CAMINO /León-Ponferrada/ 4. etapa

Mesto  Leon ni dobilo ime po levu, kot bi sodili po imenu in znaku v grbu ter mnogih levčkih vsepovsod. Dobilo ga je po rimski legiji, ki je mesto ustanovila v 1. stoletju pred našim štetjem – Legion.  Potem so ime skrajšali iz Legion v Leon. Mesto je znano po veliki gotski katedrali, ki so jo zgradili s prispevki romarjev v Santiago po Francoski poti (tako kot mi) in se ponaša s čudovitimi vitraži, zato jo včasih imenujejo tudi Hiša luči. Lepa je tudi bazilika sv. Izidorja. Videli smo tudi Gaudijevo “BOTINES HOUSE” in se seveda z njim slikali na klopci.

Za bolj temeljite oglede teh lepot bi potrebovala vsaj en dan, da bi lahko bolj vstopila v videno umetnost  objektov, skulptur, rezbarij itd. Ampak mi smo prvenstveno na poti  in taki oddihi so namenjeni zgolj temu, da se čudimo in na hitro nahranimo z lepoto.

This slideshow requires JavaScript.

Prvi del poti iz San Martina poteka ob avtomobilski cesti in nič kaj prijeten. Danes je pred nami dolga pot, zelo puščavska, kamnita in ravna. Vse je bolj v rumeni in oranžni barvi tudi simpatično mestece, katero samo prečkamo. Nizka drevesa in raznoliko grmovje so kot špalir ob poti, ki razbija monotonost poti. Ob križu s strašilom kot čuvajem si privoščim ležeči par minutni počitek. Potem je treba dalje, hitro, mudi se. Razveseli me tudi preprosto Srčno počivališče z narisanim soncem, kameno spiralo in z rajsko dobrimi jabolki po ceni prostovoljnega prispevka. Če bi hodila sama bi se tu prav gotovo zadržala kakšno urco ali dve. V tej skupini pa se moram držati vojaškega tempa, ki ga diktirajo soromarji na čelu naše kolone. Jaz hodim kot vsak dan med zadnjimi ker se rada zaustavljam, ko mi kaj pritegne pozornost in tudi kaj poslikam. Zame je pot tudi levo in desno ter zgoraj in spodaj pa morda kdaj tudi nazaj.

067-img_20161011_162136Na tem delu poti je proti koncu zopet zaradi različnih bolečin zastalo več ljudi. Skupaj premagujemo napor ob vsakem koraku in se spodbujamo. Tudi mene začnejo močno boleti noge ker se nisem utegnila med potjo razgibavati zaradi premalo postankov, ki so bili tudi prekratki. Zame je to nujno potrebno ker se na to romanje nisem pripravljala, saj sem ga dobila v dar slaba dva tedna pred odhodom. In sedaj imam možnost, da te bolečine ob vsakem koraku darujem za….pa za…pa za…Poti pa kar noče biti konec. Spomnim se, da bi si lahko pomagala s pesmijo, kakšno duhovno, da po njej prejmem moč  ker je molitev, celo dvakratna.  Kmalu se mi pridružijo še drugi in nazadnje pristanemo pri petju otroških pesmic, npr. Kekčeve “Jaz pa pojdem in zasejem dobro voljo med ljudi…” Te vesele pesmice nam prebujajo spomine in nam tudi dajejo moč in veselje. Ta skupna muka in petje nas močno poveže, da zmoremo doseči cilj, mestece Astorga.

Z avtobusom se potem zapeljemo še do Ponferrade h križu, kjer  z molitvijo odložimo svoje kamne. Zadnja sem prišla na avtobus ker sem hotela vsak kamen z imenom posebej odložiti, to pa traja…Pa še en butast selfie sem naredila ker se ne znam prav držat za selfie kot pravi moja hči in potem imam tak spotegnjen obraz, he he.

Zjutraj sem se zbudila kot kaka španska princesa ker smo spali v res čudovitem, “templarskem” hotelu. Mojim ubogim nogam je to res godilo pa ostalim delom mene tudi. Buena estancia, de verdad!

This slideshow requires JavaScript.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s