BITI BOJEVNICA

Živeti kot ljubljena

Henri Nouwen je zapisal:
»Ali lahko sprejmem, da sem vreden, da se zame osebno skrbi? Ali verjamem, da je v Bogu resnična želja, da bi bil preprosto z menoj? V tem je srčika mojega duhovnega boja: boja proti zavračanju samega sebe, proti preziru in odporu do samega sebe. Zelo krut in krvav boj je to, ker nas svet in vsi demoni nenehno zarotujejo proti nam, da se smatramo za nevredne, nekoristne in zanemarljive.«

Občutki manjvrednosti se nam zažrejo nekam pod kožo že v mladosti. V družbi, kjer je tekmovalnost s ciljem  “kdo je boljši”, ena od glavnih usmeritev, zlahka doživiš občutek ponižanja in nevrednosti. Naše najglobje hrepenenje je, da bi bili sprejeti in ljubljeni. Žal je danes ravno ta potreba pogosto grdo poteptana in spregledana. To, da si sprejet (sploh v določene elitne družbe), si moraš zaslužiti. Biti ljubljen pa je skoraj kot misija nemogoče v tem potrošniškem svetu egoizma in težnje jaz sem, ampak ne za druge. Skavti zato uporabljamo drugačen namen  vsake dejavnosti, ki je lepo zajet v geslu “važno je sodelovati.” Na ta način vsak udeleženec prispeva iz svojih talentov, ki mu dajejo vrednost, ker so mu bili podarjeni, ker so božji dar. Ko je človek sprejet, da največ in potem je tudi zlahka ljubljen.

in-his-hands-freedom-series-prophetic-art-paintingBrezbrižnost in odtujenost med ljudmi, celo v istem bloku, kaj šele v ulici ali mestu, botruje množični osamljenosti in posledično depresiji. Ustvarjeni smo po Božji podobi, za druge, smo bitja odnosov.  Bog, ki je trooseben in kot tak v medsebojnih odnosih in s tem en v sebi, kaže na to osnovno potrebo, biti v odnosu. On sam pravi, da ni dobro človeku samemu biti. Jaz šele ob drugem vidi, kdo je. Odnos z Drugim in drugimi me določa in razkriva resnico o meni, o moji resnični identiteti. (Mislim na  resnični odnos, ne tisti, ki ga ponaredim.) Tako kot je Malemu princu najbolj dragocena njegova vrtnica zaradi časa, ki ji ga je posvetil oz. osebne skrbi zanjo, tudi mi hrepenimo, da bi nekomu bilo mar, da bi se nekdo resnično, osebno  zanimal za nas. Prav tu smo največkrat razočarani, ker noben človek ne zmore zadostiti te silne potrebe po osebni skrbi, ki je tako pogosto izražena in obremenjena z občutkom zavrženosti. Prav zato smo povabljeni stopiti v osebni odnos z Bogom, dovoliti, da on skrbi za nas. “Le pri Bogu se umiri, moja duša, kajti od njega je moje upanje.” (Ps 62,6) »Blagor človeku, ki zaupa v Gospoda.«

Velika hudičeva prevara je to, da mislimo, da Bogu ni mar za nas, da smo samo majhni črvički, prahec v vesolju in kot taki nepomembni za Stvarnika, Kralja vesolja. Naš Oče nam o svoji skrbi, ljubezni, nežnosti in usmiljenju do nas, spregovori preko teh Besed https://vsedobro.files.wordpress.com/2016/12/oc48detovo-ljubezensko-pismo.pdf, ki so  “Njegovo pismo” ljubljenim otrokom. In ja, prav mi smo ti Božji otroci, Sinovi in Hčere, bratje in sestre med seboj.

0f0bf8d3903ef7a23bfec996a3c0932eTa duhovni boj, da bi živela kot ljubljena, je najhujši in najbolj krvav. Vsak dan se mi dogaja toliko stvari, ki govorijo ravno o nasprotnem in  mi mečejo pesek v oči, da ne vidim, da so le privid in da je resnično življenje le v Bogu, kjer sem vedno neskončno ljubljena. V tem svetu, ki tiči v zlu, lahko živim kot ljubljena le, če je moje srce obrnjeno k Njemu, če na vse gledam v povezanosti z Njim ali skozi Njegove oči. To je prebujenje, to je resnica, budnost, ker gledam kar je večno in se obračam od minljivega. In to ni beg ali odmik iz sveta v neke iluzorne, duhovne sfere, ampak resnično življenje, ki ga živim v svoji pravi identiteti Hčere. Bojevnica sem, zato vzamem vsak dan svoj meč Besede, da v Kristusu zmagujem hudo in dajem prostor Njemu za katerim hodim, ko nosim svoj križ.


POT, RESNICA IN ŽIVLJENJE

Cona udobja in kalup lažnih prepričanj in predstav

IMG_20151225_144229Ljudje smo navajeni živeti po ustaljenih navadah, v vsakdanji rutini, ker se tako počutimo varne in imamo občutek, da držimo stvari v svojih rokah. Ta gotovost pa je v svojem bistvu laž, ki nas zadržuje v naši coni udobja, v suženjstvu brez prave svobode. Daje nam lažen mir. V resnici se bojimo vsega novega, neznanega, nepreverjenega in ta strah nas zasužnjuje in preprečuje, da bi živeli Božjo voljo, ki nas vodi k izpolnitvi našega namena bivanja. Tako kot je veljalo za Jezusa, velja tudi za nas, izpolnitev Božje volje je, da s svojim življenjem pokažemo na Očeta, ne glede na ceno. Dopustiti, da nas Resnica osvobodi.
Bog me na poti vere vedno povabi kot Abrahama: »Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal.« To pomeni, v veri, v zaupanju pogumno stopiti iz čolna, da bi lahko prejela kar je Gospod zame pripravil.

Vsi si želimo pri sebi kaj spremeniti, če smo iskreni. Naše življenje je tlakovIMG_20160522_165251ano z dobrimi nameni iz želje po spremembi. Pa se kaj resnično spremeni? Pri večini ljudi ne, ker s starim načinom razmišljanja in delovanja ne moremo pričakovati čudežne spremembe
, pri tem pa z vsemi močmi zapirati pot novemu.

Jezus pa vse dela novo in nas vabi, da se prepustimo Življenju, ki nas hoče izoblikovati po Božji podobi. Sredstvo spreminjanja je trpljenje, ne gre drugače. Samo udarci in stiske razbijejo stara prepričanja in lažne predstave, ki okamenijo naša srca. Gospod obljublja spremembo z besedami: »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce.« Staro mora pasti, da se naredi prostor za novo. Resnična sprememba ni mogoča, če ne sprejmem novega duha, če ne zaživim od zgoraj, kar pomeni, da sprejmem novo perspektivo duhovnega pogleda na svet.

IMG_20160206_143134.jpgV stari coni udobja se nič kaj ˝pretresljivega˝ ne dogaja, saj ob vsaki spremembi hitro ukrepamo v smeri, da je v najkrajšem možnem času spet vse po starem, da teče vse po ustaljenih tirih. In sicer tako, da spremembe sprejemamo z veliko dramatiziranja, upori, strahom ali celo zbolimo. Če že res moramo, sprejmemo le toliko novega, kolikor je res nujno, vse ostalo čimprej odstranimo. Ta cona pa, kljub besedi ˝udobje˝, ni udobje, kot bi se pričakovalo. Ne gre za svobodo, odsotnost strahov, skrbi, niti ne gre za obilje ali srečo. Cona udobja je v bistvu svet, ki nam je poznan, naša prehojena preteklost, navade, s katerimi smo se sprijaznili. Dejansko smo v njej ujeti, ukalupljeni skupaj z goro izkušenj, ki niso ozaveščene, temveč le potisnjene v podzavest, ker se z njimi v danem trenutku nismo znali ali pa nismo bili sposobni soočiti.

Kalup je torej kot neka matrica naših preteklih izkušenj, spominov, navad, ki se jih vseh
zelo radi oklepamo z osupljivo navezanostjo in neprestanim občutkom, da se moramo braniti pred drugimi, ki nas ogrožajo s svojimi pritiski na naša prepričanja. Vsi vemo, da je problem vsakega predolgo zaprtega prostora, ki se ne zrači, da postane zadušljiva kletka, ki človeka pritiska k tlom. Takoj, ko jo prezračimo, lažje zadihamo. No, in povsem enako je z našim življenjem. Če ga ne zračimo, se v njem dušimo, neprestano nas obkrožajo IMG_20160508_115858ene in iste težave, vrtimo se v začaranem krogu enih in istih dogodkov. Dobro se je odkalupiti, prezračiti, se odpreti novemu, preko molitve povezati z Bogom, ki nam daje neštete možnosti za duhovno rast in s tem tudi bolj izpolnjeno življenje, kar pa ne pomeni, da bomo na tem svetu rešeni trpljenja. Vendar bo naša nova drža, v zavedanju, da On vedno daje potrebno moč in pogum za zmago, pripomogla k temu, da ne bomo več bežali od tega kar nam je dejansko posledično namenjeno. Rešili se bomo mnogih sovražnikov, saj kar ne sprejmemo, postane naš sovražnik in nas preganja. Strah je hudičevo najmočnejše orožje in z njim naredi vse, da nas odvrne od nepoznanega, od zaupanja, da Gospod vodi naše zgodbe. Tako radi imamo nadzor in svojo voljo. To je tudi razlog, zakaj se vsi raje zapremo v kalup, v svet mej in znanega, domačega. Nepoznano nas plaši, počutimo se negotove, iščemo oprijem, ki smo ga navajeni. Da, vera in pogum sta potrebna, da izstopiš iz kalupa in hodiš po vodi zazrt v Resnico

Rane – prostor srečanja z Bogom

 IMG_20160423_121056Naš kalup lahko poči, se odpre spontano – kadar doživimo kak šok, hudo stisko, razvezo, bližino smrti, ko smo brez opozoril vrženi v situacijo in moramo splavati. Takrat skozi razpoke kalupa ali rane lahko vstopi Bog, če mu dovolimo, če nas je stiska naredila manj samozadostne, manj egoistične in bolj ponižne. Gospod pride in nam da moč, nam prinese nove ideje, rešitve iz dane situacije, izboljšave – zapiha veter sprememb. Seveda pa večina ljudi takoj, ko vsa nevarnost mine in se udomači v nekoliko spremenjenem okolju, novo hitro spet zamenja s starim in lekcije ne usvoji.
Odpiranje kalupa se dogaja tudi v vsakodnevnih situacijah. Kdor se boji ljudi in se raje drži sam zase ali pa neprestano pada v konflikte v odnosih z drugimi, čuti to kot napad na svoj kalup, na svojo trdnjavo prepričanj, na svet znanega in obvladovanega. Bolj ko smo nepredušno zaprti v svojem svetu prepričanj in težko sprejmemo drugo mnenje, močnejši magnet smo za pritiske od zunaj. Toda bolj ko se temu upiramo, močnejše pritiske v svojem življenju doživljamo: neprestani zapleti, problemi, nesreče, poškodbe, nezadovoljstvo… ter seveda medsebojna trenja.
Če bi znali na svoje življenje gledati z različnih zornih kotov, bi kmalu spoznali, da so vsi pritiski, ki jih doživljamo in nad katerimi se pogosto pritožujemo, v bistvu pomoč, da bi se premaknili iz omejujočega načina razmišljanja in delovanja, ter pomoč, ki smo ja zavestno ali podzavestno klicali. Le da Bog izbere način, ki nam v danem trenutku ni niti najmanj všeč, ker ne sledi našim predstavam, toda deluje – ko se nehamo upirati in spustimo nadzor ter sprejmemo in se celo zahvalimo za to.

Hoja za Kristusom – Pot sprememb

IMG_20160508_183834Kdor si želi sprememb, opuščati staro in sprejemati novo, kdor si želi napredka, novosti, nenavezanosti, svobode…naj si neprestano prizadeva za živ, oseben odnos z Jezusom Kristusom.

Hoja za Njim je garancija, da bomo imeli  Življenje, ki je dinamično in vedno spreminjajoče, v obilju.

Naši koraki so majhni in to novo pot je treba nekaj časa utrjevati, da se usede, če ne, bomo hitro nazaj v starem kolesju. Ozavestimo vsak košček ˝stare˝ poti, zaradi katere smo se znašli v neprijetnih situacijah in stanjih, naj postanejo lekcije, ki so nas naučile, kako bolje živeti. Ozavestimo potlačeno in izročimo Njemu, ki nas ne obsoja in vse nosi. V Njem zmoremo vse in nemogoče bo mogoče.


bojevnik kristus

BOJEVNICA PO BOŽJI VOLJI

Kristusov bojevnik ve, da živi v svetu, ki tiči v zlu, zato se ne sme nikoli predati. Kamor koli namreč pogleda, lahko vidi neprestan duhovni boj in ve, da je ta boj pomemben ker je to boj za dobro, do smrti, za večno življenje. Kristus je bil bojevnik, vedno v gibanju, prihajajoč ali odhajajoč, podpiral je nekaj ali odvrgel drugo, provociral napetosti ali jih osvobajal, izpolnjeval je Božjo voljo, bil je v molitvi in tišini ali pa izredno dejaven. Njegovo življenje je odražalo povezanost z Očetom in s tem edinost, popolno harmonijo z vsem kar biva.

Za bojevnika biti v harmoniji pomeni biti fluiden, da se ne zaustavi sredi življenjskega toka in da ne vstopi v področje lažnega miru. Bojevnik ve, da lahko da največ od sebe samo pod maksimalnim pritiskom. Zaradi tega vztraja pri tem, da išče svojega nasprotnika s strastjo, in radostjo, vedoč, da bo naslednji korak odrešujoč. Njegov nasprotnik ni nek drug človek, temveč so to njegove navezanosti in slabosti. Zmaguje jih lahko le v Kristusu, s tem, da pa tudi sam naredi vse kar je v njegovi moči.

Bojevnik sprejme svojo usodo, kakršna koli že ta je. Kljub temu se bori, da bi spremenil stvari in naredil nekaj izjemnega iz svoje poti na zemlji, da bi živel svoje poslanstvo po Božji volji.  Bojevnik utrjuje svojo voljo z Božjo pomočjo, tako da ga nič ne more odvrniti od njegovega cilja. Cilj pa je, da sprejme odrešenje, da zaživi v svobodi  kot Sin-Hči, z dostojanstvom božjega otroka, ki je ustvarjen po Božji podobi.

Iz izkušenj sem se naučila, da ne obstajajo nemogoče, nerešljive situacije, ampak da se za vsak problem najde tudi možnost rešitve. Ali bom iskala rešitev za svoje težave ali pa se bom predala stanju samopomilovanja in vlogi žrtve, je odvisno od tega, koliko energije in zavesti premorem v danem trenutku. Obstajajo preizkušnje, ko se zdijo nekatere situacije na prvi pogled skoraj nerešljive. Občutek je podoben temu, kot da te čaka vzpon na Mount Everest brez kakršnih koli predpriprav, obut samo v sandale. Te točke preizkušenj nas postavijo pred izbiro, ali se bomo borili ali predali. Boriti se, pomeni imeti voljo in vztrajati, kljub temu da se zdijo včasih okoliščine, v katerih smo se znašli, brezizhodne.

bojevnica2

Nihče od nas ni žrtev. Ne glede na to, kaj vse smo doživeli, kaj so nam drugi slabega storili, za kaj vse smo bili ali smo še prikrajšani, nismo žrtve. Srečujemo se z določenimi ljudmi in dobivamo tiste izkušnje, ki od nas zahtevajo, da se soočamo s svojimi slabostmi. Vsako dejanje ima svojo posledico. Dokler delamo podobne napake, se vrtimo v začaranem krogu ponavljajočih se starih vzorcev in občutkov.  V sebi tako čutimo krivdo, da ne ravnamo prav ali da nam neka zunanja ovira preprečuje, da bi napredovali v duhovni rasti. Obstajajo trenutki, ko ti je lahko vse jasno – za kakšen vzorec ali prepričanje gre, kdaj je do tega prišlo, zaradi česa, kako to pri tebi deluje itd. Problem pa je ker je  v ozadju vloga žrtve tako močna (˝mučeniški sindrom˝), da se ne moreš premakniti v stanje odločitve, da bi stvar res spustil-odpustil in šel naprej.

Vzorec žrtve, obupavanja, mučeništva, samopomilovanja in jamranja je globoko vcepljen v kolektivno zavest človeštva. Zato je to tudi lažja pot, kot pa da se pogledam v ogledalo in si iskreno rečem: »Uf, zavozila sem. Sedaj  je na meni, da to rešim. Grem naprej…« Ovira je  nagnjenost k temu, da skačem iz stanja žrtve v odločitev in potem spet nazaj. To se dogaja zato, ker se krivim za svoje napake in probleme, ki jih še nisem uspela rešiti. Hudič me tako po mislih zlahka prevara in zveže v neodpuščajočo krivdo, ki mi jemlje občutek ljubljenosti in dragocenosti. Bog mi je odpustil, jaz pa sama sebi ne morem?

To je past, v katero se zlahka ujamem, zato jo moram pravočasno prepoznati, da se ne prepustim obsodbam in jezi na samo sebe. Poklicana sem, da se borim, da vztrajam, da iščem vzroke svojih težav v sebi in skušam videti širšo sliko svojega dogajanja.  Pri tem mi kot orožje pomaga molitev. Povabljena sem v nekaj veliko večjega, v zgodbo Odrešenja, v Njegovo zgodbo, kjer sem le kamenček v mozaiku, ki pa brez mene ne bo dokončan.  Torej najprej sem povabljena, da razločujem misli in izberem Božje, šele potem sem osvobojena na ravni vsakodnevnega življenja. Ko ponotranjim izbrane misli, da pridejo v moje srce, lahko potem postanejo meso oziroma moja drža, ki vpliva na moja dejanja.

Božja volja je energija življenja

Kdaj veš, da si povezan z Božjo voljo ali v osebnem odnosu z Jezusom? Ko se tega zavedaš. Če se ne zavedaš, si verjetno v neki drugi volji ali pa preprosto preveč v umu. Biti v Njem in se tega zavedati je nasprotno občutku obupa, dvoma, brezvoljnosti in lenobe. Ko si povezan z Njim zaupaš, da te bo tvoja vztrajnost pripeljala do zastavljenega cilja. Ne glede na vse. On te navdaja z občutkom, da zmoreš, da ti bo uspelo, da si sposoben, da si zaslužiš najboljše in da te nič ne bo ustavilo na tvoji poti. Tak namen, biti z Njim, je ključ do rešitev. Najprej moraš imeti jasen namen, temu potem lahko sledi tudi neka akcija, ki vodi k cilju.

Obstaja preprosta vaja, s katero se lahko naučiš zaznavati Božjo prisotnost. Usedeš se na stol ali na tla z zravnano hrbtenico. Zapreš oči in začneš polglasno izgovarjati besedo JEZUS. Na začetku lahko opaziš, da jo izgovarjaš samo z umom, pojavijo pa se lahko tudi odpori. Čez čas, ko vztrajaš in se vse bolj povezuješ z Njim in ga sprejemaš, lahko opaziš, da to besedo izgovarja celo tvoje telo, vsaka tvoja celica. On je v tebi in ti v Njem. Preplavlja te in poživlja. V tistem trenutku se osredotoči na svojo blokado ali težavo na določenem področju in v svojih mislih prosi Njega za pomoč pri razrešitvi. Pri tem bodi pozoren, kakšen odgovor dobiš. Poskušaj biti čim bolj odprt in dojemljiv. Odpri se, sprejemaj in se uči. Lahko da boš začutil občutek razrešitve, dobil usmeritve za naprej, se še bolj pomiril sam s seboj itd. Zaznavaj in sprejemaj. Ves čas vaje globoko dihaj.

Advertisements