Moje telo koprni po Tebi, kakor suha in žejna zemlja po vodi

vitruvianoV krščanstvu se je žal nekje izgubilo telo…kot da bi ga zavrgli in poskušali bivati kot baročni angelčki z glavo in krilci. Pa vendar je Jezus s svojim učlovečenjem pokazal na vrednost telesa, Kralju vesolja človeško telo ni bilo nevredno te časti. Ljudi je ozdravljal tudi telesno, saj ima vsaka bolezen svojo duhovno korenino,  rast v duševnosti  in vidni izraz v telesu. Vse kar se nam zgodi, še posebej hudo, se zapiše v naše telo in tam ostane kot strup, ki  se zbira in nas blokira, dokler se ne izrazi v  izbruhu bolezni, ki je kot taka samo poskus osvoboditve od teh bremen. Gospod neskončno spoštuje našo svobodno voljo in dokler mu ne rečemo “Če hočeš, me moreš ozdraviti.” in ne poimenujemo-ozavestimo, kaj je ta bolezen, ostane to  naš trn, ki boli.Seveda bežimo in zanikamo, ignoriramo bolečino rane. Gospod pa nas čaka ravno tam, rane so prostor srečanja z Bogom.

Vsak kdor je šel skozi hudo trpljenje ve, kako telo otrdi, kot bi se obdalo z oklepom, dokler ne sprejmeš, dokler ne objameš svoj križ. Takrat tudi molitev po obrazcih težko prebije ta oklep. Moja izkušnja je ta, da v taki stiski (ko nas dobesedno stiska) pomaga, če  oživimo najprej telo preko molitve s telesom. Kako? Molitev je vsak dialog-pogovor z Bogom, zato lahko tudi plešem, rišem, molim Sveto pismo, pojem sp citate po svoji ali znani melodiji (Taizejski spevi), se pogovarjam z ozaveščenim dihanjem (npr. vdihujem Ljubezen, izdihujem svoje zamere…), meditiram, kontempliram, na sprehodu v naravi sledim občutkom Enosti z vsem in se zahvaljujem Bogu v občudovanju za vse kar vidim, slišim, otipam, okusim, občutim, zaznam in še in še. Skratka molim lahko vedno in povsod in na nešteto načinov. Važno je le, da sem pri tem v odnosu z Njim in ne v monologu, ki vodi v žalost, depresijo, samovsrkanje…

Gospod je tisti, ki nam govori na srce,  na svoj vedno enkraten način v čisto preprostih, vsakdanjih stvareh. Problem je, da spimo in ne zaznamo Božje govorice ker premalo in preslabo molimo oz. se ne odpiramo Bogu kot Marija, ki otroško, preprosto reče svoj DA. Prav zato mi je všeč ignacijanska spodbuda ” Išči in najdi Boga v vseh stvareh!” In še kako ga najdemo v svojem telesu (ne samo v glavi), ki je Njegov tempelj.

Velika mistikinja Tereza Avilska  v tej molitvi tako lepo zazna duhovnost telesa:

teresa_of_avila

VEDI DRAGA, VEDI

Prijelo me je, da bi si roko položila tja – nikomur ne bi mogla povedati, kam

– na tisti del duše, ki je vedno topel.

Vedela sem, da bi tam lahko tekli sveti sokovi in mi prinesli mir.

In spoznala sem, da je moja duša oboje, duh in telo.

Telo je gnezdo, za katerim ne žalujem, kadar letim – kaj pa ti?

Zakaj si ne bi sama dala to, kar lahko da nežen in izkušen mož,

in ostala svobodna, brez zunanjih vezi z drugim?

In Bog mi je odgovoril: “Pri tistih, ki so poročeni z mano, jaz poskrbim za vse stvari.”

Toda kaj, če si zaposlen s svojimi drugimi ženami in pozabiš na mojo osamljenost?

In spet je spregovoril:

“Ušla mi ni misel nobenega bitja, ki je kdajkoli živelo.

Če te ne vzamem v svoje naročje, kot si želiš, vedi, draga, vedi,

da je to zaradi povzdigovanja vsega.

In če pridem k tebi v sanjah ter zadostim tvojim najbolj intimnim telesnim željam,

vedi, draga, vedi, da je to zaradi povzdigovanja vsega.

In vse neprestano dvigujem k Sebi.”

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s