CAMINO /Burgos – Leon/ 3. etapa

06-img_20161010_094423Danes začinimo nov dan z ogledom čudovitega mesta Burgos, kjer imamo tudi sv. mašo. Burgos  ima veliko zgodovinskih znamenitosti. Posebnega pomena so katedrala, razglašena za svetovno dediščino UNESCO-ja in kartuzija Miraflores,  samostan Las Huelgas Reales   ter veliko število cerkva, palač in drugih stavb iz srednjega veka. Mesto je obdano s parkoma Fuentes Blancas in Paseo de la Isla.

Premalo časa je, da bi se naužila vse lepote, ki jo v obilju nudi katedrala. Kot vedno na takih mestih pogrešam tišino brez turistov. Hrepenim, da bi začutila prostor v molitvi, da bi pila to lepoto v urah meditativne odprtosti.

Razmišljam, kako človek teži k posnemanju božjega stvariteljskega dela, kako naša Bogupodobnost najde svoj izraz v takih ustvarjalnih iskanjih lepote, čeprav nas Stvarnik visoko presega ker On ustvarja živo lepoto, nenehno spreminjajočo, v povezanosti in edinosti z vsem, večno bivajočo kot dobro.

Danes je žal tako imenovana umetnost večkrat zgolj mastrubacija  ali bruhanje avtorjevega osebnega doživljanja in izraza. Izkazuje grdo, ne navdihuje, je disharmonična in kaže le na temo v človeku, na vpetost v kulturo smrti.

Lepota Burgosa odpira srce za sprejemanje novega dela poti. Tempo je tokrat bolj znosen, pot dokaj nezahtevna, kilometrov manj. Tako kot v življenju; ko si v preizkušnji, ko Gospod obdeluje kamnito srce, da bi oživelo in se podarilo, vedno podarja tudi trenutke Tolažbe. Takrat zgleda vse lahko in dosegljivo.

61-img_20161010_173019Tolažba je kot oaza, kjer se spočiješ in okrepčaš pred novimi boji, kot lepo pove Etty Hillesum z besedami: »Bog, primi me za roko, poslušno ti bom sledila, brez velikega otepanja. Ne bom se izmikala ničemur, kar bo  prihrumelo nadme v tem življenju, ampak bom poskušala vse odživeti po svojih najboljših močeh. Le od časa do časa mi podari trenutek oddiha. Ne bom si več nespametno domišljala, da bi moral mir, ki me včasih preplavi, trajati večno. Sprejela bom tudi nemir in boj, ki sledita premirju. Rada sem na toplem, na varnem, toda ne bom se upirala, če me bo tvoja roka pripeljala v mrzlo dolino. Povsod bom stopala naprej in poskušala premagovati strah. Kjer koli bom, se bom trudila, da bi izžarevala ljubezen, iskreno ljubezen do človeštva, ki jo čutim v sebi.« 

49-IMG_20161010_155625.jpg

Simpatične majhne vasice z albergi (prenočiša za romarje) so prav tako prijazne, tople  oaze, kjer se kot današnji-mestni človek počutim bolj doma kot pa v divjini narave. Iskreno prijazni pozdravi domačinov in romarjev iz celega sveta nas povezujejo v globalno, človeško družino. Želela bi več časa za druženje, da bi lahko vstopala v zgodbe, ki jih vsak od nas nosi kot prtljago s seboj. Sčasoma postane breme pretežko in je potrebno kaj odložiti-podeliti, da je tako lažje potovati.

Na tej poti  zapazimo te odložene stvari od čevljev, kap,  majic ipd., ki simbolizirajo del pomena samega romanja, ki je prečiščevanje srca preko molitve ob hoji in naporu. Ta romarska pot je nasičena z molitvijo, od srednjega veka pa vse do danes je po njej že stopalo na milijone  ljudi, ki so v zahvaljevanju in prošnjah ali hrepenenju srca oblikovali to sveto prostorje. Na trenutke se počutim kot nošena, kot da Nekdo z menoj dviga mojo nogo v nov korak. Njemu pojem “Ko dvigneš me.” Hvala Bogu!


Galerija slik:

This slideshow requires JavaScript.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s