo z vsem spoštovanjem. Veliki četrtek zato velja za ustanovitveni dan evharistije, ko je Jezus daroval prvo evharistično daritev ali maša.(3) Obenem je postavil zapoved medsebojne ljubezni, kar je simbolično udejanjil z umivanjem nog učencem.

Po koncu maše duhovnik s spremstvom prenese monštranco s posvečeno hostijo in posvečene hostije, ki simbolizirajo Jezusovo navzočnost, iz tabernaklja na posebno mesto oz. v t. i. ječo, ki predstavlja Jezusovo trpljenje v vrtu Getsemani.

Na veliki četrtek se v Cerkvi zahvaljujemo tudi za zakrament mašniškega posvečenja, ki ga škofje v Cerkvi na Slovenskem diakonom podeljujejo na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija.

Kruh in vino

94-DSCI0276

Pri vsaki maši se spominjamo Jezusove zadnje večerje z učenci, pri kateri je Jezus kruh posvetil v svoje telo in vino v svojo kri ter učencem naročil, naj tudi sami obnavljajo dejanje posvetitve v njegov spomin. Dejanje posvetitve ali lomljenja kruha je postalo razpoznavno znamenje po Jezusovem vstajenju, po čemer sta ga učenca na poti v Emavs tudi prepoznala.(4)

Simbola kruha in vina sta nerazdružljiva. Hrana in pijača sta človeški potrebi, zato kruh predstavlja osnovno hrano, ki je nujna za preživetje. Jezus je kruh in vino zaradi njune sporočilnosti pri zadnji večerji izbral za znamenji njegovega telesa in krvi.

Kruh in vino poleg posebnega pomena v okviru posvetitve pri maši simbolizirata tudi cerkveno skupnost in njeno edinost. Kruh je pripravljen iz moke, ki se pridobiva iz številnih zmletih žitnih zrn, vino pa iz mnogih grozdnih jagod. Prve krščanske skupnosti so v teh prvinah videle znamenje edinosti Cerkve, saj je tudi Cerkev sestavljena iz številnih posameznikov, ki sobivajo v duhu edinosti.

Kakšen kruh so uporabljali prvi kristjani pri evharistiji? Najprej običajen kruh, ki so ga spekli doma v obliki nizke plošče (nekakšne lepinje), ki je imela na sredini vrezan križ. Po 9. stoletju pa je bil predpisan opresen oz. nekvašen kruh. Tak kruh so Judje uporabljali pri svoji obredni velikonočni večerji in ga je uporabljal tudi Jezus pri zadnji večerji. Nekvašen kruh je bil prav tako okrogle oblike in so ga imenovali hostija, kar v latinščini pomeni ‘žrtev’. Hostije se uporabljajo pri maši še danes.

Poimenovanje evharistije – maše

Za poimenovanje in označevanje zakramenta svete evharistije, ki ga je Jezus ustanovil pri zadnji večerji, so prvi kristjani uporabljali izraz lomljenje kruha, prav po značilnem dejanju, ko so pri evharistiji lomili kruh. Pozneje se je uveljavil izraz evharistija, ki v grškem jeziku pomeni ‘(za)hvala‘. Nekateri tudi danes upravičeno govorijo o zahvalni daritvi. Šele v poznejši dobi se je uveljavil izraz maša. Izhaja iz latinske besede mittere (poslati, odposlati), saj so verniki pri maši poslani, da jo uresničujejo v svojem življenju. V starokrščanskih časih so v Rimu po evharistični molitvi razlomili posvečeni kruh in ga po diakonih ‘poslali‘ drugim cerkvam v mestu. Tam so jih dali v kelih, da bi tako pokazali, kako so ena sama Cerkev, ker obhajajo eno evharistijo. Posvečeni kruh pa so ‘poslali’ tudi bolnikom, ki se niso mogli udeležiti evharistije, in mučencem, ki so bili zaprti v ječah.

Umivanje nog

francis-slum-feet

Pri obredu umivanja nog(5) škof ali duhovnik vzame posodo z vodo ter izbranim vernikom ali predstavnikom vernikov umije in obriše noge, s čimer posnema Jezusovo umivanje nog apostolom pri zadnji večerji. Tako simbolično pokaže, da je kljub dostojanstvu duhovniške službe služabnik zaupanim ljudem.

Pri Judih je bilo umivanje nog znamenje gostoljubnosti in dobrodošlice gostu. Noge so gostom navadno umivali sužnji. Jezus je učence s tem dejanjem učil služenja in ponižnosti, zato so tudi škofje in duhovniki poklicani, da škofiji, župniji ali skupnosti, ki jim je zaupana, služijo v bratski ljubezni. Umivanje nog ima dva pomena: nekateri v njem bolj izpostavljajo spomin na krst, drugi pa povabilo k dejavni ljubezni do bližnjega v nesebičnem služenju.


Veliki petek

elieli

Na veliki petek se spominjamo Jezusovega trpljenja in smrti na križu. Simbolika velikega petka predstavlja namero in razpoloženje, da se v odpovedi odpremo in postanemo bolj razpoložljivi za Božjo milost in spreobrnjenje srca.

Veliki petek je edini dan v cerkvenem letu, ko ni maše. Pri bogoslužju ob 15. uri, ko obhajamo spomin na Jezusovo smrt na križu, molimo križev pot.(6) Med obredi velikega petka beremo pasijon ali poročilo o Jezusovem trpljenju iz Janezovega evangelija,(7) častimo križ v znamenje hvaležnosti in spoštovanja ter med drugim prosimo za sodobno družbo in njene voditelje, za drugače verujoče in neverujoče, za cerkvene potrebe kot tudi za odnose z judovsko skupnostjo. Ob koncu je obhajilni obred. Duhovnik že posvečene hostije, ki jih je prinesel iz ječe, kamor jih je odnesel na veliki četrtek, po zaključku obreda odnese na novo mesto, tokrat v t. i. Božji grob. V Katoliški Cerkvi na veliki petek velja strogi post.


Velika sobota

christ-in-the-grave

Velika sobota je dan celodnevnega čaščenja Jezusa v Božjem grobu, kamor je bil prenesen na veliki petek. Blagoslov velikonočnih jedil ima posebno simboliko.(8)

Velikonočno praznovanje se začne z obredi velikonočne vigilije (bdenja), ki nas s slovesnim bogoslužjem uvede v skrivnost Kristusovega vstajenja. Pri tem imajo poseben pomen blagoslov ognja, hvalnica velikonočni sveči, ki predstavlja vstalega Kristusa, in krstno bogoslužje oz. obnovitev krstnih obljub. Pri maši beremo več svetopisemskih besedil kakor običajno, ki predstavljajo našo odrešenjsko zgodovino. Velikonočni vigiliji zaradi bogate simbolike in bogoslužnega dogajanja pravimo tudi mati vseh vigilij. Škofje in duhovniki odraslim katehumenom podeljujejo zakramente uvajanja v krščanstvo, ki so krst, obhajilo in birma.

Ogenj

Na veliko soboto zgodaj zjutraj duhovniki blagoslavljajo velikonočni ogenj in vodo, s katerima verniki pokadijo in pokropijo domove. Ogenj použiva, ogreva, žge, prečiščuje …, zato je že od nekdaj veljal za posebej dragocenega. V Svetem pismu nastopa na več mestih: npr. Bog se Mojzesu prikaže v gorečem grmu na gori Sinaj (prim. 2 Mz 3,2); Izraelce je na poti skozi puščavo spremljal ognjeni steber, ki je bil znamenje Božje navzočnosti (prim. 2 Mz 13,21–22) ter drugod, kjer ima vlogo prečiščevanja.

V Stari zavezi se ogenj uporablja kot simbol razodevanja Boga. Simbolizira namreč Božjo nepristopnost in svetost.

Za kristjane je z ognjem najbolj izrazito povezan binkoštni dogodek. Petdeset dni po veliki noči se spominjamo prihoda Svetega Duha med apostole. Sveti Duh se je v šumu, ki je nastal ob bližajočem se viharju, spustil nad apostole v obliki plamenu podobnega jezika (prim. Apd 2,1–3).

Pri bogoslužju se ogenj uporablja pri slovesnih mašah v kadilnici z žarečim ogljem, na katerega se nalaga kadilo. Ob veliki noči se ogenj tudi blagoslavlja, saj simbolizira Kristusa, ki je luč sveta. Marsikje je navada, da bogoslužni sodelavci po obredu blagoslova ognja in vode, ki ga duhovnik opravi na veliko soboto zgodaj zjutraj, ogenj raznesejo po domovih vernikov. Ogenj, ki ga blagoslovimo tudi na začetku velikonočne vigilije, je znamenje zmage luči nad temo, topline nad mrazom, življenja nad smrtjo. Tako hiša, ki sprejme blagoslovljeni ogenj, sprejme luč, ki je Jezus Kristus.

Voda

Simbolika vode odkriva njen pomen v vsakdanjem življenju. Kakor si človek umaže telo, si lahko umaže tudi dušo, zato jo moramo po potrebi tudi očistiti. Voda je v različnih kulturah znamenje notranjega očiščevanja. Potopitev v vodo Gangesa za hindujce, v Nil za Egipčane ali v Jordan za Jude je imela in ima še vedno velik pomen za odpuščanje grehov in notranje očiščenje.

V številnih kulturah, tudi pri Izraelcih, je poznano obredno očiščevalno umivanje pred vstopom v tempelj ali na začetku molitve. Umivanje rok pred molitvijo in jedjo nima samo higienske vloge, ampak nakazuje tudi na notranje očiščenje. Voda, ki telesu omogoča preživetje, izraža tudi najgloblja hrepenenja človeškega bitja: srečo, svobodo, ljubezen, resnico.(9) Vode, ki poplavijo in povzročajo razdejanja, lahko prinašajo tudi smrt. Ta dvojnost pomaga razumeti zakrament krsta, pri katerem je voda bistvena prvina in v katerem najdemo dva vidika: smrt greha in prerojenje za prejemanje milosti v novem življenju.

Spomin na krst je najbolj izrazit pri velikonočnem bedenju (vigiliji) na veliko soboto. Mašnik blagoslovi krstno vodo in če so pri bogoslužju navzoči katehumeni, jih ob tej priložnosti krsti.

Izhajajoč iz simboličnega pomena vode pri krstu razumemo tudi uporabo blagoslovljene vode, ki nas spominja na prvi zakrament. Mašnik včasih na začetku maše (npr. v postnem času) občestvo pokropi z vodo, ki jo je prej blagoslovil, s čimer nas spomni, da smo bili krščeni in pri krstu tudi očiščeni grehov. Ta obred je nadomestil starodavno navado Cerkve, ko so si verniki v cerkvenem preddverju pred evharističnim slavjem umili roke. Ta navada se je v določeni meri ohranila do danes, saj verniki ob vstopu v cerkev pomočijo roko v blagoslovljeno vodo in se z njo pokrižajo.

Vodo uporabljamo tudi pri maši. Potem ko ministrant duhovniku prinese kruh in vino, si ta umije roke. Nekdaj je bil za to praktični razlog, saj si je duhovnik z darovi, ki so jih iz narave prinašali verniki, umazal roke. Ta obred je opisan že v bogoslužnih besedilih sv. Hipolita Rimskega sredi 2. st. po Kristusu. Umivanje rok ima tudi simbolni pomen obrednega očiščevanja. Željo in prošnjo, da bi se Bogu bližali skesani in očiščeni, izraža tudi molitev, ki jo duhovnik tiho moli med umivanjem rok: »Izmij, Gospod, mojo krivdo in očisti me mojih grehov.« Duhovnik zlije nekaj kapljic vode tudi v kelih z vinom. To dejanje predstavlja združenje med vernikom (simbol vode) in Kristusom (simbol vina), kar nakazuje tiha duhovnikova molitev: »Po skrivnosti te vode in vina naj bomo deležni Božje narave Kristusa, ki je postal deležen naše človeške narave.« Voda in vino nas spominjata na Kristusovo smrt, ko sta iz njegove strani pritekli »kri in voda«.


Velika noč

vstali6

Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik, ker se na ta dan spominjamo največjega čudeža in temelja naše vere, ki je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih. Po starodavni slovenski navadi so po nekaterih župnijah t. i. vstajenjske procesije z Najsvetejšim v različnih oblikah v jutranjih urah.

Skrivnost vstajenja lahko razumemo samo v moči vere, ki je presežni Božji dar. Čeprav k razumevanju verske resnice pripomorejo številni materialni dokazi, je vera v Kristusovo vstajenje sad vzgoje in osebne duhovne poti.

Jezus Kristus nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil, kar pomeni, da greh in smrt nimata zadnje in dokončne besede v našem življenju, ampak nam je Jezus odprl pot v večno življenje. Odrešenje odpira možnost za uresničitev posameznikove osebne svobode, s pomočjo katere lahko človek v polnosti živi prejete talente ter dokazuje, da je življenje z Bogom močnejše od smrti.

Jezus je v svojem zemeljskem življenju večkrat napovedal svojo smrt in vstajenje od mrtvih,(10) ki bo pomenila osvoboditev od brezupnega položaja človeka v končnem zemeljskem življenju.

Kristjani verujemo v Jezusovo vstajenje zaradi pričevanj oseb, ki se jim je Jezus prikazal po vstajenju in jim z očitnimi znamenji dokazal svojo istovetnost.(11) Dva učenca na poti v Emavs sta ga prepoznala po lomljenju kruha (prim. Lk 24,13–35).

Aleluja

Velika noč je praznik veselja in upanja. Veselje kristjani izražam vzklik aleluja, ki izhaja iz hebrejskih besed hallelu in Yah, kar pomeni: slavite Jahveja, to je Boga. Alelujo pojemo pred evangelijem, ki je veselo oznanilo. Aleluja je star bogoslužni vzklik v čast in hvalo Jahveju, ki se pogosto nahaja na začetku in koncu psalmov.

Veselje ob veliki noči je težko izraziti z eno samo besedo, zato se beseda aleluja večkrat ponavlja kot refren. Pred največjim Jezusovim čudežem, vstajenjem od mrtvih, človeške besede ne zadoščajo. Petje aleluje je podobno vriskanju planinca v gorah, ki se na tak način veseli čudovitega sončnega vzhoda. Občutij srca ne izpove z besedami, ampak jih izrazi z vriskanjem. Podobno se zgodi kristjanu: ob pogledu na Sonce – Jezusa Kristusa, ki je vzšlo nad temo velikega petka, ne najde pravih besed. Ostane mu samo jecljajoča, začudena, vesela aleluja.

Staro ime za veliko noč je pasha, ki pomeni prehod v Božje mesto, na čigar ulicah se poje aleluja (prim. Tob 13,18). Pride ura, ko bo tudi v temine našega življenja posijalo neminljivo sonce in bomo peli večno alelujo.


Velikonočni ponedeljek

Na velikonočni ponedeljek želimo kristjani utrditi našo vero v vstalega Jezusa tako, da veselo novico o vstajenju delimo s prijatelji in se skupaj z njimi veselimo. Obiskovanja in osebna voščila so dobra priložnost za osebni stik in sporočilo upanja.


Nekatere dele besedila je uredil mag. Božo Rustja.


(1) Iz štetja so izvzete nedelje v postnem času, saj za kristjane vsak nedeljski dan pomeni ‘malo veliko noč’.

(2) Zapisi o pashalni večerji z učenci in postavitvi Gospodove večerje: Mt 26,17–30; Mr 14,12–26; Lk 22,7–23 in Jn 13,21–30.

(3) Zadnja večerja – postavitev evharistije – je opisana v treh sinoptičnih evangelijih (Matej, Marko, Luka). Tu navajamo zapis po Markovem evangeliju: »Medtem ko so jedli, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »Vzemite, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge« (Mr 14,22–24). Drugi evangelisti imajo opis postavitve evharistije na teh mestih: Mt 26,26–30; Lk 22,15–20. Postavitev evharistije opiše tudi sveti Pavel v pismu Korinčanom: 1 Kor 11,23–25.

(4) Prim. Pot v Emavs v Lk 24,13–35.

(5) Prim. Jn 13,1–20.

(6) Ljudsko pobožnost križevega pota, ki je razdeljena na štirinajst postaj, molimo in premišljujemo posebej v postnem času. Po večini katoliških cerkva ali kapel so upodobitve postaj križevega pota sestavni del bogoslužnega prostora. Postaje križevega pota so prešle v notranji bogoslužni prostor iz prvotnih postavitev v naravnem okolju, kjer so (in še vedno) stale kot kapelice križevega pota. Molimo ga ob petkih na dan Jezusove smrti na križu, pri nas pa je navada, da ga verniki v velikem številu molijo tudi ob nedeljah, zlasti na romarskih krajih ali v podružničnih cerkvah, kjer v premišljevanju našega odrešenja hodijo od postaje do postaje in nosijo križ.

(7) Pot od Oljske gore do Kalvarije, prim. Jn 18,1–19,42.

(8) Blagoslov poteka na veliko soboto, navadno pri samostojnem bogoslužnem opravilu (npr. v kapelah, pri križih, kapelicah …), ali med čaščenjem pri Božjem grobu. Blagoslov jedil je obred ljudske pobožnosti, namenjen zavedanju Božje dobrote do človeka, da bi ta lažje začutil Božjo bližino in navzočnost v vsakdanjem življenju. Velikonočna jedila v družini ustvarjajo Božje okolje in so podoba velikonočne večerje, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci, ter mašne daritve – velikonočne gostije, na katero smo vsi povabljeni. Jedi, ki jih verniki prinašajo k blagoslovu (mednje sodijo kruh, meso, pirhi in hren), imajo posebno simboliko.

(9) O vodi nam govori več odlomkov v Svetem pismu: V Ps 42,2: »Kakor hrepeni jelen po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog«. V Jn 4,1–15 je opisan Jezusov pogovor s Samarijanko. Medtem ko žena govori o naravni vodi, Jezus namiguje na drugo vodo, to je milost. Evangelist Janez jasno pove, da je živa voda Sveti Duh (prim. Jn 7,37–39).

(10) Jezus prvič napove svojo smrt in vstajenje (prim. Mt 16,21–28; Mr 8,31–9,1 in Lk 9,22–27); Jezus drugič napove svojo smrt in vstajenje (prim. Mt 17,22–23; Mr 9,30–32 in Lk 9,43b–45); Jezus tretjič napove svojo smrt in vstajenje (prim. Mt 20,17–19; Mr 10,32–34 in Lk 18,31–34).

(11) Prim. odlomke o Jezusovem vstajanju in prikazovanjih: Mt 28,1–20; Mr 16,1–18, Lk 24,1–49 in Jn 20,1–21,25.

Vir: http://www.zupnija-zagorje-trnje.org/index.php/duhovnost/beseda/114-simvn

Veliki četrtek, 13.4.2017, Jn 13,1-15


Prvo krščansko ime za evharistijo je bilo bratsko lomljenje kruha. V najstarejšem krščanskem opisu evharistije sv. Pavel v 1 Kor pravi, da izroča naprej kar je prejel: Gospodove večerje smo deležni, če drug drugemu lomimo kruh in pijemo iz čaše. Učenca na poti v Emavs sta ob koncu potovanja prepoznala Jezusa po lomljenju kruha. V Apostolskih delih je velikokrat rečeno, da so se prvi kristjani zbirali po domovih za lomljenje kruha.

Prvi kristjani so si Jezusa hoteli zapomniti po lomljenju in vzajemni delitvi kruha. On jih je tako nahranil. Danes govorimo o maši ali evahristijii, ko opravljamo obred in zakremant lomljenja kruha in pitja iz čaše. Med lomljenjem kruha pojemo ali molimo Jagnje Božje.

Velika noč za nas postane resnična in stvarna takrat, ko smo tudi sami pripravljeni biti razlomljeni in podarjeni v ljubezni do našega sveta, ljudi in stvarstva. Sv. Avguštin je v petem stoletju kristjane spodbujal naj prejemajo obhajilo, da bi postali to kar jedo. V evharistiji ne posnemamo statične Jezusove navzočnosti v kruhu in vinu ampak sprejemamo izziv in povabilo naj vstopimo v njegovo dejavnost ljubezni v tem svetu, ki se odvija tukaj in sedaj. Vsakič ko pridemo k obhajilu odgovorimo z »amen« Jezusu, ki se nam daje kot telo in kri. S tem potrdimo, da se zavedamo kako daleč je šel Bog, da bi nam pokazal kako nas ima rad. Hkrati je to intimen trenutek, ko nas Bog sreča v naših najbolj zlomljenih delih življenja in nas usposobi za podarjanje. Bog je tovariš v našem trpljenju in stiskah. Zato nam kaže kako lahko živimo iz Njega. Ko ga v obhajilu prejmem, potrdim, da sem pripravljen plačati ceno za to, da sem z Njim eno, da sem pripravljen biti zlomljen in podarjen v ljubezni do sveta (ljudi in stvarstva).

Toda lomljenje in podarjanje sta le dve od štirih dejanj, ki jih Kristus nenehno dela za nas. Drugi dve dejavnosti sta umivanje in pošiljanje. Evangelist Janez najbolj ve, kako so vse štiri dejavnosti med seboj zelo povezane. Lomjenje kruha nas pošlje, da izven maše, umivamo noge drug drugemu: ljubite in služite Gospodu. Maša izhaja iz latinske besede missa, kar pomeni biti poslan.

Če sprejmemo poslanstvo, ki nam ga pri maši Jezus zaupa, lahko po nas tudi drugi vidijo kako se njegovo življenje, trpljenje, smrt in vstajenje nadaljujejo danes. Ustvarjajo prehod in svet spreminjajo na boljše. Zaradi velikega četrtka nobeno služenje ni premajhno, nobena prijaznost ni nepomembna in nobeno ljubeče dejanje brez smisla v Kristusovem Božjem kraljestvu. Iščemo priložnosti, da bi zaradi Njega lahko služili vsem, ki jih zlomljenost njihovega življenja ugaša. Pri tem odkrijemo kakšne izreden učinke pušča vse to tudi na nas. Skupaj z brati in sestrami, ki jim služimo, lahko prepoznavamo obličje Vzhajajočega Sonca in skupaj hvalimo Gospoda.

Veliki petek, 14.4.2017, Jn 18,1-19,42

Na veliki petek poslušamo največjo zgodbo vseh časov. Pomislimo samo na tri velika vprašanja, ki nam jih Janez postavlja v poglavjih o Jezusovem trpljenju:

»Koga iščete?«

»Česa obtožujete tega človeka?«

»Ali nisi tudi ti izmed njegovih učencev?«

Trpljenje poda tudi tri odgovore:

»Jezus iz Nazareta.«

»Judovski kralj.«

»Nisem!«

Nas danes ne bi bilo tukaj, če naš odgovor na prvo vprašanje ne bi bil enak odgovoru vojakov. Iz zelo drugačnih razlogov tudi mi iščemo Jezusa iz Nazareta. Ne nameravamo ga aratirati. Tukaj smo zato, ker nas je njegova ljubezen aretirala. Njegovega kraljestva ne želimo rušiti, ampak bi ga radi podedovali in pomagali, da bi se širilo. Me obsojamo ga, ker se je dal križati, ampak v njegovi smrti vidimo svojo pot k svobodi. Koga iščemo? Jezusa iz Nazareta.

Drugo vprašanje pripada Pilatu. Jezus je obsojen na smrt na podlagi obtožnice, da je rivalski kraj Cesarja. Vsa leta kasneje mi dobro vemo, da je Jezus še vedno voditelj kraljestva pravičnosti in miru. Jezus tukaj in danes še vedno ogroža vsakogar, ki se postavi proti veri, upanju in ljubezni. Mi smo obtoženi, da za svoje življenje zahtevamo njegovo kraljestvo.

Tretje vprašanje je namenjeno Petru. Čeprav je Jezusu hotel ostati zvest, ga je strah premagal. Večina izmed nas lahko z njim sočutvuje. Če bi bili postavljeni pred izbiro med Jezusom in smrtjo, koliko izmed nas bi izbralo smrt? Dejanja vedno govorijo veliko glasneje kakor besede. Vedno ko kompromitiramo Božjo dobroto znotraj sebe ali se trudimo, da bi obšli pravice drugih do dostojanstva in življenja, se pridružimo Petru ob ognju in zanikamo, da smo Jezusovi učenci. Ali nisi tudi ti izmed njegovih učencev? Ko bi bil vsaj večkrat.

Vesela novica velikega petka pa je, da aretacija, obtožbe in zatajitev niso bile zadnje besede, ki jih je Jezus slišal v svojem življenju. Zaradi njega te besede ne bodo zadnje niti v našem življenju. Ne glede na to kaj smo počeli ali kaj počnemo, nič nas ne more ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu. Ne glede na to, kakšne posebne križe smo prinesli k bogoslužju velikega petka, verujemo, da je Božja zaveza do nas takšna, da je sprejel tudi trpljenje in smrt, da bi nam lahko pokazal svojo odrešilno ljubezen.

Tudi če smo zaskrbljeni in preplašeni, dovolimo Kristusu, da nas aretira s svojim mirom. Če smo obtoženi uničujočega vedenja, dovolimo Kristusu, da spreobrne naša srca in spremeni naša življenja. Če Kristusa zanikamo z besedo in z življenjem, se danes odločimo, da mu bomo tako zvesti, kakor je on zvest nam.

Če to storimo, se bo zgodilo nekaj presenetljivega. Poskusite. Celo sredi nošnje svojih posebnih in osebnih križev, bomo čutili, da ga nosi Kristus, ki nas ljubi in z nami nosi naše breme.

Zaradi tega nekateri narodi veliki petek imenujejo dobri petek. Ni večje dobrote in dobrohotnosti, kakor jo razodeva Jezusov križ. On kaže, da je naš Bog naš tovariš in najboljši prijatelj na vsakem koraku našega življenja.

Velikonočna vigilija, 15.4.2017, Mt 28,1-10

Vsako velikonočno vigilijo poslušamo hvalnico Luči, imenovano Exultet – Veselite se! V prvi cerkvi naj bi diakon znal to hvalnico iz srca in na pamet. Čast, da jo je nekdo lahko prepeval, se je prenašala iz roda v rod.

V hvalnici je več podob, ki nam pomagajo pomenovati svoje veselje: osvobojeni suženjstva, konec strahu; zmagoslavje življenja nad smrtjo, Božja popolna zvestoba svojemu sinu Jezusu. Hvalospev prepeva, da Bog tega ni storil zato, ker bi si mi zaslužili, ampak preprosto zato, ker nas ima rad. To je od vseh najbolj sveta noč, kajti zapečati družinsko zavezo med Bogom in nami. Mi smo skupaj z Jezusom sodediči, sinovi in hčere Boga. Ali je torej kaj čudnega, če hvalospev nebesom in zemlji kliče naj eksplodirata od veselja?

Velikonočno veselje naj bi zaznamovalo naše življenje z veseljem. Nekateri kristjani so veseli, toda svojega obraza tega še niso naučili. Veselje tudi ne pomeni, da moraš nenehno hoditi okrog z nasmehom na ustih. Krščansko veselje je veliko globlje. Dotika se soočenja z najbolj tragičnimi in težkimi trenutki našega življenja. V vseh teh preizkušnjah se nimamo kaj bati. Božja zvesta ljubezen je z življenjem premagala smrt.

Vsi vemo, da je to veliko lažje reči, kakor pa živeti. V evangeliju je ženam dvakrat rečeno naj učencem povedo naj gredo v Galilejo, da bodo tam srečali vstalega Jezusa. Vedno sem se spraševal o tej Galileji. Za učence je morala biti pot res samotna in polna stiske. Čeprav so Mariji Magdaleni verjeli, so se v sebi borili proti strahu za svoje lastno življenje in z upanjem, da bodo videli od mrtvih vstalega Jezusa. Predhodnje izkušnje jim pri tem niso mogle prav nič pomagati. Nobenih vodnikov ni bilo napisanih o tem kaj naj bi iskali po pogrebu. Evangelist Janez zapiše zgolj kratko navodilo: »Hitro pojdi in povej njegovim učencem, da je bil obujen iz smrti; pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli.«

Za nas Galileja ni prostor, ampak okoliščina, naše notranje umsko stanje in odločitev. Naša Galileja je lahko samotna pot telesnega, čustvenega ali duhovnega trpljenja in bolečine. Galileja so lahko naše prelomljene obljube, zlomljeni odnosi ali neuresničeni upi. Karkoli že je, to noč nam Kristus obljublja, da ne bo le tam, ko bomo prispeli, ampak da je šel pred nami v ta zapuščeni kraj. Priskrbel nam je ljubeč objem v katerega se bomo lahko na koncu skrili.

Radostni smo tudi zato, ker prvi Jeruzalem ni imel zadnje besede o Jezusovem življenju. Bog jo je imel. Vse naše smrti v Jeruzalemu in vsa naša preplašena in tesnobna potovanja v Galilejo se lahko končajo z novim življenjem in svežim začetkom. Skupaj z vsemi kristjani lahko povabilo Marije Magdelene apostolom vzamemo za svoje. V tej veliki noči pojdimo v Galilejo, kjerkoli in kadarkoli že to bo. In tam bomo našli Gospoda. Tam nas čaka in nas bo našel On sam. Tedaj lahko eksplodiramo od radosti in zapojemo vstajenjsko pesem: Kristus je vstal, Kristus je vstal, iz groba skalnega.

Velika noč, 16.4.2017, Jn 20,1-9

Lani smo prvič praznovali dan Marije Magdalene kot praznik. V hierarhiji katoliških praznovanj je namreč 2. junija 2016 z vatikanskim dekretom god Marije Magdalene napredoval iz ravni „obveznega goda“ na raven „praznika“. Papež Frančišek hoče s to potezo poudariti odlično vlogo Marije Magdalene v evangelijih in v življenju prve skupnosti. Obenem pa v skladu z zadnjimi znanstvenimi dognanji prispeva k odpravi „zgodovinske krivice“, ki jo je bil deležen lik Marije Magdalene. Slednja namreč ni bila prostitutka, ni bila spokornica (v smislu odmaknjenega spokorniškega življenja) in ni bila Jezusova žena.

Gre za tri trdovratne zmote, ki jih zaradi ujetnosti v razne čudne izme skozi preteklo tisočetje katoličani vlečemo za seboj, ponavljamo in napačno oznanjamo. Marija Magdalena je ena izmed vodilnih likov prvotne Cerkve, prva priča, ki je videla Vstalega, in prva glasnica, ki je apostolom oznanila vstajenje Gospoda.

Tomaž Akvinski jo imenuje „Apostola Apostolorum“ (apostolka apostolov). Po izročilu naj bi Marija Magdalena „apostolsko“ službo nekje v okolici Jeruzalema vršila vse do svoje smrti. V skladu s splošno tendenco drugega stoletja, ko so ženske iz vidnejših in vodilnih vlog znotraj Cerkve počasi izginjale, se je tudi na vodilno vlogo Marije Magdalene „pozabilo“.

Marija sreča Jezusa medtem ko joka pred njegovim grobom. Na prvo »krščansko« velikonočno nedeljo v sebi čuti bolečino dvojne izgube: žaluje zaradi izgube Njega, katerega mučenje do smrti je od blizu spremljala; joka pa tudi zato, ker je prepričana, da so njegov grob oskrunili, truplo pa ukradli.

Marija Magdalena je zavetnica vseh, ki so kadarkoli stali pri grobu in jokali. Pokaže nam, kako sredi vsakega žalovanja Kristus pride k nam in nas pokliče po imenu. Dovoli mu, da po imenu poklče tudi tebe. Danes, tukaj in sredi okoliščin v katerih se nahajaš in v vsem, kar se dogaja znotraj tebe.

Zaradi Magdaleninih solza in še bolj zaradi njene evangelizacije, lahko zaupamo, da Bog po imenu pozna in kliče vsakega človeka, ki umre. Bog ne ločuje med revnimi in bogatimi, med razvitimi in nerazvitimi, med muslimani, kristjani ali ateisti. Vsakega izmed nas po imenu kliče in vabi, da bi z njim delili njegovo življenje. V moči Svetega Duha to tudi zmoremo. Bog ne pozna le našega imena, ampak tudi naše srce, zgodovino in osebnost.

Velika noč nas oborožene s spoznanjem Kristusove podarjajoče se ljubezni pošilja, da jo živimo med brati in sestrami na tem svetu. Ni osebnosti v SP, ki je srečanje z Vstalim Kristusom ne bi spremenilo. Enako velja zate in zame. Velika noč nekaj pomeni za svet le, če jo mi vsak dan znova živimo: ko je lepo in ko je težko, ko vse lepo teče in ko je trpljenje.

Kako lahko to storimo?

Jezus Mariji Magdaleni pove, da Bog ni izključujoč, ampak da je njegov Bog in Oče tudi Magdalenin Bog in Oče. Naš Bog je ljubeči Oče, rešujoči Sin in tolažeči Sveti Duh. Velika noč nam tudi pokaže, da na tem svetu ni človeka, ki ne bi bil vreden naše skrbi. Jezus ni bil obujen iz smrti samo za nas, ampak za vse ljudi. On kliče po imenu vsakogar in vsakomur daje svojo vero, upanje in ljubezen. Naj se skupaj s Kristusom vsi ti darovi v nas spremenijo v vesel velikonočni praznik!

p. Viljem Lovše

Ustvarjena za srečo

Kako lahko umremo sebi? Govorimo o smrti, ne o samomoru. Ni nam rečeno, naj se ubijemo, ampak, naj sebi umremo. Povzročati si bolečino, povzročati si trpljenje bi bilo samopremagovanje. Učinkovalo bi prav nasprotno. Nikoli niste tako polni sebe kot takrat, ko občutite bolečino. Nikoli niste tako osredotočeni nase kot takrat, kadar ste potrti. Nikoli niste bolj pripravljeni pozabiti nase kot takrat, ko ste srečni. Sreča vas osvobodi samega sebe. Trpljenje, bolečina, beda in depresija pa povzroče, da ste priklenjeni sami nase. Poglejte, kako dobro se zavedate zoba, kadar vas boli. Kadar vas ne boli, se niti ne zavedate, da ga imate v ustih. Enako se ne zavedate glave, kadar nimate glavobola. Toda stvar je čisto drugačna, kadar imate močan glavobol. Zato je zelo napačno, zelo zgrešeno misliti, da si je za umiranje sebi potrebno povzročati bolečino, se odpovedovati, se trpinčiti, kot so to tradicionalno razumeli. Odreči se sebi, umreti sebi, izgubiti sebe pomeni razumeti svojo pravo naravo.  (Zavedanje, A. de Mello)

cute-angel-baby-wallpaper-2015Ustvarjena sem, da bi bila srečna. To je moje Resnica, saj takrat res bivam v sedanjem trenutku, ko se zahvaljujem za dano in preprosto samo sem. Opazujem lahko svet okoli mene in se čudim, kot otrok, brez označevanja vsega kar zaznavam.

Kaj mi krade mojo resnično identiteto srečne Božje hčere? Pomanjkanje vere in zaupanja. Oklepam se lažnih gotovosti, ki mi povzročajo trpljenje, ker jih ne zmorem doseči in zadržati. Ko ne sprejemam, ampak hočem sama imeti nadzor nad življenjem, me skrbi oropajo sreče.

Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka. Pomislite na vrane: ne sejejo in ne žanjejo. Nimajo ne shrambe ne žitnice in vendar jih Bog hrani. Koliko več kakor ptice ste vredni vi! Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za komolec? (Lk, 12, 22-25)

Moj ego, moja padla narava mi ne dovoli, da bi se prebudila in zavedala edinosti vsega. Povzroča mi trpljenje in izgubo povezanosti z vsem. Zapira me v moj mali svet, kjer zmanjka prostora za srečo. In ta moj neresnični jaz mora umreti, da se lahko rodi vesela deklica, ki ljubi življenje, ki ga je Oče ustvaril kot dobro.

Kako?

Tako, da se tega zavedam. Da se prebudim in oživim.

KRIŽEV POT RAZVEZANIH

Križev pot razvezanih smo sestavili člani skupnosti Srce v duhovnih vajah na Murterju leta 2016. Izhaja iz naših osebnih izkušenj trpljenja ob ločitvi, ki jih pridružujemo Jezusovi odrešenjski, Ljubezenski daritvi.

Križev pot razvezanih_2017     /Oznake: V. – voditelj, O. – ostali, M. – moški, Ž. – ženska/

 Uvod

V. »To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu …, ki je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika … Sam sebe je ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu.« (Prim. Flp 2,5–8)

M. ali Ž. Naj bo to križev pot za razvezane, za skupnost Srce, za katero Jezus še posebej skrbi, ravno zaradi razbitih družin. Vsi hodimo po svojem križevem potu, vsi smo ranjeni. Toda za nas je Jezus že daroval življenje in nas nosi na ramah. Prečiščuje nas in vabi k sebi.

  1. JEZUSA OBSODIJO NA SMRT

V.  Molimo te, Kristus, in te hvalimo! 1

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Pilat je hotel množici ustreči in jim je izpustil Baraba, Jezusa pa dal bičati in ga izročil, da bi bil križan.« (Mr 15,15)

Ž. Moja družina je bila med ločitvijo tako kakor Jezus obsojena na smrt. Obsodila sem jo tudi jaz in s tem prevzela krivdo. Ko sem obsodila svojo družino, sem obenem obsodila sebe. Ko smo zaradi sodbe razčlovečeni, brez dostojanstva, v bolečini, je tukaj On, ki se je dal zaradi nas pribiti na križ. Zaradi Njega znova dobimo možnost, da počasi celimo rane, da počasi razumemo Njega in v Njem sebe ter začutimo, da smo ljubljeni in blizu našemu Očetu, s katerim je edino vredno imeti najgloblji odnos.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

2. JEZUS VZAME KRIŽ 

2V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Vzeli so torej Jezusa. Nesel si je križ in šel ven proti kraju, imenovanemu Kraj lobanje, po hebrejsko Golgota.« (Jn 19,16b–17)

M. Nisem hotel sprejeti križa razveze, saj sem vedno hrepenel po dobrem zakonu in ljubeči družini. Zakaj ravno jaz? Podrlo se je vse najdragocenejše v mojem življenju. Zakaj? Da bi našel in se oklenil Njega, ki edini nosi vse moje bolečine, krivde, strahove, vse moje grehe in mojo bivšo partnerico. Jezus je že sprejel moj križ – vabi me, da ne bežim, ampak sprejmem ta križ tudi jaz. Dal mi bo moč, da ga bom lahko nosil.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

3. JEZUS PADE PRVIČ POD KRIŽEM

3V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Zares, preizkusil si nas, o Bog, prečistil si nas, kakor prečistijo srebro. Pripeljal si nas v zanko, položil si breme na naša ledja. Ljudem si dopustil, da jezdijo po naših glavah.« (Ps 66,10–12a)

M. Jezus, hvala, ker poslušaš moje križe in sprejemaš mojo žalost. Naslanjaš glavo na moje strto in osramočeno srce, sprejemaš zgodbo slehernega izmed nas in vse zlo sveta. Samo ti poznaš grozljive prepade v mojem srcu, rane, v katere se zaprem, ter ranljivost za greh in strah sredi drame ločitve. Hvala ti, ker me sprejemaš in si mi naklonjen, ker sem ti dragocen vsak trenutek, tudi sredi vseh dram in težav, ki se nakopičijo. Hvala ti, ker lahko računam nate, ki me nosiš v svojih ranah in me ujameš, ko padem. Pobiraš me v prahu stiske in obupa, v prahu sramu in zamer, v prahu krivde in neodpuščanja. Hvala ti, ker lahko prepustim svoje rane tebi. Ti me ozdravljaš in pošiljaš, da tudi druge povabim, naj ti dovolijo nositi njihove rane in padce. Hvala ti, ker mi podarjaš svoje sočutje ter usmiljenje s seboj in bližnjimi. Hvala ti, ker mi z vsakim padcem odpuščaš moje padce in grehe.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

4. JEZUS SREČA SVOJO MATER

4V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Kaj naj ti rečem, kaj naj primerjam s tabo, hči jeruzalemska? Kaj naj vzporejam tebi, da te potolažim, devica, hči sionska? Zakaj velik kakor morje je tvoj polom; kdo bi te mogel ozdraviti?« (Žal 2,13)

»Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: ‘Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.’« (Lk 2,35)

Ž. Mami moja, še vedno vidim tvoje izsušeno telo, negibno in nemo. Tvoje velike oči, ki izžarevajo mir, ko počasi odhajaš. Prekmalu zame in za nas. Pozabila sem na svojo stisko, ko sem te gledala dobesedno pribito na križ. Ko si še lahko govorila in sem ti lahko povedala za svojo razvezo, preganjanje, bolečino, si me tolažila: »Lepa si!« Vedela si, da so to besede, ki jih potrebujem kot ženska, da bi lahko stopila iz primeža sramu, krivde in poraza v novo življenje. Lepa si – preprosta trditev, katere pomen razumem šele zdaj, ko te ni več. Eno leto si bila z mano bolj kakor kadar koli prej, v mojih željah, mislih, molitvah … Ko sem te lahko samo še božala in ti pela, so mi tvoje oči govorile: »Večna sem. Tudi ti. Ne boj se!« Moj Jezus, ti veš: težje je gledati trpljenje ljubljene osebe kakor nositi svoj križ. Naj se ob takih srečanjih zavemo svojega cilja: da smo ustvarjeni za večnost in da močnejša kakor smrt je ljubezen!

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

5. SIMON POMAGA NOSITI KRIŽ

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo! 5

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Ko so ga odvedli, so prijeli Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in so mu naložil križ, da ga je nesel za Jezusom.« (Lk 23,26)

Ž. Ob bolezni prijateljice sem se znašla v stiski: koliko lahko zares pomagam, kako močne so moje omejitve! Počutila sem se slabo, ko nisem zmogla. Porajale so se mi misli, ki so me zapirale. Prosila sem Jezusa, naj mi pokaže pot, in izročala v njegove roke svojo stisko. Zaupala sem jo tudi prijateljici in je razumela. Najino prijateljstvo je dobilo novo vrednost. Zavedla sem se, da lahko na poti trpljenja stojim ob strani tudi drugače ter da moram sprejeti svoje omejitve in šibkosti. Križ nositi pomeni, da ga nosim sama, saj je namenjen meni. Nosim pa ga lažje, če me drugi čuti in mu je mar zame.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

6. VERONIKA IZKAŽE JEZUSU LJUBEZEN

V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo! 6

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli. Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni, kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, je bil zaničevan in nismo ga cenili.« (Iz 53,2b–3)

Ž. Jezus se je opotekal pod težo križa. Pot je zalival njegovo obličje in telo. Veronika, ki ga je skupaj z materjo Marijo in drugimi ženami spremljala, se je skozi kričečo množico prebila mimo vojakov in Jezusu z vso nežnostjo obrisala potno obličje. Želela mu je pokazati, da ga ima rada. Ljubezen je iznajdljiva in premaga vse ovire. Gospod, pomagaj mi, da bom zaupala v dobro, čeprav bom redko naletela na pravo sočutje in iskreno pomoč. Hvala za vse Veronike, ki so mi v stiski ob ločitvi podale svoj prt ljubečega usmiljenja in sočutno sprejele mojo ranjeno podobo.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

7. JEZUS PADE DRUGIČ POD KRIŽEM

7V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Moji smrtni sovražniki me obdajajo, svoje brezčutno srce so zaprli, njihova usta govorijo prevzetno. Našim korakom sledijo, zdaj me obkrožajo, svoje oči naprezajo, da bi me vrgli na tla.« (Ps 17,9b–11)

»Sunil si me, sunil, da bi padel, toda Gospod mi je pomagal. Gospod je moja moč in moja pesem, bil mi je v rešitev.« (Ps 118,13–14)

Ž. Tudi jaz padem, se opraskam, ranim in zlomim. Ti me razumeš, ko sem na tleh. V teh trenutkih me sprejemaš še nežneje in še bolj ljubeče. Spoštuješ me in si mi naklonjen. Pomagaj mi, da ne bom obsojala tistih, ki me ranijo. Ne razumem vedno, zakaj je tako. Spomni se vseh, ki so na tej postaji, in jih sprejmi v svoje srce.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

8. JEZUSOVO SREČANJE Z ŽENAMI

8V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: ‘Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! Kajti če z zelenim lesom delajo takó, kaj se bo zgodilo s suhim?’« (Lk 23,28.31)

Ž. Počutila sem se izdana, brezdomka. V roki sem držala potovalko in vrečko. Nisem vedela, kam naj grem. Bila sem pretresena in žalostna. Potrebovala sem tvojo pomoč, Jezus. In ti si me začel tolažiti tako, kakor si tolažil jeruzalemske žene. Obrisal si mi pot s čela in mi poslal pomoč. Tu se je začelo moje novo življenje. Danes se trudim tudi sama videti žene v stiski in potrebne pomoči. Pristopim in poslušam jih, njihova stiska se me zelo dotakne. Moj Jezus, usmili se me!

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

9. JEZUS PADE TRETJIČ POD KRIŽEM

9V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Otresi si prah in vstani, ujetnica, Jeruzalem, odveži si vezi z vratu, ujetnica, hči sionska! Kajti tako govori Gospod: Zastonj ste bili prodani, brez denarja boste odkupljeni.« (Iz 52,2–3)

Ž. Težki križ premaga Jezusa, a se ne da in ga dvigne: križ človeštva in grehov. Nosi ga za našo odrešitev. Tako mi je dal moč, da kljub pogostim padcem zaradi Njega in z Njegovo močjo zmorem vstati in nadaljevati pot. Tudi moj križ je težak in me tako pritiska k tlom, da bi obupala in obležala v vlogi žrtve. Učim se izročati, in ko spustim bremena samopomilovanja, nezaupanja, nevere …, postane ta križ lahek, saj ga zame nosi Jezus. Potrebujem Odrešenika, sama ne zmorem.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

10. Z JEZUSA STRGAJO OBLEKO

10V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Ko so vojaki križali Jezusa, so mu vzeli oblačila – razdelili so jih na štiri dele, za vsakega vojaka po en del – in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha scela stkana. Med seboj so se dogovorili: ‘Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava bo,’ da se je tako izpolnilo Pismo, ki pravi: Razdelili so si moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali. In vojaki so to storili.« (Jn 19,23–24)

Ž. Vse sem izgubila. Družino, zakon, službo, stanovanje … Počutila sem se razgaljeno, nago, brez vsega, kar je do tedaj označevalo moje življenje in to, kdo sem. Nalepke, ki nas označujejo, so kakor obleka, ki skriva naš resnični jaz. Ko sem ostala gola kakor Eva, sem spet obrnila svoj pogled samo k Očetu, ki mi govori: »Dragocena si in ljubljena, moja si!« Prepoznala sem svoj resnični jaz, da sem Božja hči, in to vedno, ne glede na to, kaj se mi dogaja.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

11. JEZUSA PRIBIJEJO NA KRIŽ

11V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »In križali so ga. Bila je tretja ura, ko so ga križali. In z njim so križali dva razbojnika, enega na njegovi desnici in enega na njegovi levici.« (Mr 15,24a.25.27)

»Tako se je spolnilo pismo, ki pravi: In med hudodelce je bil prištet.« (Prim. Lk 22,37a)

M. Ločitev je zlo. Nisem se poročil, da bi se ločil, verjel sem, da nama bo zakon uspel. Vendar se je podrl, in ko nisem več mogel rešiti izgubljenega odnosa, so me pribili na križ med druge ločene. Vsem je vidna moja sramota in vsi lahko pljuvajo in sodijo o moji krivdi. Ne da se zbežati ali skriti, tu sem, da kričim po usmiljenju, pribit. Ostaja zavedanje, da edino Oče res pozna mojo zgodbo, da me ima rad in je usmiljen.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

12. JEZUS UMRJE NA KRIŽU

12V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Jezus je govoril: ‘Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.’ Bilo je že okrog šeste ure, ko se je stemnilo po vsej deželi do devete ure. Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: ‘Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.’ In ko je to rekel, je izdihnil.« (Lk 23,34.44.46)

M. Z Božjo pomočjo se trudim odpustiti vsem, ki so me ob ločitvi izdali, ranili, zavrgli ali mi odklonili pomoč. Trudim se odpustiti tudi sam sebi, da nisem zmogel ravnati drugače, kakor sem. Oče odpusti nam, saj ne vemo, kaj delamo! V tem ozdravljanju od travme ločitve umiram sebi. Umirajo navezanosti, lažne gotovosti, lažna prepričanja … Gospod me vabi v novo življenje, v svobodo Božjega otroka. A najprej mora umreti stari človek.

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

13. MRTVEGA JEZUSA POLOŽIJO MARIJI V NAROČJE

13V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Vsi njegovi znanci pa so stali daleč proč; prav tako tudi žene, ki so ga spremljale od Galileje sem in so to gledale.« (Lk 23,49)

»Potem je Jožef iz Arimateje (…) prosil Pilata, da bi odnesel Jezusovo telo. In Pilat je dovolil. Prišel je torej in odnesel njegovo telo.« (Jn 19,38)

M. Novo rojstvo je v materinem naročju. Zajeti moram iz materinske ljubezni, ki daje življenje, ki razkriva njegov smisel in lepoto. Moram se pustiti objeti v svoji ranjenosti, v svoji smrti. Le tako bom lahko pogledal na svoje preteklo življenje kot na mrtvo telo. Dragoceno in ljubljeno, pa vendar mrtvo. Ni ga več, počasi bo razpadlo, prepuščam ga Božjemu usmiljenju. Čaka me novo življenje, in da bi ga lahko živel, izročam truplo preteklosti, ki je ne morem več oživiti, v Marijine vseobjemajoče roke.«

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

14. JEZUSA POLOŽIJO V GROB

14V. Molimo te, Kristus, in te hvalimo!

O. Ker si s svojim križem svet odrešil!

V. »Jožef iz Arimateje in Nikodem sta torej vzela Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povoji, kakor imajo Judje navado pokopavati.« (Prim. Jn 19,40)

»… ter ga položila v grob, izdolben v skalo, kamor ni bil še nihče položen.« (Prim. Lk 23,53)

Ž. Dragi Jezus, nasilna človeška roka je tvoje izmučeno telo položila v grob. Ta »kuga« nasilja razsaja še danes – v družinah, med narodi, v šolah, na vseh poteh … Ko pogovor med zakoncema onemi, bližina zamrzne in se zaupanje skrije, nastopi smrt odnosa. Zdi se, da je vsega konec, da življenja ni več, a kljub črni noči se prikrade žarek svetlobe, ki širi zaupanje in milost ter nagovarja vse grešnike tega sveta. V tej nežni slutnji srca sem tudi sama našla tisto nekaj, kar zadiši in daje upanje, da ni še vsega konec.

In tako se življenje znova začne v Njegovem odrešujočem objemu, kajti le Njegova misel vodi naprej srce, ki ljubi, zaupa, veruje. Tako kakor je Marija zaupala Njegovi obljubi, tudi jaz verjamem, da je življenje po tem pomembnejše od minljivosti tega sveta. Hvaljena Jezus in Marija!

V. Usmili se nas, o Gospod!

O. Usmili se nas!

 Sklep

V. »Angela sta rekla ženam: Čemu iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal.« (Prim. Lk 24,5–6)

»Toda pojdite, povejte njegovim učencem in Petru, da pojde pred vami v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.« (Mr 16,7)

Ž. Jezus živi v meni in jaz v Njem. Nisem sama. Kljub temu da je padlo moje življenjsko poslanstvo poročene žene, ostajam mama in še vedno lahko veliko dam. Še vedno lahko oznanjam, kot ljubljena grešnica lahko pričujem o Božjem usmiljenju in ljubezni. Prek kalvarije ločitve, ki sem jo pretrpela, vstajam bolj živa, budna in ljubeča ter se vgrajujem v edinost vsega, kar biva in slavi Gospoda.

 

 

Ljudi in stvari ne vidiš takšne, kot so, ampak takšne, kot si ti.

vesel ali žalosten

Predstavljaj si, da se slabo počutiš in si slabe volje, ko se pelješ po zelo lepi pokrajini.Okolje je čudovito, ti pa nisi razpoložen, da bi videl karkoli. Čez nekaj dni greš skozi iste kraje in čudiš: »Kako, da zadnjič nisem opazil vse te lepote?« Vse postane čudovito, ko se ti spremeniš.

Ljudi in stvari ne vidiš takšne, kot so, ampak takšne, kot si ti. Zato dva človeka, ki gledata nekaj ali nekoga, reagirata različno. Spomni se stavka iz Svetega pisma, ki govori o tem, da tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu. Ko se končno prebudiš, nenadoma razumeš, da je vse, kar se ti zgodi, dobro.

Pomisli na ljudi, s katerimi živiš in bi jih rad spremenil. Morda so čemerni, brezobzirni, nezanesljivi, zahrbtni ali kakršnikoli že. Toda ko boš ti drugačen, bodo tudi oni drugačni. To je nezgrešljivo in čudežno zdravilo. Tistega dne, ko boš ti postal drugačen, bodo tudi oni postali drugačni. Pa tudi videl jih boš drugače. Nekdo, ki je bil videti grozen, bo sedaj videti prestrašen. Nekdo, ki je bil videti grob, se ti bo zdel prestrašen. Nenadoma nihče nima več moči, da bi te prizadel. Nihče nima več moči, da bi nate izvajal kakršenkoli pritisk.

Vsak od nas pogosto  vse povprek obtožuje druge, druge bremeni s krivdo, obtožuje življenje, družbo, sosede. Na ta način se ne moreš spremeniti, nikoli. Vztrajal boš v svoji mori, nikoli pa se ne boš prebudil.

Loti se tegale načrta. Tisočkrat, če je potrebno!
a) Prepoznaj negativna čustva v sebi;
b) razumi, da so v tebi, ne v svetu, niso torej zunanja resničnost;
c) ne glej nanje kot na bistveni del »jaza«; take stvari pridejo in gredo;
d) razumi, da se vse spremeni, ko se ti spremeniš.

(Osebno razmišljanje z delnim povzetkom iz knjige Zavedanje,  Anthony de Mello)

DUHOVNA VAJA:

story_baby_milestonesKo si žalosten ali slabe volje se distanciraj od svojih občutkov, opazuj sebe kot nekoga, ki se mu dogaja žalost, tako kot zemlji dež. Zahvali se za žalost. Lahko si žalosten, nič ni narobe s tem, samo sprejmi.  Zavedaj se, da ta žalostni človek nisi resnični ti, žalost ne določa tvoje resnične identitete.

Stoj zravnan in dvigni roke proti nebu ter usta obrni v smehljaj. V taki drži vztrajaj vsaj 5 minut in se v mislih zahvaljuj za vse dobro, ki si ga deležen. Predvsem za dar življenja, zato da si, da te Bog diha. Zavedaj se povezanosti z vsem kar biva, da je  Bog vse ustvaril kot dobro, tudi tebe.

Post prebuja lakoto po Bogu

IMG_20170302_152817
V nedeljo smo zaključili zopet zelo blagoslovljene duhovne vaje s postenjem. Prebirali smo knjigo Skupno življenje, ki jo je napisal Dietrich Bonhoeffer in jo vam vsem priporočam v branje in življenje.
“Svoje življenjsko prizadevanje je sam takole izrazil: »Neprestano me zaposluje vprašanje, kaj pomeni krščanstvo oziroma kdo je Kristus danes za nas.« Jezusa razume kot učlovečeno Božjo besedo, »ki živi za druge«. Njegov zgled nam govori, da je polnost življenja v tem, da znamo umreti, vendar ne za proslavitev lastne osebnosti, ampak kot žrtev za brate. Bonhoeffer poudarja, da sodobni človek potrebuje predvsem življenjsko pričevanje kristjanov. Prvi kristjani niso prepričevali poganov z globokim umovanjem, ampak s svojim življenjem. Ko se pogani videli, da gospodar in suženj nista več drug proti drugemu, ampak drug za drugega, so se začeli spraševati o tej veri.”

Mi smo s pomočjo obilja zakramentalnega življenja (vsakodnevna evharistija z obhajilom pod obema podobama, bolniško maziljenje in spoved), veliko molitve (molitev s telesom, hvalnice, osebna molitev, Lectio Devina, molitev drug za drugega, duhovni pogovori, adoracije…), miloščine ali dela za druge (priprava obrokov, igra “Skriti prijatelj”) ter skupnega postenja ob podelitvi muk in veselja, vedno bolj postajali taka krščanska skupnost, bratje in sestre v Kristusu, Njegovo telo. In še več, prebudili smo se v zavedanje edinosti vsega kar je Bog ustvaril kot dobro. Post je res pot v življenje, vrnitev v prvobitno stanje Adama in Eve pred grehom, ko je človek lačen predvsem Boga. Post je prva zapoved, ki nam je bila dana od Boga in jo je človek prekršil. Cilj posta je, da se v srce vsadi Ljubezen in se začutimo v pravi identiteti kot osebe odnosov; do Boga, do sebe, bližnjega in vsega stvarstva. S tem prelomimo okove grabežljivega, suženjskega potrošništva in se vrnemo v pokorščino Bogu ter s tem osvobodimo za življenje.
Ali kot pravi pravoslavni duhovnik prof. dr. Vladimir Vukašinović:

“V hiši, v kateri se ljudje postijo, sedi za mizo sam nevidni Kristus Odrešenik in obeduje z njimi.” To zelo drži.

“Ko se postimo, ne jemo zaradi Boga in se z vsem bitjem združujemo z njim.”

“Diéte – so v celoti “delo naših rok”, post pa je delo Božjih rok, je navdihnjen od Boga in človeka vodi k Bogu.”

Prevod njegove knjige Post – pot v življenje, je letos izdala založba Ognjišče.

V prepoznavanju velikih darov, ki nam jih Gospod naklanja, ko se postimo, vas povabim v izkušnjo. Ne bo vam žal, vsak zdrži ob podpori Boga in skupnosti ter odide drugačen, bolj Njegov.

PRIJAVA

banner idd

POLIANA – navdihujoča zgodba o moči hvaležnosti

Hvaležnost je znamenje ponižnosti, saj me postavlja v držo čudenja nad božjimi deli v mojem  življenju. Prepoznavam jih in se zahvaljujem. Zavedam se, da mi je vse dano, da je vse dar. Ne jemljem si zaslug, ampak hvalim Boga.

Hvaležnost je tudi najmočnejše zdravilo proti depresiji. Spomni me na to, da je več stvari, ki se jih lahko veselim kot pa je tega kar me spravlja v potrtost. Pri tem mi lahko zelo pomaga molitev Eksamna. 

eksamen_1  eksamen_2              eksamen_3   eksamen_4

Hvaležnost omogoča, da lahko odpuščam z Božjo pomočjo. Ko sem hvaležna za vse kar sem v obilju prejela v svojem življenju, potem mi veselje nad tem odpira srce, me varuje zamer in stori, da deležim Božje usmiljenje, da zmorem odpustiti vsem, ki so me ranili oz. prizadeli. Hvaležnost me naredi širokosrčno, se pravi sprejmem lahko več Božje ljubezni, ki jo potem spet delim, podarjam. 

Vsem priporočam v branje to preprosto zgodbo z velikim sporočilom.

POLIANA

Knjižni biser o tem, kako lahko hvaležnost spremeni temo v svetlobo in obup v upanje. Deklica Poliana, ki se preseli k svoji mrki teti, prinese v hišo in okolico optimizem in veselje. Njena skrivnost je igra “Bodi hvaležen”, ki jo je naučil njen oče.

 

Delček iz knjige:

poliana“Kar potrebujejo moški in ženske, je vzpodbuda. Njihove naravne moči nasprotovanja je potrebno okrepiti, ne pa oslabiti … Namesto tega, da se vedno osredotočaš na človekove napake, poudari njegove vrline. Poskusi ga izvleči iz njegovega stalnega ponavljanja slabih navad. Pokaži mu njegov boljši jaz, njegov pravi jaz, ki si upa, naredi in zmaga! Vpliv prijetnega, uslužnega, pozitivnega značaja je nalezljiv in ima moč, da spremeni celotno mesto … Ljudje izžarevajo tisto, kar je v njihovih glavah in njihovih srcih. Če se bo človek počutil prijaznega in ustrežljivega, se bodo kmalu tako počutili tudi njegovi sosedje. Toda če bo ošteval, se mrščil in kritiziral – mu bodo njegovi sosednje vrnili namrščen pogled s še večjo močjo! Ko iščeš in pričakuješ slabo, boš to tudi dobil. Ko veš, da boš našel dobro – boš to tudi dobil … Povej svojemu sinu Tomažu, da veš, da bo z veseljem napolnil košaro za drva – potem pa ga začni opazovati, pripravljenega na nalogo in zainteresiranega!”

Odlomek iz knjige

“Zdravnik Čilton, mislim, da je zdravnik najlepši poklic, kar jih obstaja.”
Zdravnik se je presenečeno obrnil.
“Najlepši! Ko pa vsak da znova vidim toliko trpljenja, kamorkoli grem?” je izdavil.
Prikimala je.
“Vem, ampak pomagate jim – ali ne vidite tega? In seveda radi pomagate! In zaradi tega ste lahko najsrečnejši od vseh nas, ves čas.”
Zdravnikove oči so se nenadoma napolnile z vročimi solzami. Njegovo življenje je bilo namreč osamljeno. /…/ Ko je sedaj gledal Polianine sijoče oči, se mu je zdelo, kot da je nekdo nenadoma položil ljubečo roko na njegovo glavo kot blagoslov.

Moje telo koprni po Tebi, kakor suha in žejna zemlja po vodi

vitruvianoV krščanstvu se je žal nekje izgubilo telo…kot da bi ga zavrgli in poskušali bivati kot baročni angelčki z glavo in krilci. Pa vendar je Jezus s svojim učlovečenjem pokazal na vrednost telesa, Kralju vesolja človeško telo ni bilo nevredno te časti. Ljudi je ozdravljal tudi telesno, saj ima vsaka bolezen svojo duhovno korenino,  rast v duševnosti  in vidni izraz v telesu. Vse kar se nam zgodi, še posebej hudo, se zapiše v naše telo in tam ostane kot strup, ki  se zbira in nas blokira, dokler se ne izrazi v  izbruhu bolezni, ki je kot taka samo poskus osvoboditve od teh bremen. Gospod neskončno spoštuje našo svobodno voljo in dokler mu ne rečemo “Če hočeš, me moreš ozdraviti.” in ne poimenujemo-ozavestimo, kaj je ta bolezen, ostane to  naš trn, ki boli.Seveda bežimo in zanikamo, ignoriramo bolečino rane. Gospod pa nas čaka ravno tam, rane so prostor srečanja z Bogom.

Vsak kdor je šel skozi hudo trpljenje ve, kako telo otrdi, kot bi se obdalo z oklepom, dokler ne sprejmeš, dokler ne objameš svoj križ. Takrat tudi molitev po obrazcih težko prebije ta oklep. Moja izkušnja je ta, da v taki stiski (ko nas dobesedno stiska) pomaga, če  oživimo najprej telo preko molitve s telesom. Kako? Molitev je vsak dialog-pogovor z Bogom, zato lahko tudi plešem, rišem, molim Sveto pismo, pojem sp citate po svoji ali znani melodiji (Taizejski spevi), se pogovarjam z ozaveščenim dihanjem (npr. vdihujem Ljubezen, izdihujem svoje zamere…), meditiram, kontempliram, na sprehodu v naravi sledim občutkom Enosti z vsem in se zahvaljujem Bogu v občudovanju za vse kar vidim, slišim, otipam, okusim, občutim, zaznam in še in še. Skratka molim lahko vedno in povsod in na nešteto načinov. Važno je le, da sem pri tem v odnosu z Njim in ne v monologu, ki vodi v žalost, depresijo, samovsrkanje…

Gospod je tisti, ki nam govori na srce,  na svoj vedno enkraten način v čisto preprostih, vsakdanjih stvareh. Problem je, da spimo in ne zaznamo Božje govorice ker premalo in preslabo molimo oz. se ne odpiramo Bogu kot Marija, ki otroško, preprosto reče svoj DA. Prav zato mi je všeč ignacijanska spodbuda ” Išči in najdi Boga v vseh stvareh!” In še kako ga najdemo v svojem telesu (ne samo v glavi), ki je Njegov tempelj.

Velika mistikinja Tereza Avilska  v tej molitvi tako lepo zazna duhovnost telesa:

teresa_of_avila

VEDI DRAGA, VEDI

Prijelo me je, da bi si roko položila tja – nikomur ne bi mogla povedati, kam

– na tisti del duše, ki je vedno topel.

Vedela sem, da bi tam lahko tekli sveti sokovi in mi prinesli mir.

In spoznala sem, da je moja duša oboje, duh in telo.

Telo je gnezdo, za katerim ne žalujem, kadar letim – kaj pa ti?

Zakaj si ne bi sama dala to, kar lahko da nežen in izkušen mož,

in ostala svobodna, brez zunanjih vezi z drugim?

In Bog mi je odgovoril: “Pri tistih, ki so poročeni z mano, jaz poskrbim za vse stvari.”

Toda kaj, če si zaposlen s svojimi drugimi ženami in pozabiš na mojo osamljenost?

In spet je spregovoril:

“Ušla mi ni misel nobenega bitja, ki je kdajkoli živelo.

Če te ne vzamem v svoje naročje, kot si želiš, vedi, draga, vedi,

da je to zaradi povzdigovanja vsega.

In če pridem k tebi v sanjah ter zadostim tvojim najbolj intimnim telesnim željam,

vedi, draga, vedi, da je to zaradi povzdigovanja vsega.

In vse neprestano dvigujem k Sebi.”