ŽIVA BESEDA

MOJI ODMEVI OB PREMIŠLJEVANJU BOŽJE BESEDE


Vstalega »vidi«, kdor ga gleda z ljubeznijo

Jn 20,11-18

MARIJA M IN J

»Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.«  To je krik Marije Magdalene, ki išče in ne najde ljubega svojega srca. Ljubezen je namreč začetek vere, kot tudi odnosa med osebami. Vse, kar je zajeto v Ljubezen, je iztrgano smrti. Naša življenja shranjujemo v večnost, kadar se pustimo zajeti Kristusovi ljubezni in iz nje delujemo v svojih mislih, besedah ali dejanjih.

Prazen grob je predpostavka krščanske vere, ki kot človekovo usodo ne postavlja smrti, ampak vstajenje. »Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera,« pravi Pavel Korinčanom (1 Kor 15, 14). Danes mnogi kristjani ne verjamejo v vstajenje. Če ga ni, smo najbolj nesrečni in obžalovanja vredni. Temelj vsega je vstajenje, ki daje smisel našemu življenju.

V nadaljevanju  Janezovega  evangelija (Jn 20,11–18) lahko prepoznamo Marijo Magdaleno kot  podobo Cerkve in krščanske skupnosti, ki išče Ženina. Povabljeni smo k temu, da po njenem zgledu zaživimo kot vstajenjski, veseli kristjani.

Marija joka. Človek hodi h grobu in joka zato, ker doživlja, da mu to, kar ljubi, polzi iz rok. Bolj ko stiska, bolj mu polzi iz rok. V resnici pa je grob postal poročna postelja, ki jo je Ženin pripravil za vsakogar, ki bo prišel vanj. In vsi prej ali slej pridemo. Tam pa ne srečamo gospostva smrti, ampak polno združenost z Gospodom življenja.

Marija gleda v grob. To je podoba človeka. Mi gledamo življenje v smeri groba. Ne gledamo naprej in ne živimo iz cilja, ki je večno življenje. Smrt je že premagana.

Marija išče Kristusa kot truplo. A ga ne bo našla. Kristus se je ves potegnil v odnos z Očetom, a umaknil se je le za toliko časa, da je smrt potešila svoje poželenje. Zagrizla je v Božjo ljubezen in poginila. Križani, Gospod veličastva, se je spustil v predpekel, vstopil je v kraljestvo smrti, da bi jo primoral, da svoj plen vrne življenju. Ni ga več v grobu: ljubezen, močnejša od smrti (Vp 8, 6), je Sin, enak Očetu, ki dviga mrtve in daje živeti po Duhu.

Marija išče osebo. Angela jo vprašata: »Koga iščeš?« kajti v veri se išče obličje, išče se koga, ne kaj. V religiji gre za »kaj«, v veri pa za obličje – koga, gre za živ, oseben odnos.

Marija vidi Jezusa. Marija Magdalena je bila je ob vznožju križa (Jn 19, 25) pod drevesom, kjer jo je Ženin prebudil (prim. Vp 8, 5b). Evangelist Luka pravi, da je iz nje odšlo sedem hudih duhov (Lk 8, 2): ker jo je Ljubezen očistila, je prva, ki ima oči, da vidi Gospoda. Oči so vrata do srca. Resničnost je za človeka takšna, kakršno vidi: Vstalega »vidi«, kdor ga gleda in kontemplira z ljubeznijo. Le ljubezen ima namreč oči, ki vidijo resnico. Kdor ljubi, lahko sreča in veruje v Vstalega, ker je tudi sam prešel iz smrti             v življenje (1 Jn 3, 14).

Marija spozna Jezusa po glasu. Onkraj zavese smrti je telo Jezusa svetlo in brez sence, živeto na Božji način, zato ga Marija ne prepozna po videzu, ampak po glasu. Jezus vsakega izmed nas kliče po imenu, trka na naše srce in čaka, da mu odpremo vrata in se srečamo z Njim, ki je vstal in živi.

Marija se hoče okleniti Jezusa s človeško logiko ljubezni, ki grabi, jemlje, se oklepa, hoče zase. Jezus ji pokaže, da je smer Oče, da mora dozoreti do velikonočne ljubezni in sprejeti, da je že ljubljena. Isto velja za vse nas. Živimo trgovski vidik ljubezni. Imel bom rad in bom dobil to in to. To ni ljubezen. Očetova ljubezen je zastonjski dar. To je srčika naše vere; po Kristusu v Duhu prihajamo do izkušnje Očetove ljubezni. Ko jo doživimo, je nemogoče, da v drugem ne bi prepoznali brata, sestre. Smo Kristusovo telo in pripadnost temu telesu je najvažnejša. Le preko Njega lahko pridemo do Očeta in v nebesa.

Marija je poslana k bratom. Jezus nam je odprl pot k Očetu. Ostaja z nami, je v nas po Božji besedi in Duhu, kruhu in krvi in nam omogoča, da imamo delež z Njim in nadaljujemo njegovo poslanstvo kot njegovi sogovorniki in sodelavci.


NE RAZVEZAT, TEMVEČ DOPOLNIT SEM JIH PRIŠEL ( Mt 5, 17-20)

pelikanNi v moji moči delati dobro. Lahko si sicer krepim voljo in vztrajam pri izpolnjevanju zapovedi, toda če v meni ni Ljubezni, slej ko prej padem v še večjo grešnost ali pa se celo napihnem, postavim nad druge zaradi svoje »popolnosti.« Priznati, da ne zmorem, da sem nepopravljiva grešnica, ki dela slabo, ki ga noče, je pot k odpuščanju Očeta, ki edini daje novo srce.  V moči ljubečega srca, v Njem, ki dopolni  z Ljubeznijo,  je osvoboditev od bremen, ki jih ne zmorem nositi, k izpolnjevanju tega kar spodbuja rast življenja, kar Beseda utelesi in udejani.


KADAR PA TI MOLIŠ (Mt 6,5-8)

praying-prayer-womanpraying-sad-crying.1200w.tnMoliti pomeni stati pred Bogom, čigar podoba sem in kot taka najbolj pristna. Občutek te resničnosti-izpolnjenosti daje molitev, pred njim sem to kar sem, črpam kar potrebujem za življenje, pri samem viru življenja. Moliti pomeni biti v dialogu; odpreti svoje srce, se izročiti in sprejeti. Moliti je potrebno neprestano (1 Tes 5,17; prim. Lk 18,1 sl.), ob vsakem času (Ef 6,18) in na vsakem kraju (1 Tim 2,8), da bi se vedno in povsod lahko izražali v svobodi tega, kar smo v resnici.

Le kdor se izprazni samega sebe, se napolni z Njim. V molitvi nismo glavne osebe. On je tisti, ki deluje. Zaradi tega moramo skozi boleče suše, ki nas oklestijo vsake domišljavosti.



BLAGOR UBOGIM (Mt 5, 1-10)

kristusBlagor ubogim, ponižnim, zaničevanim, ki nimajo, ne morejo, ne štejejo, njihovo je nebeško kraljestvo.  Govor na gori je življenjsko vodilo Sina, ki ga On živi v polnosti in nam kaže pravzor sina in brata.  Jezusove besede so zdravilo za naše bolezni.

Sem Hči, Sestra  in Njegova učenka, učim se od Njega, ki je krotak in v srcu ponižen:

biti uboga v duhu; ponižna s srcem ubogega, izpraznjena sebe, da lahko sprejmem Boga. Sem le to kar prejemam od Njega.

biti žalostna, ker hudo obstaja, je pa že premagano, zato  sprejemam tolažbo v upanju na prihodnjo slavo.

biti krotka, da se ne oklepam svojih pravic in raje popustim, saj ni nič v mojih rokah.

biti lačna in žejna pravičnosti, ki je ljubezen do vseh brez izjeme. To zmorem le v Jezusu, ki ga prejemam kot jed in pijačo .

biti usmiljena, da bo moje srce dopustilo, da se ga dotakne hudo drugega kot bi bilo moje lastno.

biti čista v srcu, da srce – moje središče, ne bo zamazano od številnih želja in strahov.  Potem bom videla Boga v vsem in ga tudi našla.

delati  za mir, da bom znala povezovati, ne ločevati, svoje brate in sestre ker smo vsi ljubljeni božji otroci.

biti preganjana zaradi pravičnosti, zaradi ljubezni do Očeta in bratov biti soočena s hudim, s sovražnostjo in preganjanjem  v sebi in zunaj sebe. Nebeško kraljestvo tu na Zemlji ostaja v znamenju križa in mir ni nikoli dosežen mirno.


amdg

BLAGOR VAM, KADAR VAS BODO ZASRAMOVALI (Mt 5, 11-16)

Sol sem, če imam okus po Kristusu.  V Njem zorim k svobodi, da imam raje  uboštvo, ponižanje, »norost« s Kristusom kot posvetne privilegije brez njega. Preizkušnje so dokaz, da sem Hči, ker se v meni bojuje egoistična miselnost proti modrosti ljubezni. Tudi trpljenje kot posledica napačnih dejanj, če je kot tako priznano, se združuje z milostjo trpečega Pravičnega. Luč je Kristus, jaz le svetilka.  Svetim le, če me vžiga ogenj njegove ljubezni. Nimam nobenega zasluženja za Luč, ki jo prejemam, zato naj bo vse moje delovanje v večjo Božjo slavo.


NEBEŠKO KRALJESTVO JE TU (Mt 4, 12-17)

10-IMG_20160508_183218

Božje kraljestvo je tu med nami, ko smo povezani z Bogom, v njegovi ljubezni postaja naša domovina. Izgnanci se v Njem vračamo domov. V edinosti, ko dihamo kot Eno, jaz, bratje in sestre, stvarstvo, smo vsi Kristusovo telo. On je v Očetu in mi z njim. Le v Njem pridemo v nebesa. Spreobrnjenje se zgodi, ko se obrnemo k Bogu, ko zaživimo zdaj, v času med že in še ne, kajti to je edini čas v katerem srečamo Njega. Sovražnik človeške narave pa nas vleče v spomine, s krivdo pribija na križ ali pa vabi v lažno upanje in strahove prihodnosti. Nič od vsega tega ni v resnici. Resnico najdem le v trenutku, ki ga živim sedaj v Njem, v nebeškem kraljestvu.


POBERI SE , SATAN  (Mt 4, 1-11)

Želja po posedovanju izhaja iz napuha, iz hotenja vzeti si in imeti,  namesto sprejeti 234250.jpgnezasluženi dar.  V  lažnem občutku moči izgubljam svojo istovetnost v IMETI, ker pozabljam BITI. Šele, ko se naučim sprejemati od Očeta lahko dajem prejeto kot Hči in sestra. Izberem povezovanje v Kristusu namesto napihovanje v Satanu. Ne jemljem nič kar bi me povzdigovalo in ločevalo od drugih. Odrešenja ne iščem v materialističnem (Posedujem  dobrine zase.), ne v mirakulističnem (Bog naj dela čudeže zame.), ne v gospodovalnem (Bratje naj služijo meni.) »odrešenju«.  S tem v Kristusu zmagujem nad tremi temeljnimi skušnjavami; slast, čast in oblast.


TA JE MOJ LJUBLJENI SIN, NAD KATERIM IMAM VESELJE (Mt 3, 13-17)

trojica(Mt 3, 13-17) Življenje imam le v Sinu, ki je postal naš brat, ko se je pri krstu potopil v našo grešnost, nas iztrgal iz objema smrti in razodel Ljubezen med njim in Očetom v skrivnosti Trojice. V to ljubezen sem po Sinu povabljena kot ljubljena hči. Oče se me veseli ker me je zase ustvaril. On je glas, ki v Sinu postane popolnoma slišana učlovečena Beseda. Ni več skrit, ampak  se razodeva, da bi ga vzljubila v svobodi, ki mi jo daje v brezpogojni Ljubezni.


JAZ VAS KRŠČUJEM Z VODO ZA SPREOBRNJENJE (Mt 3, 1-12)

DSCI0022Naj bom vrata, ki se na stežaj odprejo Gospodu, ki trka. Kaj odpre vrata mojega srca? Moja bolečina, ko se potopim v svojo resnico, v svojo temo, grešnost in tam prepoznam Njega, ki mi ljubeče odpušča in me dviga v življenje božjega otroka, da postanem odprta za resnico Boga. Ko postavim Njega v središče, ne lastni jaz, se obrnem od smrti k življenju. To je spreobrnjenje. Njegova sodba je moj križ, po njem sežiga vse moje zlo.


IMENOVAN BO NAZAREČAN (Mt 2, 13-23)

temaSprejeti Sina je odločitev za življenje, kjer se z Božjo pomočjo obračam – bežim  stran od zla. Poslušam Njegov glas – angela, ki me vodi v obljubljeno deželo, od križa do vstajenja.

Sovražnik ubija kar si lastim – posedujem, kar mislim, da mi pripada in smrt  boli. Če gledam temo me strah zveže, le zazrtost v Luč osvobaja. Le Njegova milost daje življenje.

Gospod, naj te gledam in v Ljubezni udejanim kar želiš!


KJE SI MOJ KRALJ?  (Mt 2, 1-12)

eucharist5Gospod, kje si? S hrepenenjem te iščem, pokaži  mi zvezdo, ki pelje k Tebi, da se vzradosti moje srce, da preženeš žalost, ki me stiska, če te ne najdem. Ti si me že našel, v mojem srcu kraljuješ in me vabiš, da ti podarim kar imam od Tebe (zlato), kar si želim (kadilo) in kar sem v svoji bedi (miro). Bolj se ti dam, več imam.

Dopolnjuješ kar mi manjka, me osvobajaš  in me usmerjaš na drugo pot, Pot življenja v resnici, da se ne bom spotikala na poti smrti, kjer te ubijam.


NE BOJ SE VZETI K SEBI MARIJE (Mt 1, 18-25)

jožefPrav tako kot Jožef – pravzor verujočega, sem povabljena sprejeti Besedo, nezaslužen dar, v vsej skrivnostnosti, ki me globoko presega in zato plaši. S pomočjo Svetega Duha lahko premagam ta strah in sprejmem kar Beseda prinaša v moje življenje. Ko bom dopustila, da me prebudi-oživi, bom v Njeni moči zmogla poslušati in v Ljubezni udejaniti to, k čemur me vabi, kjer lahko obrodim sadove po Božji volji. Naj v veri zaupam da, navkljub zunanjim okoliščinam, ki lahko na podlagi dejstev kažejo strašno sliko življenske situacije, bom v  Njemu vedno našla moč in modrost – spoznanje, kaj je v globini danega, kje je Bog znotraj tega in kaj dela v moje dobro.


RODOVNIK JEZUSA KRISTUSA (Mt 1, 1-17)

Faces of JesusBog vodi mojo zgodbo, nič ni naključno in vse se zgodi ob pravem času. Gospod v moje odrešenje vključi vse; tudi napačne odločitve, grešne navezanosti, vso mojo bedo, moje kreposti, talente ipd.,  vse služi oz. Bog preobrača k cilju, ki je, da se kot Marija v Svetem Duhu (v ljubezni) odprem Bogu, sprejmem Sina-Besedo in v njem postanem Hči. V Svetem Duhu po Sinu k Očetu! Sama sem samo delček veliko večje Božje zgodbe, kamenček v mozaiku, pa vendale dragocena, saj me je Bog izgovoril; poklical me je po imenu. Jaz – Karmen, imam svoj namen – svoje poslanstvo v Njegovi zgodbi, sem ljubljena hči in v tem je moje dostojanstvo, ki ne pade.

One comment on “ŽIVA BESEDA

  1. Mt 24, 37-44
    Dve bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena.. Sedem nas sedi v klopi in poslušamo to Božjo besedo, eni bodi sprejeti drugi ne. Gospod Sin človekov, ko boš prišel, ne pozabi me. Tu v tej cerkvi te prosim, usliši me. Prosim te, za svoje domače, ki so se oddaljili od tebe. Prejemam te v svoje srce in ti govorim, vodi moje misli, besede in dejanja. Pa saj ti ves izročam.

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s