Bogoslužno dogajanje velikega tedna prek bogate simbolike in izbora svetopisemskih besedil uvaja vernike v veliko noč, ki je največji in najpomembnejši krščanski praznik. Vrhunec cerkvenega leta predstavlja veliki teden, ki ga začenjamo na cvetno ali oljčno nedeljo, višek velikega tedna pa je velikonočno tridnevje: veliki četrtek, veliki petek in velikonočna vigilija na veliko soboto.
Postni čas, ki ga začenjamo na pepelnično sredo in traja štirideset dni,(1) sklenemo z večerno mašo velikega četrtka, ko nastopi velikonočno tridnevje. Dnevom med četrtkom in soboto dodajamo pridevnik veliki, ker vsebujejo najgloblje sporočilo krščanstva: pripovedujejo o postavitvi zakramentov evharistije in mašniškega posvečanja ter o trpljenju, smrti in vstajenju Božjega sina Jezusa Kristusa. Dogodke v Svetem pismu podrobno opisujejo vsi štirje evangelisti. Velikonočno tridnevje Gospodovega trpljenja in vstajenja se začne z večerno mašo na veliki četrtek, ima svoje središče v velikonočni vigiliji in se konča z večernicami nedelje Gospodovega vstajenja.
Veliki četrtek
Veliki četrtek je dan evharistije in postavitve duhovniške službe. Na ta dan se spominjamo obhajanja Jezusove zadnje večerje z apostoli,(2) ki predstavlja ustanovitev zakramenta evharistije.
Krizmena maša
Na veliki četrtek dopoldne škofje ordinariji skupaj z zbranimi duhovniki in ljudstvom v stolnih cerkvah darujejo krizmene maše, ki so ime dobile po sveti krizmi – oljčnem olju, obogatenem z balzamom ali dišavnicami, nad katerim škof zmoli posvetilno molitev. Dejanje posvetitve olja je pridržano škofu in ga opravlja samo enkrat na leto.
Sveto krizmo duhovniki in škofje uporabljajo pri podeljevanju zakramentov (pri krstu, birmi ter diakonskem, mašniškem in škofovskem posvečenju) in pri posvetitvi oltarja ali cerkve. Pri krizmeni maši škof blagoslovi tudi krstno in bolniško olje, ki se uporabljata pri podeljevanju zakramenta krsta oziroma bolniškega maziljenja. Duhovniki pri tej maši obnovijo duhovniške obljube in s tem pokažejo medsebojno povezanost ter povezanost s škofom in stolno cerkvijo.
Olje
Olje se uporablja v prehrani, kozmetiki in zdravilstvu. Zaradi širokega spektra uporabnosti je že v antičnih kulturah postalo znamenje zdravja, blagostanja in miru. Judje, ki so uporabljali oljčno olje, so menili, da ima posebno versko ali nadnaravno moč. Besedi Kristus, ki izhaja iz grščine, in Mesija, ki izhaja iz hebrejščine, imata isti pomen in pomenita maziljeni. Kristjana, ki prav tako pomeni maziljeni, škof ali duhovnik pri nekaterih zakramentih mazili z oljem.
Spomin Jezusove zadnje večerje z učenci
Na veliki četrtek zvečer praznujemo postavitev dveh zakramentov: evharistije in mašniškega posvečenja. Jezus je pri zadnji večerji, ko je s svojimi učenci obhajal velikonočno (pashalno) večerjo, blagoslovil kruh in vino ter ju dal jesti in piti učencem. Katoličani in številni drugi kristjani, verujemo, da je Jezus kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri. Zato nam ti dve prvini pomenita Jezusovo realno navzočnost med nami in ju častimo z vsem spoštovanjem. Veliki četrtek zato velja za ustanovitveni dan evharistije, ko je Jezus daroval prvo evharistično daritev ali maša.(3) Obenem je postavil zapoved medsebojne ljubezni, kar je simbolično udejanjil z umivanjem nog učencem.
Po koncu maše duhovnik s spremstvom prenese monštranco s posvečeno hostijo in posvečene hostije, ki simbolizirajo Jezusovo navzočnost, iz tabernaklja na posebno mesto oz. v t. i. ječo, ki predstavlja Jezusovo trpljenje v vrtu Getsemani.
Na veliki četrtek se v Cerkvi zahvaljujemo tudi za zakrament mašniškega posvečenja, ki ga škofje v Cerkvi na Slovenskem diakonom podeljujejo na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija.
Kruh in vino
Pri vsaki maši se spominjamo Jezusove zadnje večerje z učenci, pri kateri je Jezus kruh posvetil v svoje telo in vino v svojo kri ter učencem naročil, naj tudi sami obnavljajo dejanje posvetitve v njegov spomin. Dejanje posvetitve ali lomljenja kruha je postalo razpoznavno znamenje po Jezusovem vstajenju, po čemer sta ga učenca na poti v Emavs tudi prepoznala.(4)
Simbola kruha in vina sta nerazdružljiva. Hrana in pijača sta človeški potrebi, zato kruh predstavlja osnovno hrano, ki je nujna za preživetje. Jezus je kruh in vino zaradi njune sporočilnosti pri zadnji večerji izbral za znamenji njegovega telesa in krvi.
Kruh in vino poleg posebnega pomena v okviru posvetitve pri maši simbolizirata tudi cerkveno skupnost in njeno edinost. Kruh je pripravljen iz moke, ki se pridobiva iz številnih zmletih žitnih zrn, vino pa iz mnogih grozdnih jagod. Prve krščanske skupnosti so v teh prvinah videle znamenje edinosti Cerkve, saj je tudi Cerkev sestavljena iz številnih posameznikov, ki sobivajo v duhu edinosti.
Kakšen kruh so uporabljali prvi kristjani pri evharistiji? Najprej običajen kruh, ki so ga spekli doma v obliki nizke plošče (nekakšne lepinje), ki je imela na sredini vrezan križ. Po 9. stoletju pa je bil predpisan opresen oz. nekvašen kruh. Tak kruh so Judje uporabljali pri svoji obredni velikonočni večerji in ga je uporabljal tudi Jezus pri zadnji večerji. Nekvašen kruh je bil prav tako okrogle oblike in so ga imenovali hostija, kar v latinščini pomeni ‘žrtev’. Hostije se uporabljajo pri maši še danes.
Poimenovanje evharistije – maše
Za poimenovanje in označevanje zakramenta svete evharistije, ki ga je Jezus ustanovil pri zadnji večerji, so prvi kristjani uporabljali izraz lomljenje kruha, prav po značilnem dejanju, ko so pri evharistiji lomili kruh. Pozneje se je uveljavil izraz evharistija, ki v grškem jeziku pomeni ‘(za)hvala‘. Nekateri tudi danes upravičeno govorijo o zahvalni daritvi. Šele v poznejši dobi se je uveljavil izraz maša. Izhaja iz latinske besede mittere (poslati, odposlati), saj so verniki pri maši poslani, da jo uresničujejo v svojem življenju. V starokrščanskih časih so v Rimu po evharistični molitvi razlomili posvečeni kruh in ga po diakonih ‘poslali‘ drugim cerkvam v mestu. Tam so jih dali v kelih, da bi tako pokazali, kako so ena sama Cerkev, ker obhajajo eno evharistijo. Posvečeni kruh pa so ‘poslali’ tudi bolnikom, ki se niso mogli udeležiti evharistije, in mučencem, ki so bili zaprti v ječah.
Umivanje nog
Pri obredu umivanja nog(5) škof ali duhovnik vzame posodo z vodo ter izbranim vernikom ali predstavnikom vernikov umije in obriše noge, s čimer posnema Jezusovo umivanje nog apostolom pri zadnji večerji. Tako simbolično pokaže, da je kljub dostojanstvu duhovniške službe služabnik zaupanim ljudem.
Pri Judih je bilo umivanje nog znamenje gostoljubnosti in dobrodošlice gostu. Noge so gostom navadno umivali sužnji. Jezus je učence s tem dejanjem učil služenja in ponižnosti, zato so tudi škofje in duhovniki poklicani, da škofiji, župniji ali skupnosti, ki jim je zaupana, služijo v bratski ljubezni. Umivanje nog ima dva pomena: nekateri v njem bolj izpostavljajo spomin na krst, drugi pa povabilo k dejavni ljubezni do bližnjega v nesebičnem služenju.
Veliki petek
Na veliki petek se spominjamo Jezusovega trpljenja in smrti na križu. Simbolika velikega petka predstavlja namero in razpoloženje, da se v odpovedi odpremo in postanemo bolj razpoložljivi za Božjo milost in spreobrnjenje srca.
Veliki petek je edini dan v cerkvenem letu, ko ni maše. Pri bogoslužju ob 15. uri, ko obhajamo spomin na Jezusovo smrt na križu, molimo križev pot.(6) Med obredi velikega petka beremo pasijon ali poročilo o Jezusovem trpljenju iz Janezovega evangelija,(7) častimo križ v znamenje hvaležnosti in spoštovanja ter med drugim prosimo za sodobno družbo in njene voditelje, za drugače verujoče in neverujoče, za cerkvene potrebe kot tudi za odnose z judovsko skupnostjo. Ob koncu je obhajilni obred. Duhovnik že posvečene hostije, ki jih je prinesel iz ječe, kamor jih je odnesel na veliki četrtek, po zaključku obreda odnese na novo mesto, tokrat v t. i. Božji grob. V Katoliški Cerkvi na veliki petek velja strogi post.
Velika sobota
Velika sobota je dan celodnevnega čaščenja Jezusa v Božjem grobu, kamor je bil prenesen na veliki petek. Blagoslov velikonočnih jedil ima posebno simboliko.(8)
Velikonočno praznovanje se začne z obredi velikonočne vigilije (bdenja), ki nas s slovesnim bogoslužjem uvede v skrivnost Kristusovega vstajenja. Pri tem imajo poseben pomen blagoslov ognja, hvalnica velikonočni sveči, ki predstavlja vstalega Kristusa, in krstno bogoslužje oz. obnovitev krstnih obljub. Pri maši beremo več svetopisemskih besedil kakor običajno, ki predstavljajo našo odrešenjsko zgodovino. Velikonočni vigiliji zaradi bogate simbolike in bogoslužnega dogajanja pravimo tudi mati vseh vigilij. Škofje in duhovniki odraslim katehumenom podeljujejo zakramente uvajanja v krščanstvo, ki so krst, obhajilo in birma.
Ogenj
Na veliko soboto zgodaj zjutraj duhovniki blagoslavljajo velikonočni ogenj in vodo, s katerima verniki pokadijo in pokropijo domove. Ogenj použiva, ogreva, žge, prečiščuje …, zato je že od nekdaj veljal za posebej dragocenega. V Svetem pismu nastopa na več mestih: npr. Bog se Mojzesu prikaže v gorečem grmu na gori Sinaj (prim. 2 Mz 3,2); Izraelce je na poti skozi puščavo spremljal ognjeni steber, ki je bil znamenje Božje navzočnosti (prim. 2 Mz 13,21–22) ter drugod, kjer ima vlogo prečiščevanja.
V Stari zavezi se ogenj uporablja kot simbol razodevanja Boga. Simbolizira namreč Božjo nepristopnost in svetost.
Za kristjane je z ognjem najbolj izrazito povezan binkoštni dogodek. Petdeset dni po veliki noči se spominjamo prihoda Svetega Duha med apostole. Sveti Duh se je v šumu, ki je nastal ob bližajočem se viharju, spustil nad apostole v obliki plamenu podobnega jezika (prim. Apd 2,1–3).
Pri bogoslužju se ogenj uporablja pri slovesnih mašah v kadilnici z žarečim ogljem, na katerega se nalaga kadilo. Ob veliki noči se ogenj tudi blagoslavlja, saj simbolizira Kristusa, ki je luč sveta. Marsikje je navada, da bogoslužni sodelavci po obredu blagoslova ognja in vode, ki ga duhovnik opravi na veliko soboto zgodaj zjutraj, ogenj raznesejo po domovih vernikov. Ogenj, ki ga blagoslovimo tudi na začetku velikonočne vigilije, je znamenje zmage luči nad temo, topline nad mrazom, življenja nad smrtjo. Tako hiša, ki sprejme blagoslovljeni ogenj, sprejme luč, ki je Jezus Kristus.
Voda
Simbolika vode odkriva njen pomen v vsakdanjem življenju. Kakor si človek umaže telo, si lahko umaže tudi dušo, zato jo moramo po potrebi tudi očistiti. Voda je v različnih kulturah znamenje notranjega očiščevanja. Potopitev v vodo Gangesa za hindujce, v Nil za Egipčane ali v Jordan za Jude je imela in ima še vedno velik pomen za odpuščanje grehov in notranje očiščenje.
V številnih kulturah, tudi pri Izraelcih, je poznano obredno očiščevalno umivanje pred vstopom v tempelj ali na začetku molitve. Umivanje rok pred molitvijo in jedjo nima samo higienske vloge, ampak nakazuje tudi na notranje očiščenje. Voda, ki telesu omogoča preživetje, izraža tudi najgloblja hrepenenja človeškega bitja: srečo, svobodo, ljubezen, resnico.(9) Vode, ki poplavijo in povzročajo razdejanja, lahko prinašajo tudi smrt. Ta dvojnost pomaga razumeti zakrament krsta, pri katerem je voda bistvena prvina in v katerem najdemo dva vidika: smrt greha in prerojenje za prejemanje milosti v novem življenju.
Spomin na krst je najbolj izrazit pri velikonočnem bedenju (vigiliji) na veliko soboto. Mašnik blagoslovi krstno vodo in če so pri bogoslužju navzoči katehumeni, jih ob tej priložnosti krsti.
Izhajajoč iz simboličnega pomena vode pri krstu razumemo tudi uporabo blagoslovljene vode, ki nas spominja na prvi zakrament. Mašnik včasih na začetku maše (npr. v postnem času) občestvo pokropi z vodo, ki jo je prej blagoslovil, s čimer nas spomni, da smo bili krščeni in pri krstu tudi očiščeni grehov. Ta obred je nadomestil starodavno navado Cerkve, ko so si verniki v cerkvenem preddverju pred evharističnim slavjem umili roke. Ta navada se je v določeni meri ohranila do danes, saj verniki ob vstopu v cerkev pomočijo roko v blagoslovljeno vodo in se z njo pokrižajo.
Vodo uporabljamo tudi pri maši. Potem ko ministrant duhovniku prinese kruh in vino, si ta umije roke. Nekdaj je bil za to praktični razlog, saj si je duhovnik z darovi, ki so jih iz narave prinašali verniki, umazal roke. Ta obred je opisan že v bogoslužnih besedilih sv. Hipolita Rimskega sredi 2. st. po Kristusu. Umivanje rok ima tudi simbolni pomen obrednega očiščevanja. Željo in prošnjo, da bi se Bogu bližali skesani in očiščeni, izraža tudi molitev, ki jo duhovnik tiho moli med umivanjem rok: »Izmij, Gospod, mojo krivdo in očisti me mojih grehov.« Duhovnik zlije nekaj kapljic vode tudi v kelih z vinom. To dejanje predstavlja združenje med vernikom (simbol vode) in Kristusom (simbol vina), kar nakazuje tiha duhovnikova molitev: »Po skrivnosti te vode in vina naj bomo deležni Božje narave Kristusa, ki je postal deležen naše človeške narave.« Voda in vino nas spominjata na Kristusovo smrt, ko sta iz njegove strani pritekli »kri in voda«.
Velika noč
Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik, ker se na ta dan spominjamo največjega čudeža in temelja naše vere, ki je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih. Po starodavni slovenski navadi so po nekaterih župnijah t. i. vstajenjske procesije z Najsvetejšim v različnih oblikah v jutranjih urah.
Skrivnost vstajenja lahko razumemo samo v moči vere, ki je presežni Božji dar. Čeprav k razumevanju verske resnice pripomorejo številni materialni dokazi, je vera v Kristusovo vstajenje sad vzgoje in osebne duhovne poti.
Jezus Kristus nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil, kar pomeni, da greh in smrt nimata zadnje in dokončne besede v našem življenju, ampak nam je Jezus odprl pot v večno življenje. Odrešenje odpira možnost za uresničitev posameznikove osebne svobode, s pomočjo katere lahko človek v polnosti živi prejete talente ter dokazuje, da je življenje z Bogom močnejše od smrti.
Jezus je v svojem zemeljskem življenju večkrat napovedal svojo smrt in vstajenje od mrtvih,(10) ki bo pomenila osvoboditev od brezupnega položaja človeka v končnem zemeljskem življenju.
Kristjani verujemo v Jezusovo vstajenje zaradi pričevanj oseb, ki se jim je Jezus prikazal po vstajenju in jim z očitnimi znamenji dokazal svojo istovetnost.(11) Dva učenca na poti v Emavs sta ga prepoznala po lomljenju kruha (prim. Lk 24,13–35).
Aleluja
Velika noč je praznik veselja in upanja. Veselje kristjani izražam vzklik aleluja, ki izhaja iz hebrejskih besed hallelu in Yah, kar pomeni: slavite Jahveja, to je Boga. Alelujo pojemo pred evangelijem, ki je veselo oznanilo. Aleluja je star bogoslužni vzklik v čast in hvalo Jahveju, ki se pogosto nahaja na začetku in koncu psalmov.
Veselje ob veliki noči je težko izraziti z eno samo besedo, zato se beseda aleluja večkrat ponavlja kot refren. Pred največjim Jezusovim čudežem, vstajenjem od mrtvih, človeške besede ne zadoščajo. Petje aleluje je podobno vriskanju planinca v gorah, ki se na tak način veseli čudovitega sončnega vzhoda. Občutij srca ne izpove z besedami, ampak jih izrazi z vriskanjem. Podobno se zgodi kristjanu: ob pogledu na Sonce – Jezusa Kristusa, ki je vzšlo nad temo velikega petka, ne najde pravih besed. Ostane mu samo jecljajoča, začudena, vesela aleluja.
Staro ime za veliko noč je pasha, ki pomeni prehod v Božje mesto, na čigar ulicah se poje aleluja (prim. Tob 13,18). Pride ura, ko bo tudi v temine našega življenja posijalo neminljivo sonce in bomo peli večno alelujo.
Velikonočni ponedeljek
Na velikonočni ponedeljek želimo kristjani utrditi našo vero v vstalega Jezusa tako, da veselo novico o vstajenju delimo s prijatelji in se skupaj z njimi veselimo. Obiskovanja in osebna voščila so dobra priložnost za osebni stik in sporočilo upanja.
Nekatere dele besedila je uredil mag. Božo Rustja.
(1) Iz štetja so izvzete nedelje v postnem času, saj za kristjane vsak nedeljski dan pomeni ‘malo veliko noč’.
(2) Zapisi o pashalni večerji z učenci in postavitvi Gospodove večerje: Mt 26,17–30; Mr 14,12–26; Lk 22,7–23 in Jn 13,21–30.
(3) Zadnja večerja – postavitev evharistije – je opisana v treh sinoptičnih evangelijih (Matej, Marko, Luka). Tu navajamo zapis po Markovem evangeliju: »Medtem ko so jedli, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »Vzemite, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge« (Mr 14,22–24). Drugi evangelisti imajo opis postavitve evharistije na teh mestih: Mt 26,26–30; Lk 22,15–20. Postavitev evharistije opiše tudi sveti Pavel v pismu Korinčanom: 1 Kor 11,23–25.
(4) Prim. Pot v Emavs v Lk 24,13–35.
(5) Prim. Jn 13,1–20.
(6) Ljudsko pobožnost križevega pota, ki je razdeljena na štirinajst postaj, molimo in premišljujemo posebej v postnem času. Po večini katoliških cerkva ali kapel so upodobitve postaj križevega pota sestavni del bogoslužnega prostora. Postaje križevega pota so prešle v notranji bogoslužni prostor iz prvotnih postavitev v naravnem okolju, kjer so (in še vedno) stale kot kapelice križevega pota. Molimo ga ob petkih na dan Jezusove smrti na križu, pri nas pa je navada, da ga verniki v velikem številu molijo tudi ob nedeljah, zlasti na romarskih krajih ali v podružničnih cerkvah, kjer v premišljevanju našega odrešenja hodijo od postaje do postaje in nosijo križ.
(7) Pot od Oljske gore do Kalvarije, prim. Jn 18,1–19,42.
(8) Blagoslov poteka na veliko soboto, navadno pri samostojnem bogoslužnem opravilu (npr. v kapelah, pri križih, kapelicah …), ali med čaščenjem pri Božjem grobu. Blagoslov jedil je obred ljudske pobožnosti, namenjen zavedanju Božje dobrote do človeka, da bi ta lažje začutil Božjo bližino in navzočnost v vsakdanjem življenju. Velikonočna jedila v družini ustvarjajo Božje okolje in so podoba velikonočne večerje, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci, ter mašne daritve – velikonočne gostije, na katero smo vsi povabljeni. Jedi, ki jih verniki prinašajo k blagoslovu (mednje sodijo kruh, meso, pirhi in hren), imajo posebno simboliko.
(9) O vodi nam govori več odlomkov v Svetem pismu: V Ps 42,2: »Kakor hrepeni jelen po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog«. V Jn 4,1–15 je opisan Jezusov pogovor s Samarijanko. Medtem ko žena govori o naravni vodi, Jezus namiguje na drugo vodo, to je milost. Evangelist Janez jasno pove, da je živa voda Sveti Duh (prim. Jn 7,37–39).
(10) Jezus prvič napove svojo smrt in vstajenje (prim. Mt 16,21–28; Mr 8,31–9,1 in Lk 9,22–27); Jezus drugič napove svojo smrt in vstajenje (prim. Mt 17,22–23; Mr 9,30–32 in Lk 9,43b–45); Jezus tretjič napove svojo smrt in vstajenje (prim. Mt 20,17–19; Mr 10,32–34 in Lk 18,31–34).
(11) Prim. odlomke o Jezusovem vstajanju in prikazovanjih: Mt 28,1–20; Mr 16,1–18, Lk 24,1–49 in Jn 20,1–21,25.
Vir: http://www.zupnija-zagorje-trnje.org/index.php/duhovnost/beseda/114-simvn
Veliki četrtek, 13.4.2017, Jn 13,1-15
Prvo krščansko ime za evharistijo je bilo bratsko lomljenje kruha. V najstarejšem krščanskem opisu evharistije sv. Pavel v 1 Kor pravi, da izroča naprej kar je prejel: Gospodove večerje smo deležni, če drug drugemu lomimo kruh in pijemo iz čaše. Učenca na poti v Emavs sta ob koncu potovanja prepoznala Jezusa po lomljenju kruha. V Apostolskih delih je velikokrat rečeno, da so se prvi kristjani zbirali po domovih za lomljenje kruha.
Prvi kristjani so si Jezusa hoteli zapomniti po lomljenju in vzajemni delitvi kruha. On jih je tako nahranil. Danes govorimo o maši ali evahristijii, ko opravljamo obred in zakremant lomljenja kruha in pitja iz čaše. Med lomljenjem kruha pojemo ali molimo Jagnje Božje.
Velika noč za nas postane resnična in stvarna takrat, ko smo tudi sami pripravljeni biti razlomljeni in podarjeni v ljubezni do našega sveta, ljudi in stvarstva. Sv. Avguštin je v petem stoletju kristjane spodbujal naj prejemajo obhajilo, da bi postali to kar jedo. V evharistiji ne posnemamo statične Jezusove navzočnosti v kruhu in vinu ampak sprejemamo izziv in povabilo naj vstopimo v njegovo dejavnost ljubezni v tem svetu, ki se odvija tukaj in sedaj. Vsakič ko pridemo k obhajilu odgovorimo z »amen« Jezusu, ki se nam daje kot telo in kri. S tem potrdimo, da se zavedamo kako daleč je šel Bog, da bi nam pokazal kako nas ima rad. Hkrati je to intimen trenutek, ko nas Bog sreča v naših najbolj zlomljenih delih življenja in nas usposobi za podarjanje. Bog je tovariš v našem trpljenju in stiskah. Zato nam kaže kako lahko živimo iz Njega. Ko ga v obhajilu prejmem, potrdim, da sem pripravljen plačati ceno za to, da sem z Njim eno, da sem pripravljen biti zlomljen in podarjen v ljubezni do sveta (ljudi in stvarstva).
Toda lomljenje in podarjanje sta le dve od štirih dejanj, ki jih Kristus nenehno dela za nas. Drugi dve dejavnosti sta umivanje in pošiljanje. Evangelist Janez najbolj ve, kako so vse štiri dejavnosti med seboj zelo povezane. Lomjenje kruha nas pošlje, da izven maše, umivamo noge drug drugemu: ljubite in služite Gospodu. Maša izhaja iz latinske besede missa, kar pomeni biti poslan.
Če sprejmemo poslanstvo, ki nam ga pri maši Jezus zaupa, lahko po nas tudi drugi vidijo kako se njegovo življenje, trpljenje, smrt in vstajenje nadaljujejo danes. Ustvarjajo prehod in svet spreminjajo na boljše. Zaradi velikega četrtka nobeno služenje ni premajhno, nobena prijaznost ni nepomembna in nobeno ljubeče dejanje brez smisla v Kristusovem Božjem kraljestvu. Iščemo priložnosti, da bi zaradi Njega lahko služili vsem, ki jih zlomljenost njihovega življenja ugaša. Pri tem odkrijemo kakšne izreden učinke pušča vse to tudi na nas. Skupaj z brati in sestrami, ki jim služimo, lahko prepoznavamo obličje Vzhajajočega Sonca in skupaj hvalimo Gospoda.
Veliki petek, 14.4.2017, Jn 18,1-19,42
Na veliki petek poslušamo največjo zgodbo vseh časov. Pomislimo samo na tri velika vprašanja, ki nam jih Janez postavlja v poglavjih o Jezusovem trpljenju:
»Koga iščete?«
»Česa obtožujete tega človeka?«
»Ali nisi tudi ti izmed njegovih učencev?«
Trpljenje poda tudi tri odgovore:
»Jezus iz Nazareta.«
»Judovski kralj.«
»Nisem!«
Nas danes ne bi bilo tukaj, če naš odgovor na prvo vprašanje ne bi bil enak odgovoru vojakov. Iz zelo drugačnih razlogov tudi mi iščemo Jezusa iz Nazareta. Ne nameravamo ga aratirati. Tukaj smo zato, ker nas je njegova ljubezen aretirala. Njegovega kraljestva ne želimo rušiti, ampak bi ga radi podedovali in pomagali, da bi se širilo. Me obsojamo ga, ker se je dal križati, ampak v njegovi smrti vidimo svojo pot k svobodi. Koga iščemo? Jezusa iz Nazareta.
Drugo vprašanje pripada Pilatu. Jezus je obsojen na smrt na podlagi obtožnice, da je rivalski kraj Cesarja. Vsa leta kasneje mi dobro vemo, da je Jezus še vedno voditelj kraljestva pravičnosti in miru. Jezus tukaj in danes še vedno ogroža vsakogar, ki se postavi proti veri, upanju in ljubezni. Mi smo obtoženi, da za svoje življenje zahtevamo njegovo kraljestvo.
Tretje vprašanje je namenjeno Petru. Čeprav je Jezusu hotel ostati zvest, ga je strah premagal. Večina izmed nas lahko z njim sočutvuje. Če bi bili postavljeni pred izbiro med Jezusom in smrtjo, koliko izmed nas bi izbralo smrt? Dejanja vedno govorijo veliko glasneje kakor besede. Vedno ko kompromitiramo Božjo dobroto znotraj sebe ali se trudimo, da bi obšli pravice drugih do dostojanstva in življenja, se pridružimo Petru ob ognju in zanikamo, da smo Jezusovi učenci. Ali nisi tudi ti izmed njegovih učencev? Ko bi bil vsaj večkrat.
Vesela novica velikega petka pa je, da aretacija, obtožbe in zatajitev niso bile zadnje besede, ki jih je Jezus slišal v svojem življenju. Zaradi njega te besede ne bodo zadnje niti v našem življenju. Ne glede na to kaj smo počeli ali kaj počnemo, nič nas ne more ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu. Ne glede na to, kakšne posebne križe smo prinesli k bogoslužju velikega petka, verujemo, da je Božja zaveza do nas takšna, da je sprejel tudi trpljenje in smrt, da bi nam lahko pokazal svojo odrešilno ljubezen.
Tudi če smo zaskrbljeni in preplašeni, dovolimo Kristusu, da nas aretira s svojim mirom. Če smo obtoženi uničujočega vedenja, dovolimo Kristusu, da spreobrne naša srca in spremeni naša življenja. Če Kristusa zanikamo z besedo in z življenjem, se danes odločimo, da mu bomo tako zvesti, kakor je on zvest nam.
Če to storimo, se bo zgodilo nekaj presenetljivega. Poskusite. Celo sredi nošnje svojih posebnih in osebnih križev, bomo čutili, da ga nosi Kristus, ki nas ljubi in z nami nosi naše breme.
Zaradi tega nekateri narodi veliki petek imenujejo dobri petek. Ni večje dobrote in dobrohotnosti, kakor jo razodeva Jezusov križ. On kaže, da je naš Bog naš tovariš in najboljši prijatelj na vsakem koraku našega življenja.
Velikonočna vigilija, 15.4.2017, Mt 28,1-10
Vsako velikonočno vigilijo poslušamo hvalnico Luči, imenovano Exultet – Veselite se! V prvi cerkvi naj bi diakon znal to hvalnico iz srca in na pamet. Čast, da jo je nekdo lahko prepeval, se je prenašala iz roda v rod.
V hvalnici je več podob, ki nam pomagajo pomenovati svoje veselje: osvobojeni suženjstva, konec strahu; zmagoslavje življenja nad smrtjo, Božja popolna zvestoba svojemu sinu Jezusu. Hvalospev prepeva, da Bog tega ni storil zato, ker bi si mi zaslužili, ampak preprosto zato, ker nas ima rad. To je od vseh najbolj sveta noč, kajti zapečati družinsko zavezo med Bogom in nami. Mi smo skupaj z Jezusom sodediči, sinovi in hčere Boga. Ali je torej kaj čudnega, če hvalospev nebesom in zemlji kliče naj eksplodirata od veselja?
Velikonočno veselje naj bi zaznamovalo naše življenje z veseljem. Nekateri kristjani so veseli, toda svojega obraza tega še niso naučili. Veselje tudi ne pomeni, da moraš nenehno hoditi okrog z nasmehom na ustih. Krščansko veselje je veliko globlje. Dotika se soočenja z najbolj tragičnimi in težkimi trenutki našega življenja. V vseh teh preizkušnjah se nimamo kaj bati. Božja zvesta ljubezen je z življenjem premagala smrt.
Vsi vemo, da je to veliko lažje reči, kakor pa živeti. V evangeliju je ženam dvakrat rečeno naj učencem povedo naj gredo v Galilejo, da bodo tam srečali vstalega Jezusa. Vedno sem se spraševal o tej Galileji. Za učence je morala biti pot res samotna in polna stiske. Čeprav so Mariji Magdaleni verjeli, so se v sebi borili proti strahu za svoje lastno življenje in z upanjem, da bodo videli od mrtvih vstalega Jezusa. Predhodnje izkušnje jim pri tem niso mogle prav nič pomagati. Nobenih vodnikov ni bilo napisanih o tem kaj naj bi iskali po pogrebu. Evangelist Janez zapiše zgolj kratko navodilo: »Hitro pojdi in povej njegovim učencem, da je bil obujen iz smrti; pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli.«
Za nas Galileja ni prostor, ampak okoliščina, naše notranje umsko stanje in odločitev. Naša Galileja je lahko samotna pot telesnega, čustvenega ali duhovnega trpljenja in bolečine. Galileja so lahko naše prelomljene obljube, zlomljeni odnosi ali neuresničeni upi. Karkoli že je, to noč nam Kristus obljublja, da ne bo le tam, ko bomo prispeli, ampak da je šel pred nami v ta zapuščeni kraj. Priskrbel nam je ljubeč objem v katerega se bomo lahko na koncu skrili.
Radostni smo tudi zato, ker prvi Jeruzalem ni imel zadnje besede o Jezusovem življenju. Bog jo je imel. Vse naše smrti v Jeruzalemu in vsa naša preplašena in tesnobna potovanja v Galilejo se lahko končajo z novim življenjem in svežim začetkom. Skupaj z vsemi kristjani lahko povabilo Marije Magdelene apostolom vzamemo za svoje. V tej veliki noči pojdimo v Galilejo, kjerkoli in kadarkoli že to bo. In tam bomo našli Gospoda. Tam nas čaka in nas bo našel On sam. Tedaj lahko eksplodiramo od radosti in zapojemo vstajenjsko pesem: Kristus je vstal, Kristus je vstal, iz groba skalnega.
Velika noč, 16.4.2017, Jn 20,1-9
Lani smo prvič praznovali dan Marije Magdalene kot praznik. V hierarhiji katoliških praznovanj je namreč 2. junija 2016 z vatikanskim dekretom god Marije Magdalene napredoval iz ravni „obveznega goda“ na raven „praznika“. Papež Frančišek hoče s to potezo poudariti odlično vlogo Marije Magdalene v evangelijih in v življenju prve skupnosti. Obenem pa v skladu z zadnjimi znanstvenimi dognanji prispeva k odpravi „zgodovinske krivice“, ki jo je bil deležen lik Marije Magdalene. Slednja namreč ni bila prostitutka, ni bila spokornica (v smislu odmaknjenega spokorniškega življenja) in ni bila Jezusova žena.
Gre za tri trdovratne zmote, ki jih zaradi ujetnosti v razne čudne izme skozi preteklo tisočetje katoličani vlečemo za seboj, ponavljamo in napačno oznanjamo. Marija Magdalena je ena izmed vodilnih likov prvotne Cerkve, prva priča, ki je videla Vstalega, in prva glasnica, ki je apostolom oznanila vstajenje Gospoda.
Tomaž Akvinski jo imenuje „Apostola Apostolorum“ (apostolka apostolov). Po izročilu naj bi Marija Magdalena „apostolsko“ službo nekje v okolici Jeruzalema vršila vse do svoje smrti. V skladu s splošno tendenco drugega stoletja, ko so ženske iz vidnejših in vodilnih vlog znotraj Cerkve počasi izginjale, se je tudi na vodilno vlogo Marije Magdalene „pozabilo“.
Marija sreča Jezusa medtem ko joka pred njegovim grobom. Na prvo »krščansko« velikonočno nedeljo v sebi čuti bolečino dvojne izgube: žaluje zaradi izgube Njega, katerega mučenje do smrti je od blizu spremljala; joka pa tudi zato, ker je prepričana, da so njegov grob oskrunili, truplo pa ukradli.
Marija Magdalena je zavetnica vseh, ki so kadarkoli stali pri grobu in jokali. Pokaže nam, kako sredi vsakega žalovanja Kristus pride k nam in nas pokliče po imenu. Dovoli mu, da po imenu poklče tudi tebe. Danes, tukaj in sredi okoliščin v katerih se nahajaš in v vsem, kar se dogaja znotraj tebe.
Zaradi Magdaleninih solza in še bolj zaradi njene evangelizacije, lahko zaupamo, da Bog po imenu pozna in kliče vsakega človeka, ki umre. Bog ne ločuje med revnimi in bogatimi, med razvitimi in nerazvitimi, med muslimani, kristjani ali ateisti. Vsakega izmed nas po imenu kliče in vabi, da bi z njim delili njegovo življenje. V moči Svetega Duha to tudi zmoremo. Bog ne pozna le našega imena, ampak tudi naše srce, zgodovino in osebnost.
Velika noč nas oborožene s spoznanjem Kristusove podarjajoče se ljubezni pošilja, da jo živimo med brati in sestrami na tem svetu. Ni osebnosti v SP, ki je srečanje z Vstalim Kristusom ne bi spremenilo. Enako velja zate in zame. Velika noč nekaj pomeni za svet le, če jo mi vsak dan znova živimo: ko je lepo in ko je težko, ko vse lepo teče in ko je trpljenje.
Kako lahko to storimo?
Jezus Mariji Magdaleni pove, da Bog ni izključujoč, ampak da je njegov Bog in Oče tudi Magdalenin Bog in Oče. Naš Bog je ljubeči Oče, rešujoči Sin in tolažeči Sveti Duh. Velika noč nam tudi pokaže, da na tem svetu ni človeka, ki ne bi bil vreden naše skrbi. Jezus ni bil obujen iz smrti samo za nas, ampak za vse ljudi. On kliče po imenu vsakogar in vsakomur daje svojo vero, upanje in ljubezen. Naj se skupaj s Kristusom vsi ti darovi v nas spremenijo v vesel velikonočni praznik!
ŽIVETI KOT LJUBLJENA 