Cona udobja in kalup lažnih prepričanj in predstav
Ljudje smo navajeni živeti po ustaljenih navadah, v vsakdanji rutini, ker se tako počutimo varne in imamo občutek, da držimo stvari v svojih rokah. Ta gotovost pa je v svojem bistvu laž, ki nas zadržuje v naši coni udobja, v suženjstvu brez prave svobode. Daje nam lažen mir. V resnici se bojimo vsega novega, neznanega, nepreverjenega in ta strah nas zasužnjuje in preprečuje, da bi živeli Božjo voljo, ki nas vodi k izpolnitvi našega namena bivanja. Tako kot je veljalo za Jezusa, velja tudi za nas, izpolnitev Božje volje je, da s svojim življenjem pokažemo na Očeta, ne glede na ceno. Dopustiti, da nas Resnica osvobodi.
Bog me na poti vere vedno povabi kot Abrahama: »Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal.« To pomeni, v veri, v zaupanju pogumno stopiti iz čolna, da bi lahko prejela kar je Gospod zame pripravil.
Vsi si želimo pri sebi kaj spremeniti, če smo iskreni. Naše življenje je tlakov
ano z dobrimi nameni iz želje po spremembi. Pa se kaj resnično spremeni? Pri večini ljudi ne, ker s starim načinom razmišljanja in delovanja ne moremo pričakovati čudežne spremembe
, pri tem pa z vsemi močmi zapirati pot novemu.
Jezus pa vse dela novo in nas vabi, da se prepustimo Življenju, ki nas hoče izoblikovati po Božji podobi. Sredstvo spreminjanja je trpljenje, ne gre drugače. Samo udarci in stiske razbijejo stara prepričanja in lažne predstave, ki okamenijo naša srca. Gospod obljublja spremembo z besedami: »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce.« Staro mora pasti, da se naredi prostor za novo. Resnična sprememba ni mogoča, če ne sprejmem novega duha, če ne zaživim od zgoraj, kar pomeni, da sprejmem novo perspektivo duhovnega pogleda na svet.
V stari coni udobja se nič kaj ˝pretresljivega˝ ne dogaja, saj ob vsaki spremembi hitro ukrepamo v smeri, da je v najkrajšem možnem času spet vse po starem, da teče vse po ustaljenih tirih. In sicer tako, da spremembe sprejemamo z veliko dramatiziranja, upori, strahom ali celo zbolimo. Če že res moramo, sprejmemo le toliko novega, kolikor je res nujno, vse ostalo čimprej odstranimo. Ta cona pa, kljub besedi ˝udobje˝, ni udobje, kot bi se pričakovalo. Ne gre za svobodo, odsotnost strahov, skrbi, niti ne gre za obilje ali srečo. Cona udobja je v bistvu svet, ki nam je poznan, naša prehojena preteklost, navade, s katerimi smo se sprijaznili. Dejansko smo v njej ujeti, ukalupljeni skupaj z goro izkušenj, ki niso ozaveščene, temveč le potisnjene v podzavest, ker se z njimi v danem trenutku nismo znali ali pa nismo bili sposobni soočiti.
Kalup je torej kot neka matrica naših preteklih izkušenj, spominov, navad, ki se jih vseh
zelo radi oklepamo z osupljivo navezanostjo in neprestanim občutkom, da se moramo braniti pred drugimi, ki nas ogrožajo s svojimi pritiski na naša prepričanja. Vsi vemo, da je problem vsakega predolgo zaprtega prostora, ki se ne zrači, da postane zadušljiva kletka, ki človeka pritiska k tlom. Takoj, ko jo prezračimo, lažje zadihamo. No, in povsem enako je z našim življenjem. Če ga ne zračimo, se v njem dušimo, neprestano nas obkrožajo 
ene in iste težave, vrtimo se v začaranem krogu enih in istih dogodkov. Dobro se je odkalupiti, prezračiti, se odpreti novemu, preko molitve povezati z Bogom, ki nam daje neštete možnosti za duhovno rast in s tem tudi bolj izpolnjeno življenje, kar pa ne pomeni, da bomo na tem svetu rešeni trpljenja. Vendar bo naša nova drža, v zavedanju, da On vedno daje potrebno moč in pogum za zmago, pripomogla k temu, da ne bomo več bežali od tega kar nam je dejansko posledično namenjeno. Rešili se bomo mnogih sovražnikov, saj kar ne sprejmemo, postane naš sovražnik in nas preganja. Strah je hudičevo najmočnejše orožje in z njim naredi vse, da nas odvrne od nepoznanega, od zaupanja, da Gospod vodi naše zgodbe. Tako radi imamo nadzor in svojo voljo. To je tudi razlog, zakaj se vsi raje zapremo v kalup, v svet mej in znanega, domačega. Nepoznano nas plaši, počutimo se negotove, iščemo oprijem, ki smo ga navajeni. Da, vera in pogum sta potrebna, da izstopiš iz kalupa in hodiš po vodi zazrt v Resnico
Rane – prostor srečanja z Bogom
Naš kalup lahko poči, se odpre spontano – kadar doživimo kak šok, hudo stisko, razvezo, bližino smrti, ko smo brez opozoril vrženi v situacijo in moramo splavati. Takrat skozi razpoke kalupa ali rane lahko vstopi Bog, če mu dovolimo, če nas je stiska naredila manj samozadostne, manj egoistične in bolj ponižne. Gospod pride in nam da moč, nam prinese nove ideje, rešitve iz dane situacije, izboljšave – zapiha veter sprememb. Seveda pa večina ljudi takoj, ko vsa nevarnost mine in se udomači v nekoliko spremenjenem okolju, novo hitro spet zamenja s starim in lekcije ne usvoji.
Odpiranje kalupa se dogaja tudi v vsakodnevnih situacijah. Kdor se boji ljudi in se raje drži sam zase ali pa neprestano pada v konflikte v odnosih z drugimi, čuti to kot napad na svoj kalup, na svojo trdnjavo prepričanj, na svet znanega in obvladovanega. Bolj ko smo nepredušno zaprti v svojem svetu prepričanj in težko sprejmemo drugo mnenje, močnejši magnet smo za pritiske od zunaj. Toda bolj ko se temu upiramo, močnejše pritiske v svojem življenju doživljamo: neprestani zapleti, problemi, nesreče, poškodbe, nezadovoljstvo… ter seveda medsebojna trenja.
Če bi znali na svoje življenje gledati z različnih zornih kotov, bi kmalu spoznali, da so vsi pritiski, ki jih doživljamo in nad katerimi se pogosto pritožujemo, v bistvu pomoč, da bi se premaknili iz omejujočega načina razmišljanja in delovanja, ter pomoč, ki smo ja zavestno ali podzavestno klicali. Le da Bog izbere način, ki nam v danem trenutku ni niti najmanj všeč, ker ne sledi našim predstavam, toda deluje – ko se nehamo upirati in spustimo nadzor ter sprejmemo in se celo zahvalimo za to.
Hoja za Kristusom – Pot sprememb
Kdor si želi sprememb, opuščati staro in sprejemati novo, kdor si želi napredka, novosti, nenavezanosti, svobode…naj si neprestano prizadeva za živ, oseben odnos z Jezusom Kristusom.
Hoja za Njim je garancija, da bomo imeli Življenje, ki je dinamično in vedno spreminjajoče, v obilju.
Naši koraki so majhni in to novo pot je treba nekaj časa utrjevati, da se usede, če ne, bomo hitro nazaj v starem kolesju. Ozavestimo vsak košček ˝stare˝ poti, zaradi katere smo se znašli v neprijetnih situacijah in stanjih, naj postanejo lekcije, ki so nas naučile, kako bolje živeti. Ozavestimo potlačeno in izročimo Njemu, ki nas ne obsoja in vse nosi. V Njem zmoremo vse in nemogoče bo mogoče.
Karmen Kristan
ŽIVETI KOT LJUBLJENA 