Ikona Gospodovega rojstva

ikona-jrAndrej Rubljov _ Moskva l.1405

Sveti Maksim Spoznavalec pravi, da je učlovečeni Kristus središče, h kateremu se stekajo vse silnice kozmosa. Zato imajo najstarejše podobe rojstva v ospredju Jezusove jasli. Od 6. stoletja pa se začne kompozicija te ikone postopoma spreminjati. Ikona postane izrazito marijanska in v središče pride Bogorodica (Theotókos). Hkrati se razširi tudi vsebina ikone, ki v glavnih potezah povzame celotno zgodovino odrešenja.

1

S svojo ježo z Vzhoda navzgor, proti zvezdam, so modri simbol človeštva, ki išče izgubljeni raj, simbol dviganja človeškega uma k Bogu. Modri se vzpenjajo: podoba človeškega truda, ki skuša prodreti v Božje skrivnosti. Bog je zgoraj, kajti dva angela gledata navzgor – angel je namreč priča Božje navzočnosti –; toda na ikoni je še en angel, ki gleda proti pastirjem in jim oznanja, da je njihov trud, da bi prišli na goro, nepotreben. Prišel je namreč čas, ko se Bog sam spušča z višav.
Potrebno je le čisto srce, da ga lahko vidimo (prim. Mt 5,8).

2Na desni strani ikone je pastir, ki posluša angelovo oznanilo. Predstavlja izvoljeno ljudstvo, tisto ljudstvo, ki ga je Bog sam iskal in h kateremu se zdaj kot dobri Pastir spušča, da bi zbral svojo čredo, kateri je že stoletja velikokrat in na veliko načinov govoril (prim. Heb 1,1).

V središču se nahaja betlehemska votlina, v kateri se je v polnosti časov
razodela Božja milost, ki rešuje vse ljudi (prim.Tit 2,11) in prinaša mir tistim, ki so daleč, in tistim, ki so blizu. Milost se imenuje milost, ker je zastonjska, kot pravi Avguštin. Latinski očetje so imeli tehtne razloge, da so tako poudarjali ta vidik krščanske dogme v nasprotju s pelagijanci. Grški očetje pa so – po drugi strani – čutili potrebo, da so v nasprotju z dualističnimi težnjami poudarjali drugi vidik iste vere: sodelovanje vseh ustvarjenih moči z milostjo. Odmev te drže je kontákion bizantinskega bogoslužja na božični dan. Besedilo je nedvomno služilo kot navdih ikoni: »Kaj naj ti darujemo, o Kristus, ker se za nas rojevaš na zemlji kot človek? Vsako bitje, ki je tvoje delo, ti nam3reč prinaša svoje pričevanje hvaležnosti: angeli svoje petje, nebo zvezdo, modri svoje darove, pastirji svoje čudenje, zemlja votlino, puščava jasli, mi ljudje pa ti darujemo Mater Devico.«
Predpodoba Marije, ki je Bogu
darovana kot orodje Učlovečenja, da bi Bog lahko prišel na svet, je Jakobova lestev (prim. 1 Mz 28), ki je nasprotje Babilonskega stolpa (prim. 1 Mz 11) – tragičnega človekovega prizadevanja, da bi s svojimi močmi dosegel nebesa. V raju je kača Evo prevarala z lažno obljubo, da lahko postane Bog (prim. 1 Mz 3,5); nova Eva pa se je dala na razpolago, da bi Bog lahko postal človek.

ik4Na levi strani ikone so upodobljeni dvomi svetega Jožefa, ki ga skuša hudič v podobi pastirja. Predstavljajo večno obotavljanje vseh nas, ki ne zmoremo dojeti ne Božje mogočnosti ne človekove veličine. Resnico Jezusa Kristusa, ki je pravi Bog od pravega Boga, je moral Jožefu oznaniti angel.

5Kot Jožefovo nasprotje pa sta na drugi strani ikone dve modri ženi, ki umivata novorojenčka. Kot pripovedujejo apokrifi, sta pripravljeni pričevati o deviškem rojstvu Kristusa, ki je prišel na svet kot človek. Obenem s tem, ko umivata otroka – kajti vsak novorojeni človek mora biti umit –, pričujeta, da je Jezus pravi človek.

6Če je za Grke višek zgodovine kozmično življenje, je za Izraelce to Odrešenik. Drevo iz Jesejeve korenine, na spodnjem robu ikone, simbolizira izpolnitev obljub, ki jih je prejel Abraham in njegovo potomstvo.

7.JPGNad votlino je zvezda, ki je zasijala nad Betlehemom. Cerkveni očetje so morali odgovarjati na mnoga antična deterministična verovanja in so v ta namen pisali dolge obravnave. Če se vsak človek rodi pod neko zvezdo, eno izmed mnogih, ki sestavljajo obok stalnih zvezd, zgodovina in človekovo življenje v njej pa se gibljeta pod vplivom ozvezdij, se je ob Kristusovem rojstvu morala premakniti zvezda, kajti on je tisti, ki ji je določil pot. Kot pravi sveti Ignacij Antiohijski, je bila vsaka astrologija – neizprosna oblast usode nad človekom – uničena, ko smo v Človeku-Bogu prepoznali gospodarja kozmičnih sil.

Toda sedanje veselje motijo žalostne slutnje. Votlina ima obliko groba, zibel je hkrati krsta in otrok je povit tako kot mrlič. Jezus se je rodil, da bi umrl. Obličje Matere, blagoslovljene med ženami, je napolnjeno z žalostjo: Sin je povit v mrtvaški prt in položen v sarkofag. Pomen je naslednji: tragična usoda Eve je bila rojevanje za smrt, neprestano gledanje, kako otroci umirajo. Tudi Marija povije otroka, ki mora umreti. Zato je položen v sarkofag.
Ko ikonografi upodabljajo vstajenje, slikajo povoje na enak način, toda brez Kristusovega telesa. V tem je nad-časovnost ikone. Vse je sonavzoče: rojstvo in hkrati smrt. Nekateri 8vzhodni teologi pravijo, da sta Adam in Kristus sočasna, ne v zgodovinskem smislu, ampak v smislu dveh stalnih resničnosti človeštva: greha in odrešenja.

Votlina, v kateri se rodi Jezus, je temen kraj. Luč, ki je zasvetila, bo sprejeta, pa tudi zavrnjena (prim. Jn 1,5). Ko se daruje za Učlovečenje, leži Bogorodica (Theotókos) na smrtni postelji in se daruje tudi kot prva, ki sprejme, da bo skupaj z njim trpela. Po drugi strani pa na ikonah nikdar ne sme prevladovati žalost. Potrebno je videti namen in cilj bolečine: vsa kompozicija kaže na vrnitev rajskega miru, ki je cilj Učlovečenja.

Sarkofag, v katerega je položeno dete, so hkrati jasli. Poleg njega sta namreč vol in osel. Jasli so čudovita podoba, ki jo Luka kar trikrat poudari (prim. Lk 2,7.12.16). Kakšen je njihov pomen? Ko je bil človek izgnan iz raja, je bil oblečen v živalske kože, kot poroča Sveto pismo. Nekateri cerkveni očetje razlagajo, da človek od tega trenutka dalje svojo telesnost dojema na živalski način; živi torej v nenehnem strahu pred smrtjo. Človek od tedaj živi v stalnem iskanju samoodrešitve, prav tako kot mora žival jesti, da preživi. Tako najde svoje jasli – greh, ki poteši ta nagon po preživetju. Vsak od nas ima nek greh, ki ga vedno ponavlja, ker si od tega greha obeta majhno nagrado, majhno priznanje, malo odrešenja. Zaradi tega grešimo. Človek greši, ker še vedno verjame kači in upa, da bo postal kakor Bog. Kot da bi Eva znova in znova poskušala utrgati prepovedani sad, upajoč, da bo slej ko prej utrgala pravega. Zaradi tega se človek kar naprej vrača h grehu. Če je Bog hotel znova srečati človeka, se je moral postaviti tja, kjer človek greši, tja, kjer je malik, v katerega človek zre. V tej luči je dejstvo, da Kristus pride in je položen v jasli, zelo smiselno. Kristus se torej poniža na tisto raven, kjer ga bo človek lahko našel, kajti to je edini kraj, h kateremu se bo človek zagotovo vrnil.
Odpove se torej Božji slavi (kenosis, prim. Flp 2,5-11), izprazni se vsega, kar je Božje, in pride v jasli– kraj, h kateremu se človek vedno vrača, ker se vedno vrača k svojemu grehu. Toda greh je smrt, zato so jasli tudi sarkofag. Bog torej prihaja, da bi se postavil tja, kamor se bo človek vrnil in ga bo lahko našel. In kakor se uniči hrano, tako bo uničen Sin človekov. Zaradi tega je v sarkofagu.

Ta ikona nosi prvo oznanilo evharistije, Gospodove Velike noči. Kakor je kruh, ko se z njim hranimo, izničen, pa vendar prav s tem omogoča preživetje; tako se bo Kristus pustil uničiti, kajti človek bo šele takrat, ko ga bo ubil, spoznal, kako je Bog dober. In kdor razume, da je Bog dober, se vrne k njemu in živi, kajti on je življenje. V novi zavezi imamo namreč življenje samo v odnosu do Kristusa, v veri v Kristusa. Kristus se torej pusti ubiti, da bi mi lahko jedli kruh življenja, kajti tisti, ki bo jedel od tega kruha, bo živel vekomaj (prim. Jn 6,51).

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s