Le Ljubezen preobraža

Vzorec resnične preobrazbe je vedno tak:

 grehbrezpogojna Ljubezenpreobrazbakesanje.

samarijanka

 

Ljubljeni grešniki smo, povabljeni, da sprejmemo Božje usmiljenje. Ljubezen nas edina lahko spremeni in šele takrat, ko vidimo svoje grehe skozi ljubeče Božje oči, se jih lahko resnično kesamo. Bog nas gleda skozi to kar bomo postali, ne skozi to kar trenutno smo.

K temu nas spodbuja Jezusov zgled ob srečanju s Samarijanko (Jn 4), z grešnico (Jn 8) in z vsemi ostalimi grešniki. On sam je utelešenje usmiljenja.

Advertisements

Vse v večjo Božjo Slavo!

Vse kar imamo smo prejeli od Boga, še posebej to, da delamo dobro. Zaradi tega smo lahko ob svojih uspehih najprej hvaležni Bogu. Prav tako so naša dobra dela odgovor Njemu, ki nas prvi ljubi in obsipa z vsem kar potrebujemo. Torej, ko nas ljudje hvalijo zaradi naših dobrih del ali ljubečega odnosa, ne pripišemo to sebi, ampak pokažemo na Boga. Slavimo Njega, ki je Ljubezen sama in nas vanjo vabi. Konkreten primer: Delam nekaj kot prostovoljka in če delam to v zahvalo ker Bog skrbi zame in lahko zato tudi jaz ponudim svoje roke, da po njih skrbi še za druge, bom zadovoljna tudi, če ne bom deležna pohvale, priznanja ipd. Ne potrebujem več priznanja drugih, da bi se počutila vredno in ljubljeno. Lahko delam brez odvisnosti od tega in s tem bolj v Ljubezni.

22045617_1983488285203041_1283511956599967641_n

 

 

Vstalega »vidi«, kdor ga gleda z ljubeznijo

MARIJA M IN J

Jn 20,11-18

»Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.«  To je krik Marije Magdalene, ki išče in ne najde ljubega svojega srca. Ljubezen je namreč začetek vere, kot tudi odnosa med osebami. Vse, kar je zajeto v Ljubezen, je iztrgano smrti. Naša življenja shranjujemo v večnost, kadar se pustimo zajeti Kristusovi ljubezni in iz nje delujemo v svojih mislih, besedah ali dejanjih.

Prazen grob je predpostavka krščanske vere, ki kot človekovo usodo ne postavlja smrti, ampak vstajenje. »Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera,« pravi Pavel Korinčanom (1 Kor 15, 14). Danes mnogi kristjani ne verjamejo v vstajenje. Če ga ni, smo najbolj nesrečni in obžalovanja vredni. Temelj vsega je vstajenje, ki daje smisel našemu življenju.

V nadaljevanju  Janezovega  evangelija (Jn 20,11–18) lahko prepoznamo Marijo Magdaleno kot  podobo Cerkve in krščanske skupnosti, ki išče Ženina. Povabljeni smo k temu, da po njenem zgledu zaživimo kot vstajenjski, veseli kristjani.

Marija joka. Človek hodi h grobu in joka zato, ker doživlja, da mu to, kar ljubi, polzi iz rok. Bolj ko stiska, bolj mu polzi iz rok. V resnici pa je grob postal poročna postelja, ki jo je Ženin pripravil za vsakogar, ki bo prišel vanj. In vsi prej ali slej pridemo. Tam pa ne srečamo gospostva smrti, ampak polno združenost z Gospodom življenja.

Marija gleda v grob. To je podoba človeka. Mi gledamo življenje v smeri groba. Ne gledamo naprej in ne živimo iz cilja, ki je večno življenje. Smrt je že premagana.

Marija išče Kristusa kot truplo. A ga ne bo našla. Kristus se je ves potegnil v odnos z Očetom, a umaknil se je le za toliko časa, da je smrt potešila svoje poželenje. Zagrizla je v Božjo ljubezen in poginila. Križani, Gospod veličastva, se je spustil v predpekel, vstopil je v kraljestvo smrti, da bi jo primoral, da svoj plen vrne življenju. Ni ga več v grobu: ljubezen, močnejša od smrti (Vp 8, 6), je Sin, enak Očetu, ki dviga mrtve in daje živeti po Duhu.

Marija išče osebo. Angela jo vprašata: »Koga iščeš?« kajti v veri se išče obličje, išče se koga, ne kaj. V religiji gre za »kaj«, v veri pa za obličje – koga, gre za živ, oseben odnos.

Marija vidi Jezusa. Marija Magdalena je bila je ob vznožju križa (Jn 19, 25) pod drevesom, kjer jo je Ženin prebudil (prim. Vp 8, 5b). Evangelist Luka pravi, da je iz nje odšlo sedem hudih duhov (Lk 8, 2): ker jo je Ljubezen očistila, je prva, ki ima oči, da vidi Gospoda. Oči so vrata do srca. Resničnost je za človeka takšna, kakršno vidi: Vstalega »vidi«, kdor ga gleda in kontemplira z ljubeznijo. Le ljubezen ima namreč oči, ki vidijo resnico. Kdor ljubi, lahko sreča in veruje v Vstalega, ker je tudi sam prešel iz smrti             v življenje (1 Jn 3, 14).

Marija spozna Jezusa po glasu. Onkraj zavese smrti je telo Jezusa svetlo in brez sence, živeto na Božji način, zato ga Marija ne prepozna po videzu, ampak po glasu. Jezus vsakega izmed nas kliče po imenu, trka na naše srce in čaka, da mu odpremo vrata in se srečamo z Njim, ki je vstal in živi.

Marija se hoče okleniti Jezusa s človeško logiko ljubezni, ki grabi, jemlje, se oklepa, hoče zase. Jezus ji pokaže, da je smer Oče, da mora dozoreti do velikonočne ljubezni in sprejeti, da je že ljubljena. Isto velja za vse nas. Živimo trgovski vidik ljubezni. Imel bom rad in bom dobil to in to. To ni ljubezen. Očetova ljubezen je zastonjski dar. To je srčika naše vere; po Kristusu v Duhu prihajamo do izkušnje Očetove ljubezni. Ko jo doživimo, je nemogoče, da v drugem ne bi prepoznali brata, sestre. Smo Kristusovo telo in pripadnost temu telesu je najvažnejša. Le preko Njega lahko pridemo do Očeta in v nebesa.

Marija je poslana k bratom. Jezus nam je odprl pot k Očetu. Ostaja z nami, je v nas po Božji besedi in Duhu, kruhu in krvi in nam omogoča, da imamo delež z Njim in nadaljujemo njegovo poslanstvo kot njegovi sogovorniki in sodelavci.

Ustvarjena za srečo

Kako lahko umremo sebi? Govorimo o smrti, ne o samomoru. Ni nam rečeno, naj se ubijemo, ampak, naj sebi umremo. Povzročati si bolečino, povzročati si trpljenje bi bilo samopremagovanje. Učinkovalo bi prav nasprotno. Nikoli niste tako polni sebe kot takrat, ko občutite bolečino. Nikoli niste tako osredotočeni nase kot takrat, kadar ste potrti. Nikoli niste bolj pripravljeni pozabiti nase kot takrat, ko ste srečni. Sreča vas osvobodi samega sebe. Trpljenje, bolečina, beda in depresija pa povzroče, da ste priklenjeni sami nase. Poglejte, kako dobro se zavedate zoba, kadar vas boli. Kadar vas ne boli, se niti ne zavedate, da ga imate v ustih. Enako se ne zavedate glave, kadar nimate glavobola. Toda stvar je čisto drugačna, kadar imate močan glavobol. Zato je zelo napačno, zelo zgrešeno misliti, da si je za umiranje sebi potrebno povzročati bolečino, se odpovedovati, se trpinčiti, kot so to tradicionalno razumeli. Odreči se sebi, umreti sebi, izgubiti sebe pomeni razumeti svojo pravo naravo.  (Zavedanje, A. de Mello)

cute-angel-baby-wallpaper-2015Ustvarjena sem, da bi bila srečna. To je moje Resnica, saj takrat res bivam v sedanjem trenutku, ko se zahvaljujem za dano in preprosto samo sem. Opazujem lahko svet okoli mene in se čudim, kot otrok, brez označevanja vsega kar zaznavam.

Kaj mi krade mojo resnično identiteto srečne Božje hčere? Pomanjkanje vere in zaupanja. Oklepam se lažnih gotovosti, ki mi povzročajo trpljenje, ker jih ne zmorem doseči in zadržati. Ko ne sprejemam, ampak hočem sama imeti nadzor nad življenjem, me skrbi oropajo sreče.

Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka. Pomislite na vrane: ne sejejo in ne žanjejo. Nimajo ne shrambe ne žitnice in vendar jih Bog hrani. Koliko več kakor ptice ste vredni vi! Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za komolec? (Lk, 12, 22-25)

Moj ego, moja padla narava mi ne dovoli, da bi se prebudila in zavedala edinosti vsega. Povzroča mi trpljenje in izgubo povezanosti z vsem. Zapira me v moj mali svet, kjer zmanjka prostora za srečo. In ta moj neresnični jaz mora umreti, da se lahko rodi vesela deklica, ki ljubi življenje, ki ga je Oče ustvaril kot dobro.

Kako?

Tako, da se tega zavedam. Da se prebudim in oživim.

Moje telo koprni po Tebi, kakor suha in žejna zemlja po vodi

vitruvianoV krščanstvu se je žal nekje izgubilo telo…kot da bi ga zavrgli in poskušali bivati kot baročni angelčki z glavo in krilci. Pa vendar je Jezus s svojim učlovečenjem pokazal na vrednost telesa, Kralju vesolja človeško telo ni bilo nevredno te časti. Ljudi je ozdravljal tudi telesno, saj ima vsaka bolezen svojo duhovno korenino,  rast v duševnosti  in vidni izraz v telesu. Vse kar se nam zgodi, še posebej hudo, se zapiše v naše telo in tam ostane kot strup, ki  se zbira in nas blokira, dokler se ne izrazi v  izbruhu bolezni, ki je kot taka samo poskus osvoboditve od teh bremen. Gospod neskončno spoštuje našo svobodno voljo in dokler mu ne rečemo “Če hočeš, me moreš ozdraviti.” in ne poimenujemo-ozavestimo, kaj je ta bolezen, ostane to  naš trn, ki boli.Seveda bežimo in zanikamo, ignoriramo bolečino rane. Gospod pa nas čaka ravno tam, rane so prostor srečanja z Bogom.

Vsak kdor je šel skozi hudo trpljenje ve, kako telo otrdi, kot bi se obdalo z oklepom, dokler ne sprejmeš, dokler ne objameš svoj križ. Takrat tudi molitev po obrazcih težko prebije ta oklep. Moja izkušnja je ta, da v taki stiski (ko nas dobesedno stiska) pomaga, če  oživimo najprej telo preko molitve s telesom. Kako? Molitev je vsak dialog-pogovor z Bogom, zato lahko tudi plešem, rišem, molim Sveto pismo, pojem sp citate po svoji ali znani melodiji (Taizejski spevi), se pogovarjam z ozaveščenim dihanjem (npr. vdihujem Ljubezen, izdihujem svoje zamere…), meditiram, kontempliram, na sprehodu v naravi sledim občutkom Enosti z vsem in se zahvaljujem Bogu v občudovanju za vse kar vidim, slišim, otipam, okusim, občutim, zaznam in še in še. Skratka molim lahko vedno in povsod in na nešteto načinov. Važno je le, da sem pri tem v odnosu z Njim in ne v monologu, ki vodi v žalost, depresijo, samovsrkanje…

Gospod je tisti, ki nam govori na srce,  na svoj vedno enkraten način v čisto preprostih, vsakdanjih stvareh. Problem je, da spimo in ne zaznamo Božje govorice ker premalo in preslabo molimo oz. se ne odpiramo Bogu kot Marija, ki otroško, preprosto reče svoj DA. Prav zato mi je všeč ignacijanska spodbuda ” Išči in najdi Boga v vseh stvareh!” In še kako ga najdemo v svojem telesu (ne samo v glavi), ki je Njegov tempelj.

Velika mistikinja Tereza Avilska  v tej molitvi tako lepo zazna duhovnost telesa:

teresa_of_avila

VEDI DRAGA, VEDI

Prijelo me je, da bi si roko položila tja – nikomur ne bi mogla povedati, kam

– na tisti del duše, ki je vedno topel.

Vedela sem, da bi tam lahko tekli sveti sokovi in mi prinesli mir.

In spoznala sem, da je moja duša oboje, duh in telo.

Telo je gnezdo, za katerim ne žalujem, kadar letim – kaj pa ti?

Zakaj si ne bi sama dala to, kar lahko da nežen in izkušen mož,

in ostala svobodna, brez zunanjih vezi z drugim?

In Bog mi je odgovoril: “Pri tistih, ki so poročeni z mano, jaz poskrbim za vse stvari.”

Toda kaj, če si zaposlen s svojimi drugimi ženami in pozabiš na mojo osamljenost?

In spet je spregovoril:

“Ušla mi ni misel nobenega bitja, ki je kdajkoli živelo.

Če te ne vzamem v svoje naročje, kot si želiš, vedi, draga, vedi,

da je to zaradi povzdigovanja vsega.

In če pridem k tebi v sanjah ter zadostim tvojim najbolj intimnim telesnim željam,

vedi, draga, vedi, da je to zaradi povzdigovanja vsega.

In vse neprestano dvigujem k Sebi.”

Živeti kot ljubljena

Henri Nouwen je zapisal:
»Ali lahko sprejmem, da sem vreden, da se zame osebno skrbi? Ali verjamem, da je v Bogu resnična želja, da bi bil preprosto z menoj? V tem je srčika mojega duhovnega boja: boja proti zavračanju samega sebe, proti preziru in odporu do samega sebe. Zelo krut in krvav boj je to, ker nas svet in vsi demoni nenehno zarotujejo proti nam, da se smatramo za nevredne, nekoristne in zanemarljive.«

Občutki manjvrednosti se nam zažrejo nekam pod kožo že v mladosti. V družbi, kjer je tekmovalnost s ciljem  “kdo je boljši”, ena od glavnih usmeritev, zlahka doživiš občutek ponižanja in nevrednosti. Naše najglobje hrepenenje je, da bi bili sprejeti in ljubljeni. Žal je danes ravno ta potreba pogosto grdo poteptana in spregledana. To, da si sprejet (sploh v določene elitne družbe), si moraš zaslužiti. Biti ljubljen pa je skoraj kot misija nemogoče v tem potrošniškem svetu egoizma in težnje jaz sem, ampak ne za druge. Skavti zato uporabljamo drugačen namen  vsake dejavnosti, ki je lepo zajet v geslu “važno je sodelovati.” Na ta način vsak udeleženec prispeva iz svojih talentov, ki mu dajejo vrednost, ker so mu bili podarjeni, ker so božji dar. Ko je človek sprejet, da največ in potem je tudi zlahka ljubljen.

in-his-hands-freedom-series-prophetic-art-paintingBrezbrižnost in odtujenost med ljudmi, celo v istem bloku, kaj šele v ulici ali mestu, botruje množični osamljenosti in posledično depresiji. Ustvarjeni smo po Božji podobi, za druge, smo bitja odnosov.  Bog, ki je trooseben in kot tak v medsebojnih odnosih in s tem en v sebi, kaže na to osnovno potrebo, biti v odnosu. On sam pravi, da ni dobro človeku samemu biti. Jaz šele ob drugem vidi, kdo je. Odnos z Drugim in drugimi me določa in razkriva resnico o meni, o moji resnični identiteti. (Mislim na  resnični odnos, ne tisti, ki ga ponaredim.) Tako kot je Malemu princu najbolj dragocena njegova vrtnica zaradi časa, ki ji ga je posvetil oz. osebne skrbi zanjo, tudi mi hrepenimo, da bi nekomu bilo mar, da bi se nekdo resnično, osebno  zanimal za nas. Prav tu smo največkrat razočarani, ker noben človek ne zmore zadostiti te silne potrebe po osebni skrbi, ki je tako pogosto izražena in obremenjena z občutkom zavrženosti. Prav zato smo povabljeni stopiti v osebni odnos z Bogom, dovoliti, da on skrbi za nas. “Le pri Bogu se umiri, moja duša, kajti od njega je moje upanje.” (Ps 62,6) »Blagor človeku, ki zaupa v Gospoda.«

Velika hudičeva prevara je to, da mislimo, da Bogu ni mar za nas, da smo samo majhni črvički, prahec v vesolju in kot taki nepomembni za Stvarnika, Kralja vesolja. Naš Oče nam o svoji skrbi, ljubezni, nežnosti in usmiljenju do nas, spregovori preko teh Besed https://vsedobro.files.wordpress.com/2016/12/oc48detovo-ljubezensko-pismo.pdf, ki so  “Njegovo pismo” ljubljenim otrokom. In ja, prav mi smo ti Božji otroci, Sinovi in Hčere, bratje in sestre med seboj.

0f0bf8d3903ef7a23bfec996a3c0932eTa duhovni boj, da bi živela kot ljubljena, je najhujši in najbolj krvav. Vsak dan se mi dogaja toliko stvari, ki govorijo ravno o nasprotnem in  mi mečejo pesek v oči, da ne vidim, da so le privid in da je resnično življenje le v Bogu, kjer sem vedno neskončno ljubljena. V tem svetu, ki tiči v zlu, lahko živim kot ljubljena le, če je moje srce obrnjeno k Njemu, če na vse gledam v povezanosti z Njim ali skozi Njegove oči. To je prebujenje, to je resnica, budnost, ker gledam kar je večno in se obračam od minljivega. In to ni beg ali odmik iz sveta v neke iluzorne, duhovne sfere, ampak resnično življenje, ki ga živim v svoji pravi identiteti Hčere. Bojevnica sem, zato vzamem vsak dan svoj meč Besede, da v Kristusu zmagujem hudo in dajem prostor Njemu za katerim hodim, ko nosim svoj križ.

Bog želi, da sem pristna.

thumb_dsc09153_1024

Bog želi, da sem pristna. Tako smo se navadili nositi razne maske, da jo tudi pred Bogom ne snamemo. Blefiramo, da se trudimo poboljšati, ko je vendar resnica ta, da se ne moremo oz. ne zmoremo z lastnimi močmi. Sveti Pavel je to našo padlo naravo prepoznal v tem, da delamo slabo, ki ga nočemo. Zakaj? Mislim, da samo zato, ker bi si radi vse sami zaslužili, imeli nadzor in ne zaupanja ter sledili lastni volji ne božji. In tudi, če že delamo dobro, je to vse prevečkrat za lastno slavo in zato ne kaže na Boga. Bog pa želi, da sem pristna. Ali se res mora v življenju nekaj ali vse močno sesuti, da to tudi postanem. Drža poraženke me pelje v držo ponižnosti, če hočem. Postanem bolj otrok, bolj nebogljena in s tem bolj pripravljena samo sprejeti, kar mi Bog vsak trenutek daje in to v obilju. Ko se življenje tako zaplete, da ne vidim več ven iz zmešnjave, se učim zaupati, da Gospod pa vidi, da On vodi mojo zgodbo. In ko postanejo bremena tako težka, da padam pod njimi, se res oklenem Gospoda, ker vse to temo zmorem premagovati le z Njim. In ja, ko sprejemam Njegove zastonjske darove, mu zaupam in ga ljubim, se zavem, da sem ljubljena grešnica in da potrebujem Odrešenika, takrat sem pristna in spolnjujem Božjo voljo.

Smisel življenja

putonchrist1_zps459bbffdVčasih se mi zdi, da smo na tem svetu kot v kazenski koloniji, na neke vrste prevzgoji. Po izvirnem grehu smo obrnjeni stran od Boga, molitev, ki je pogovor z Bogom, se nam često upira, kaj šele božja volja. In prav tu, v tem svetu, ki tiči v zlu, zaradi naše grešnosti, smo povabljeni, da rečemo svoj da, zgodi se. Iz svojih izkušenj vidim, da na marsikaj ne morem vplivati, trpljenje se zgodi, hude stvari se zgodijo, skoraj kot bi bila porinjena vanje. Le zakaj? Da bi končno videla, da sama ne zmorem in tudi, da ni treba. Gospod potrpežljivo čaka, da bi mu dala prostor v hlevu svojega srca. Najprej tam, kjer sem najbolj ranjena in me najbolj boli, prihaja On, moj Odrešenik, da me ozdravi. Ko po poti mojega življenja ozdravljam, vedno bolj vidim, da je dobrega več, le zlo se bolj napihuje, da me prestraši. Gospod pa mi vsak trenutek daje, vse kar potrebujem, v obilju, brezpogojno. Le zakaj je to tako težko sprejeti, da potrebujemo celo življenje, da se naučimo odnosov ljubezni, do sebe, drugega in do Boga.

Budna sem, ko sem z Njim

jesus-and-mary-magdaleneOb včerajšnjem evangeliju, ki vabi k budnosti  (Mt 24,37-44)

V mojem življenjskem potopu, ko so poplavljene in odplavljene mnoge lažne gotovosti, me Gospod vabi v poglobljen odnos z Njim, v budnost; da dajem Njemu besedo in prostor v mojem srcu. To je drža pripravljenosti, da ga bom prepoznala, ko bo prišel. Marija Magdalena ga je prepoznala šele, ko jo je poklical po imenu. Živ odnos je, ko se kličemo po imenu, ko gojimo medsebojno zaupnost in bližino. Potem srce prepozna drugo srce. Samo zunanje oblike pobožnosti me ne morejo vpeljati v tak odnos, potrebna je iskrena molitev na skrivnem, v tišini, v vsakdanjem življenju sredi veselja in težav, v zahvaljevanju za vse kar prejemam, da sem v vsem, kar se mi dogaja z Njim. Samo tako bom vedela, s kakšnimi imeni me kliče Gospod in jaz njega, samo tako lahko ostajam v njegovi Ljubezni, v odnosu, ki me prebuja in dela budno.