Kaj pa jaz, ali žvižgam in pojem v težavah?

(Karmen Kristan – ustvarjalna ježevka sem napisala za Skavtnet kolumno.)

8. skavtski zakon »Skavt (skavtinja) si v težavah žvižga in poje« je včasih razumljen kot neka oblika flegmatičnosti ob soočenju s težavo. V resnici ne gre za potlačitev težave, ampak za pogumno, aktivno držo ob soočenju s težavami, v zaupanju in hvaležnosti, ker vem, kdo sem.

  1. O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto,
    česar ne morem spremeniti,
    daj mi pogum, da spremenim tisto,
    kar lahko spremenim
    in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!

    Ob vsaki težavi tako lahko krepim:

            • Zavedanje, kdo v resnici sem
            • Zaupanje, da Bog vodi moje življenje
            • Pogum za soočenje s težavami
            • Hvaležnost

    Kdo sem?

     Vse duhovnosti na svojstven način govorijo o tem, da tega ne vemo, da spimo in seizgubljeni sin ne zavedamo svoje prave identitete. Jezus nam je povedal, da smo božji otroci, s tem pa bratje in sestre med seboj. Kaj to pomeni? Pomeni, da sem dragocen/a ne glede na to, kaj se mi dogaja, kaj čutim ali mislim. Božji sin ali božja hči sem in to nikdar ne pade. Moja življenjska zgodba je pomembna in neprimerljiva, če jo sprejmem, me Bog v njej vedno oblikuje po svoji podobi.  Ustvarjen/a sem za večnost.  Lahko zavržem to dostojanstvo, toda  še vedno me bo objemala Očetova ljubezen v hrepenenju, da se vrnem. (prilika o Izgubljenem sinu).

  2. Druge in stvarstvo lahko sprejmem v edinosti šele, ko sem sprejel/a, da sem od Boga neskončno ljubljen/a. Ta Odnos  me pelje v vse druge odnose v Ljubezni. Se to bere kot osladna fraza? Lahko da, saj beseda ljubezen doživlja toliko zlorab, da je za mnoge izgubila svoj pravi pomen.

    Ali Bog res skrbi zame?

    lilija in kJa skrbi, bolj kot za lilije na polju ali ptice neba. Mt 6,25-34 Vsak trenutek me diha in mi je blizu. Problem je, ker tega ne sprejemam in ne  ozavestim. Pri tem mi lahko zelo pomaga molitev Eksamna.

    V tej molitvi zvečer, potem, ko se povežem z Bogom, pregledam svoj dan in se zahvaljujem za vse dobro, ki se je zgodilo. Potem se odrečem, vsemu slabemu v tem dnevu in na koncu izročim jutrišnji dan v božje roke. Zlahka vidim, da je dobrega vedno več, čeprav se slabo bolj napihuje in mi s tem krade držo hvaležnosti.  Ta naravnanost me odpira k zaupanju, da  Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.  Rim 8,28 in da se bodo tudi težave, ki se mi trenutno zdijo nepremostljive, strašne, težke, izkazale dobre za mojo osebnostno in duhovno rast.

    Pogum ali strah?

    Na to, ali se težave pojavijo in kakšne, ne morem vedno vplivati, lahko pa izberem, kakšno držo želim zavzeti. Pogumno soočenje mi bo prineslo mir, strah in bežanje od problemov pa nemir.

    Današnji  način življenja nam prinaša mnogo nepotrebnih skrbi, težav, frustracij in zahtev, ki nas spravljajo v stres. Stres je naraven odziv telesa na dogodke, ki nas ogrožajo in spravljajo v strah pred tem, kaj bo, če ne bomo zmogli, če se bomo osramotili, če bomo lahko zdržali napor ipd.

    Namen stresnega odziva je, da nas ščiti pred nevarnostmi. V normalnih okoliščinah nam omogoča, da sme osredotočeni, motivirani in pozorni in da se hitro odzovemo na dražljaj (npr. da pritisnemo zavoro in se izognemo avtomobilski nesreči).

    Po določenem času pa lahko pride do tega, da nam stres ne pomaga več, ampak postane resna grožnja našemu zdravju, počutju, produktivnosti, odnosu z drugimi ipd. Stres slabi imunski sistem in podre skoraj vse sisteme ravnotežja v telesu in omogoča idealne okoliščine za razvoj mnogih bolezni. (depresija, srčna kap, rak…)  Stres ali svetopisemsko strah je eden naših največjih sovražnikov. Ni čudno, da nas Gospod tolikokrat opogumlja z besedami:

    “Ne boj se, samó veruj!”Mr 5,36, “ “Nič se ne boj tega, kar ti je pretrpeti.” Raz 2,10 “Nikar se jih ne boj, saj sem jaz s teboj, da te rešujem, govori Gospod” (Jer 1, 8). “Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj” (Ps 23, 4

  3. posledice stresa
  4. Biti hvaležen/a

    Hvaležnost  me postavlja v držo čudenja nad božjimi deli v mojem  življenju. Prepoznavam jih in se zahvaljujem. Zavedam se, da mi je vse dano, da je vse dar. Ne jemljem si zaslug, ampak hvalim Boga. Hvaležnost je najmočnejše zdravilo proti depresiji. Spomni me na to, da je vedno več stvari, ki se jih lahko veselim kot pa tega, kar me spravlja v potrtost. Ko sem hvaležen/a za vse, kar sem v obilju prejel/a in prejemam v svojem življenju, potem mi veselje nad tem odpira srce, me varuje zamer in stori, da deležim Božje usmiljenje, da zmorem odpustiti vsem, ki so me ranili oz. prizadeli. Hvaležnost vzbudi širokosrčnost, se pravi, sprejmem lahko več Božje ljubezni, ki jo potem spet delim, podarjam.  Ko gojim hvaležnost, me težave ne podirajo, ampak postanejo izziv in priložnost za spremembo.

Živeti kot ljubljena

Henri Nouwen je zapisal:
»Ali lahko sprejmem, da sem vreden, da se zame osebno skrbi? Ali verjamem, da je v Bogu resnična želja, da bi bil preprosto z menoj? V tem je srčika mojega duhovnega boja: boja proti zavračanju samega sebe, proti preziru in odporu do samega sebe. Zelo krut in krvav boj je to, ker nas svet in vsi demoni nenehno zarotujejo proti nam, da se smatramo za nevredne, nekoristne in zanemarljive.«

Občutki manjvrednosti se nam zažrejo nekam pod kožo že v mladosti. V družbi, kjer je tekmovalnost s ciljem  “kdo je boljši”, ena od glavnih usmeritev, zlahka doživiš občutek ponižanja in nevrednosti. Naše najglobje hrepenenje je, da bi bili sprejeti in ljubljeni. Žal je danes ravno ta potreba pogosto grdo poteptana in spregledana. To, da si sprejet (sploh v določene elitne družbe), si moraš zaslužiti. Biti ljubljen pa je skoraj kot misija nemogoče v tem potrošniškem svetu egoizma in težnje jaz sem, ampak ne za druge. Skavti zato uporabljamo drugačen namen  vsake dejavnosti, ki je lepo zajet v geslu “važno je sodelovati.” Na ta način vsak udeleženec prispeva iz svojih talentov, ki mu dajejo vrednost, ker so mu bili podarjeni, ker so božji dar. Ko je človek sprejet, da največ in potem je tudi zlahka ljubljen.

in-his-hands-freedom-series-prophetic-art-paintingBrezbrižnost in odtujenost med ljudmi, celo v istem bloku, kaj šele v ulici ali mestu, botruje množični osamljenosti in posledično depresiji. Ustvarjeni smo po Božji podobi, za druge, smo bitja odnosov.  Bog, ki je trooseben in kot tak v medsebojnih odnosih in s tem en v sebi, kaže na to osnovno potrebo, biti v odnosu. On sam pravi, da ni dobro človeku samemu biti. Jaz šele ob drugem vidi, kdo je. Odnos z Drugim in drugimi me določa in razkriva resnico o meni, o moji resnični identiteti. (Mislim na  resnični odnos, ne tisti, ki ga ponaredim.) Tako kot je Malemu princu najbolj dragocena njegova vrtnica zaradi časa, ki ji ga je posvetil oz. osebne skrbi zanjo, tudi mi hrepenimo, da bi nekomu bilo mar, da bi se nekdo resnično, osebno  zanimal za nas. Prav tu smo največkrat razočarani, ker noben človek ne zmore zadostiti te silne potrebe po osebni skrbi, ki je tako pogosto izražena in obremenjena z občutkom zavrženosti. Prav zato smo povabljeni stopiti v osebni odnos z Bogom, dovoliti, da on skrbi za nas. “Le pri Bogu se umiri, moja duša, kajti od njega je moje upanje.” (Ps 62,6) »Blagor človeku, ki zaupa v Gospoda.«

Velika hudičeva prevara je to, da mislimo, da Bogu ni mar za nas, da smo samo majhni črvički, prahec v vesolju in kot taki nepomembni za Stvarnika, Kralja vesolja. Naš Oče nam o svoji skrbi, ljubezni, nežnosti in usmiljenju do nas, spregovori preko teh Besed https://vsedobro.files.wordpress.com/2016/12/oc48detovo-ljubezensko-pismo.pdf, ki so  “Njegovo pismo” ljubljenim otrokom. In ja, prav mi smo ti Božji otroci, Sinovi in Hčere, bratje in sestre med seboj.

0f0bf8d3903ef7a23bfec996a3c0932eTa duhovni boj, da bi živela kot ljubljena, je najhujši in najbolj krvav. Vsak dan se mi dogaja toliko stvari, ki govorijo ravno o nasprotnem in  mi mečejo pesek v oči, da ne vidim, da so le privid in da je resnično življenje le v Bogu, kjer sem vedno neskončno ljubljena. V tem svetu, ki tiči v zlu, lahko živim kot ljubljena le, če je moje srce obrnjeno k Njemu, če na vse gledam v povezanosti z Njim ali skozi Njegove oči. To je prebujenje, to je resnica, budnost, ker gledam kar je večno in se obračam od minljivega. In to ni beg ali odmik iz sveta v neke iluzorne, duhovne sfere, ampak resnično življenje, ki ga živim v svoji pravi identiteti Hčere. Bojevnica sem, zato vzamem vsak dan svoj meč Besede, da v Kristusu zmagujem hudo in dajem prostor Njemu za katerim hodim, ko nosim svoj križ.

Slabe novice povzročajo stres, ta pa smrt

Stres ali svetopisemsko strah je največji sovražnik našega zdravja, tako fizičnega kot psihičnega. Ni čudno, da nas Gospod tolikokrat opogumlja z besedami: “Ne bojte se!” Npr.:

Ne boj se, samó veruj!”Mr 5,36

“Ne boj se! Govôri in ne mólči!” Apd 18,9

“Nič se ne boj tega, kar ti je pretrpeti.” Raz 2,10

Naš način življenja nam prinaša mnogo nepotrebnih skrbi, frustracij in zahtev, ki nas spravljajo v stres. Stres je naraven odziv telesa na dogodke, ki nas ogrožajo in spravljajo v strah pred tem, kaj bo, če ne bomo zmogli, če se bomo osramotili, če bomo lahko zdržali napor ipd.

Namen stresnega odziva je, da nas ščiti pred nevarnostmi. V normalnih okoliščinah nam omogoča, da sme osredotočeni, motivirani in pozorni in da se hitro odzovemo na dražljaj (npr. da pritisnemo zavoro in se izognemo avtomobilski nesreči).

stress6

Po določenem času pa lahko pride do tega, da nam stres ne pomaga več, ampak postane resna grožnja našemu zdravju, počutju, produktivnosti, odnosu z drugimi ipd.

Stres slabi imunski sistem in zakisa organizem kar so idealne okoliščine za razvoj mnogih bolezni. Kronični stres namreč podre skoraj vse sisteme ravnotežja v telesu, s tem pa dvigne krvni tlak, oslabi imunski sistem, poveča tveganje za srčni napad in kap, dodatno poslabša neplodnost, pospeši staranje ipd. Pride lahko tudi do možganskih sprememb, ki vodijo v  depresijo.

Stres je v marsičem povezan z nastankom in razvojem raka. Številne raziskave so dokazale, da je bila velika večina bolnikov z rakom v obdobju, preden je zbolela, intenzivno izpostavljena stresom, ki se vlečejo iz tedna v teden, iz meseca v mesec, brez upanja, da bi v bližnji prihodnosti nehali trpeti.

Glavni stresorji:

stres1stres3

  • Velike življenjske spremembe: izguba ljubljene osebe (smrt ali zapustitev), ločitev, izguba dela, selitev, poroka, diploma…
  • Bombandiranje s slabimi novicami in prikazovanje življenja zgolj v njegovi temni plati in težavnosti. Gledanje televizije, brskanje po spletu in branje časopisov nas vedno bolj potiska v strah pred negotovo prihodnostjo. Ekološka kriza, reke beguncev, lakota, vojne, bolezni in naravne nesreče, izumiranje narodov, upad vere…in še in še,  kot da bi se nič dobrega ne dogajalo več.
  • Notranji dejavniki. Zelo važno je,  kakšnim mislim oz. notranjemu monologu se predajamo. Če se nenehno utapljamo v krivdah in analizah preteklosti, ki jo ne moremo več spremeniti, nas ta nemoč spravlja v stres ali pa če se pustimo zapeljati strahovom pred prihodnjimi dogajanji, kjer  nimamo nadzora. Nenehne skrbi, pesimizem, nerealne predstave (perfekcionizem) še ojačajo to samovsrkanje, ki nas odreže od dialoga z Bogom in od sedanjega trenutka v katerem naj bi v miru in dejavno živeli.

Kako premagujemo stres-strah glede na glavne stresorje -sovražnike?

  • Ob težkih življenjskih situacijah pa tudi ob vsakodnevnih pritiskih se zatečemo k bogastvu naše vere. Molitev, zakramenti, prebiranje božje besede, sveta maša in spoved, duhovne vaje, romanja ipd. so sredstva, ki nam pomagajo vstopiti v živ, oseben odnos z Bogom. Ko smo povezani z Njim pa vsako breme postane lahko ker ga On nosi.

          Vse zmorem v njem, ki mi daje moč. Flp 4,13

  • Prenehamo gledati televizijo ter prebirati slabe novice na spletu in  v časopisih ali pa to vsaj omejimo. Vsak večer zmolimo molitev _ eksamen , ki nam pomaga , da vidimo, da je kljub vsemu dobrega več in da Bog vodi našo zgodbo življenja.

          Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.  Rim 8,28

  • Poskušamo čim več ostajati v sedanjem trenutku in v dialogu-molitvi z Bogom. Pri tem nam pomaga molitev, ki je lahko zgolj tiho zahvaljevanje za dano ali ponavljanje priljubljenega svetopisemskega citata, ali pa samo ozaveščeno dihanje, kjer nam vsak dih pomeni sprejemanje božje ljubezni, miru, moči, veselja…, izdih pa izročanje sebe in svojih strahov, nemirov, zamer, žalosti … v Njegove roke.

    O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto,

    česar ne morem spremeniti,

    daj mi pogum, da spremenim tisto,

    kar lahko spremenim

    in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!

stres5

Kot dodatno pa še pomaga, če: 
  • Redno telovadimo ali kolesarimo ali pešačimo…
  • Jemo zdravo, polnovredno hrano (predvsem avtohtono zeleno listnato zelenjavo in sadje)  in popijemo vsaj 2 litra tekočine na dan (voda, čaj, limonada ali doma pripravljeni sokovi brez sladkorja).
  • Se dobro naspimo (gremo spat pred polnočjo).
  • Si redno privoščimo tudi počitek (to je lahko tudi naš priljubljeni hobi).

Česar polno je srce, to usta govore

 

img_4671Kdor je dober, donaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, in kdor je hudoben, donaša iz hudobnega húdo. Zakaj iz tega, česar je polno srce, usta govoré. (Lk, 6,45)

Ne zavedamo se, kako pomembno je, kaj mislimo, izrečemo in posledično tudi naredimo; da že misel, beseda pa še toliko bolj, ubija.

Žal smo v ljubečih odnosih z vsemi drugimi lahko le iz Božje  ljubezni v katero vstopamo z molitvijo in potrebno je veliko molitve, vsak dan, da bi znali presejati dobro od zla. Molimo lahko vedno in povsod že s tem, da se v vsem kar se nam dogaja obračamo na Boga in se mu zahvaljujemo. Npr.:

“Hvala Gospod za dar življenja, za nov dan, ki mi je dan! Hvala Gospod, da me dihaš!”

“Hvala za tega človeka, ki me jezi in mi je sovražen. Tudi on je Tvoj, naj bo blagoslovljen!”

“Hvala Gospod ker čakam v tej koloni. Lahko molim za moje drage!”

Hudič pozna naše slabosti in preko hudobnih misli vstopa v našo zavest. Tu se bije odločilni boj za moje srce. Tu je polje moje svobodne volje. Komu bom dal prostor, katero misel bom sprejel in ji verjel? Kajti beseda, ki ji verjamem, določa mojo držo.

besede

Struktura molekul: 1-pod vlivom hudobnih besed, 2-pod vplivom molitve

Božja beseda nas večkrat opominja:

Sicer pa, bratje, vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih. (Flp 4,8)

Zadržuj svoj jezik od zla, svoje ustnice od zvijačnega govorjenja. (Ps 34,14)

Pogubo snuje tvoj jezik, je kakor nabrušena britev, o ti varljivec! (Ps 52,4)

Skrij me pred krogom hudobnežev, pred vrvežem hudodelcev, ki brusijo svoj jezik kakor meč,namerjajo svojo puščico, grenko besedo,… (Ps 64, 3-4)

Kdor govori lahkomiselno, prebada kakor meč, jezik modrih pa ozdravlja rane.(Prg 12,18)
 

Njihov jezik je morilna puščica, govori zvijačno; z usti vsak miroljubno govori z bližnjim, v srcu pa mu nastavlja past.(Jer 9,7)

Tako je tudi jezik majhen del telesa, a se ponaša z velikimi rečmi. Poglejte, kako majhen ogenj, pa vžge tako velik gozd! (Jak 3,5)

Kajti kdor hoče ljubiti življenje in videti dobre dni, naj zadržuje svoj jezik od zla in ustnice od zvijačnega govorjenja.(1Pt 3,10)

Eksperiment z vodo

Ta eksperiment nas lahko nagovori, da se bomo bolj zavedali pomembnosti misli, ki jim dajemo prostor v naši glavi. Ko jih ponavljamo prodrejo v srce. In česar polno je srce, to usta govore. Besede, ki jih ponavljamo počasi postanejo “meso” in začnemo delovati v duhu besed, ki jim verjamemo.

Skavti imamo 10 skavtskih  zakonov, ki se jih trudimo izpolnjevati. Med njimi je tudi ZAKON ČISTOSTI:“Skavt je čist v mislih, besedah in dejanjih.”  Opozarja nas na povezanost oz. vzročnost med njimi kot pravi Beseda:

“Slepi farizej! Očisti najprej kozarec znotraj, da bo čist tudi zunaj.” (Mt 23,26)

POT, RESNICA IN ŽIVLJENJE

Cona udobja in kalup lažnih prepričanj in predstav

IMG_20151225_144229Ljudje smo navajeni živeti po ustaljenih navadah, v vsakdanji rutini, ker se tako počutimo varne in imamo občutek, da držimo stvari v svojih rokah. Ta gotovost pa je v svojem bistvu laž, ki nas zadržuje v naši coni udobja, v suženjstvu brez prave svobode. Daje nam lažen mir. V resnici se bojimo vsega novega, neznanega, nepreverjenega in ta strah nas zasužnjuje in preprečuje, da bi živeli Božjo voljo, ki nas vodi k izpolnitvi našega namena bivanja. Tako kot je veljalo za Jezusa, velja tudi za nas, izpolnitev Božje volje je, da s svojim življenjem pokažemo na Očeta, ne glede na ceno. Dopustiti, da nas Resnica osvobodi.
Bog me na poti vere vedno povabi kot Abrahama: »Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal.« To pomeni, v veri, v zaupanju pogumno stopiti iz čolna, da bi lahko prejela kar je Gospod zame pripravil.

Vsi si želimo pri sebi kaj spremeniti, če smo iskreni. Naše življenje je tlakovIMG_20160522_165251ano z dobrimi nameni iz želje po spremembi. Pa se kaj resnično spremeni? Pri večini ljudi ne, ker s starim načinom razmišljanja in delovanja ne moremo pričakovati čudežne spremembe
, pri tem pa z vsemi močmi zapirati pot novemu.

Jezus pa vse dela novo in nas vabi, da se prepustimo Življenju, ki nas hoče izoblikovati po Božji podobi. Sredstvo spreminjanja je trpljenje, ne gre drugače. Samo udarci in stiske razbijejo stara prepričanja in lažne predstave, ki okamenijo naša srca. Gospod obljublja spremembo z besedami: »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce.« Staro mora pasti, da se naredi prostor za novo. Resnična sprememba ni mogoča, če ne sprejmem novega duha, če ne zaživim od zgoraj, kar pomeni, da sprejmem novo perspektivo duhovnega pogleda na svet.

IMG_20160206_143134.jpgV stari coni udobja se nič kaj ˝pretresljivega˝ ne dogaja, saj ob vsaki spremembi hitro ukrepamo v smeri, da je v najkrajšem možnem času spet vse po starem, da teče vse po ustaljenih tirih. In sicer tako, da spremembe sprejemamo z veliko dramatiziranja, upori, strahom ali celo zbolimo. Če že res moramo, sprejmemo le toliko novega, kolikor je res nujno, vse ostalo čimprej odstranimo. Ta cona pa, kljub besedi ˝udobje˝, ni udobje, kot bi se pričakovalo. Ne gre za svobodo, odsotnost strahov, skrbi, niti ne gre za obilje ali srečo. Cona udobja je v bistvu svet, ki nam je poznan, naša prehojena preteklost, navade, s katerimi smo se sprijaznili. Dejansko smo v njej ujeti, ukalupljeni skupaj z goro izkušenj, ki niso ozaveščene, temveč le potisnjene v podzavest, ker se z njimi v danem trenutku nismo znali ali pa nismo bili sposobni soočiti.

Kalup je torej kot neka matrica naših preteklih izkušenj, spominov, navad, ki se jih vseh
zelo radi oklepamo z osupljivo navezanostjo in neprestanim občutkom, da se moramo braniti pred drugimi, ki nas ogrožajo s svojimi pritiski na naša prepričanja. Vsi vemo, da je problem vsakega predolgo zaprtega prostora, ki se ne zrači, da postane zadušljiva kletka, ki človeka pritiska k tlom. Takoj, ko jo prezračimo, lažje zadihamo. No, in povsem enako je z našim življenjem. Če ga ne zračimo, se v njem dušimo, neprestano nas obkrožajo IMG_20160508_115858ene in iste težave, vrtimo se v začaranem krogu enih in istih dogodkov. Dobro se je odkalupiti, prezračiti, se odpreti novemu, preko molitve povezati z Bogom, ki nam daje neštete možnosti za duhovno rast in s tem tudi bolj izpolnjeno življenje, kar pa ne pomeni, da bomo na tem svetu rešeni trpljenja. Vendar bo naša nova drža, v zavedanju, da On vedno daje potrebno moč in pogum za zmago, pripomogla k temu, da ne bomo več bežali od tega kar nam je dejansko posledično namenjeno. Rešili se bomo mnogih sovražnikov, saj kar ne sprejmemo, postane naš sovražnik in nas preganja. Strah je hudičevo najmočnejše orožje in z njim naredi vse, da nas odvrne od nepoznanega, od zaupanja, da Gospod vodi naše zgodbe. Tako radi imamo nadzor in svojo voljo. To je tudi razlog, zakaj se vsi raje zapremo v kalup, v svet mej in znanega, domačega. Nepoznano nas plaši, počutimo se negotove, iščemo oprijem, ki smo ga navajeni. Da, vera in pogum sta potrebna, da izstopiš iz kalupa in hodiš po vodi zazrt v Resnico

Rane – prostor srečanja z Bogom

 IMG_20160423_121056Naš kalup lahko poči, se odpre spontano – kadar doživimo kak šok, hudo stisko, razvezo, bližino smrti, ko smo brez opozoril vrženi v situacijo in moramo splavati. Takrat skozi razpoke kalupa ali rane lahko vstopi Bog, če mu dovolimo, če nas je stiska naredila manj samozadostne, manj egoistične in bolj ponižne. Gospod pride in nam da moč, nam prinese nove ideje, rešitve iz dane situacije, izboljšave – zapiha veter sprememb. Seveda pa večina ljudi takoj, ko vsa nevarnost mine in se udomači v nekoliko spremenjenem okolju, novo hitro spet zamenja s starim in lekcije ne usvoji.
Odpiranje kalupa se dogaja tudi v vsakodnevnih situacijah. Kdor se boji ljudi in se raje drži sam zase ali pa neprestano pada v konflikte v odnosih z drugimi, čuti to kot napad na svoj kalup, na svojo trdnjavo prepričanj, na svet znanega in obvladovanega. Bolj ko smo nepredušno zaprti v svojem svetu prepričanj in težko sprejmemo drugo mnenje, močnejši magnet smo za pritiske od zunaj. Toda bolj ko se temu upiramo, močnejše pritiske v svojem življenju doživljamo: neprestani zapleti, problemi, nesreče, poškodbe, nezadovoljstvo… ter seveda medsebojna trenja.
Če bi znali na svoje življenje gledati z različnih zornih kotov, bi kmalu spoznali, da so vsi pritiski, ki jih doživljamo in nad katerimi se pogosto pritožujemo, v bistvu pomoč, da bi se premaknili iz omejujočega načina razmišljanja in delovanja, ter pomoč, ki smo ja zavestno ali podzavestno klicali. Le da Bog izbere način, ki nam v danem trenutku ni niti najmanj všeč, ker ne sledi našim predstavam, toda deluje – ko se nehamo upirati in spustimo nadzor ter sprejmemo in se celo zahvalimo za to.

Hoja za Kristusom – Pot sprememb

IMG_20160508_183834Kdor si želi sprememb, opuščati staro in sprejemati novo, kdor si želi napredka, novosti, nenavezanosti, svobode…naj si neprestano prizadeva za živ, oseben odnos z Jezusom Kristusom.

Hoja za Njim je garancija, da bomo imeli  Življenje, ki je dinamično in vedno spreminjajoče, v obilju.

Naši koraki so majhni in to novo pot je treba nekaj časa utrjevati, da se usede, če ne, bomo hitro nazaj v starem kolesju. Ozavestimo vsak košček ˝stare˝ poti, zaradi katere smo se znašli v neprijetnih situacijah in stanjih, naj postanejo lekcije, ki so nas naučile, kako bolje živeti. Ozavestimo potlačeno in izročimo Njemu, ki nas ne obsoja in vse nosi. V Njem zmoremo vse in nemogoče bo mogoče.

Karmen Kristan

 

Bog, primi me za roko

keep-your-hand-in»Bog, primi me za roko, poslušno ti bom sledila, brez velikega otepanja. Ne bom se izmikala ničemur, kar bo  prihrumelo nadme v tem življenju, ampak bom poskušala vse odživeti po svojih najboljših močeh. Le od časa do časa mi podari trenutek oddiha. Ne bom si več nespametno domišljala, da bi moral mir, ki me včasih preplavi, trajati večno. Sprejela bom tudi nemir in boj, ki sledita premirju. Rada sem na toplem, na varnem, toda ne bom se upirala, če me bo tvoja roka pripeljala v mrzlo dolino. Povsod bom stopala naprej in poskušala premagovati strah. Kjer koli bom, se bom trudila, da bi izžarevala ljubezen, iskreno ljubezen do človeštva, ki jo čutim v sebi.« (Etty Hillesum)

BOJEVNICA PO BOŽJI VOLJI

bojevnik kristusKristusov bojevnik ve, da živi v svetu, ki tiči v zlu, zato se ne sme nikoli predati. Kamor koli namreč pogleda, lahko vidi neprestan duhovni boj in ve, da je ta boj pomemben ker je to boj za dobro, do smrti, za večno življenje. Kristus je bil bojevnik, vedno v gibanju, prihajajoč ali odhajajoč, podpiral je nekaj ali odvrgel drugo, provociral napetosti ali jih osvobajal, izpolnjeval je Božjo voljo, bil je v molitvi in tišini ali pa izredno dejaven. Njegovo življenje je odražalo povezanost z Očetom in s tem edinost, popolno harmonijo z vsem kar biva.

Za bojevnika biti v harmoniji pomeni biti fluiden, da se ne zaustavi sredi življenjskega toka in da ne vstopi v področje lažnega miru. Bojevnik ve, da lahko da največ od sebe samo pod maksimalnim pritiskom. Zaradi tega vztraja pri tem, da išče svojega nasprotnika s strastjo, in radostjo, vedoč, da bo naslednji korak odrešujoč. Njegov nasprotnik ni nek drug človek, temveč so to njegove navezanosti in slabosti. Zmaguje jih lahko le v Kristusu, s tem, da pa tudi sam naredi vse kar je v njegovi moči.

Bojevnik sprejme svojo usodo, kakršna koli že ta je. Kljub temu se bori, da bi spremenil stvari in naredil nekaj izjemnega iz svoje poti na zemlji, da bi živel svoje poslanstvo po Božji volji.  Bojevnik utrjuje svojo voljo z Božjo pomočjo, tako da ga nič ne more odvrniti od njegovega cilja. Cilj pa je, da sprejme odrešenje, da zaživi v svobodi  kot Sin-Hči, z dostojanstvom božjega otroka, ki je ustvarjen po Božji podobi.

Iz izkušenj sem se naučila, da ne obstajajo nemogoče, nerešljive situacije, ampak da se za vsak problem najde tudi možnost rešitve. Ali bom iskala rešitev za svoje težave ali pa se bom predala stanju samopomilovanja in vlogi žrtve, je odvisno od tega, koliko energije in zavesti premorem v danem trenutku. Obstajajo preizkušnje, ko se zdijo nekatere situacije na prvi pogled skoraj nerešljive. Občutek je podoben temu, kot da te čaka vzpon na Mount Everest brez kakršnih koli predpriprav, obut samo v sandale. Te točke preizkušenj nas postavijo pred izbiro, ali se bomo borili ali predali. Boriti se, pomeni imeti voljo in vztrajati, kljub temu da se zdijo včasih okoliščine, v katerih smo se znašli, brezizhodne.

bojevnica2

Nihče od nas ni žrtev. Ne glede na to, kaj vse smo doživeli, kaj so nam drugi slabega storili, za kaj vse smo bili ali smo še prikrajšani, nismo žrtve. Srečujemo se z določenimi ljudmi in dobivamo tiste izkušnje, ki od nas zahtevajo, da se soočamo s svojimi slabostmi. Vsako dejanje ima svojo posledico. Dokler delamo podobne napake, se vrtimo v začaranem krogu ponavljajočih se starih vzorcev in občutkov.  V sebi tako čutimo krivdo, da ne ravnamo prav ali da nam neka zunanja ovira preprečuje, da bi napredovali v duhovni rasti. Obstajajo trenutki, ko ti je lahko vse jasno – za kakšen vzorec ali prepričanje gre, kdaj je do tega prišlo, zaradi česa, kako to pri tebi deluje itd. Problem pa je ker je  v ozadju vloga žrtve tako močna (˝mučeniški sindrom˝), da se ne moreš premakniti v stanje odločitve, da bi stvar res spustil-odpustil in šel naprej.

Vzorec žrtve, obupavanja, mučeništva, samopomilovanja in jamranja je globoko vcepljen v kolektivno zavest človeštva. Zato je to tudi lažja pot, kot pa da se pogledam v ogledalo in si iskreno rečem: »Uf, zavozila sem. Sedaj  je na meni, da to rešim. Grem naprej…« Ovira je  nagnjenost k temu, da skačem iz stanja žrtve v odločitev in potem spet nazaj. To se dogaja zato, ker se krivim za svoje napake in probleme, ki jih še nisem uspela rešiti. Hudič me tako po mislih zlahka prevara in zveže v neodpuščajočo krivdo, ki mi jemlje občutek ljubljenosti in dragocenosti. Bog mi je odpustil, jaz pa sama sebi ne morem?

To je past, v katero se zlahka ujamem, zato jo moram pravočasno prepoznati, da se ne prepustim obsodbam in jezi na samo sebe. Poklicana sem, da se borim, da vztrajam, da iščem vzroke svojih težav v sebi in skušam videti širšo sliko svojega dogajanja.  Pri tem mi kot orožje pomaga molitev. Povabljena sem v nekaj veliko večjega, v zgodbo Odrešenja, v Njegovo zgodbo, kjer sem le kamenček v mozaiku, ki pa brez mene ne bo dokončan.  Torej najprej sem povabljena, da razločujem misli in izberem Božje, šele potem sem osvobojena na ravni vsakodnevnega življenja. Ko ponotranjim izbrane misli, da pridejo v moje srce, lahko potem postanejo meso oziroma moja drža, ki vpliva na moja dejanja.

Božja volja je energija življenja

Kdaj veš, da si povezan z Božjo voljo ali v osebnem odnosu z Jezusom? Ko se tega zavedaš. Če se ne zavedaš, si verjetno v neki drugi volji ali pa preprosto preveč v umu. Biti v Njem in se tega zavedati je nasprotno občutku obupa, dvoma, brezvoljnosti in lenobe. Ko si povezan z Njim zaupaš, da te bo tvoja vztrajnost pripeljala do zastavljenega cilja. Ne glede na vse. On te navdaja z občutkom, da zmoreš, da ti bo uspelo, da si sposoben, da si zaslužiš najboljše in da te nič ne bo ustavilo na tvoji poti. Tak namen, biti z Njim, je ključ do rešitev. Najprej moraš imeti jasen namen, temu potem lahko sledi tudi neka akcija, ki vodi k cilju.

Obstaja preprosta vaja, s katero se lahko naučiš zaznavati Božjo prisotnost. Usedeš se na stol ali na tla z zravnano hrbtenico. Zapreš oči in začneš polglasno izgovarjati besedo JEZUS. Na začetku lahko opaziš, da jo izgovarjaš samo z umom, pojavijo pa se lahko tudi odpori. Čez čas, ko vztrajaš in se vse bolj povezuješ z Njim in ga sprejemaš, lahko opaziš, da to besedo izgovarja celo tvoje telo, vsaka tvoja celica. On je v tebi in ti v Njem. Preplavlja te in poživlja. V tistem trenutku se osredotoči na svojo blokado ali težavo na določenem področju in v svojih mislih prosi Njega za pomoč pri razrešitvi. Pri tem bodi pozoren, kakšen odgovor dobiš. Poskušaj biti čim bolj odprt in dojemljiv. Odpri se, sprejemaj in se uči. Lahko da boš začutil občutek razrešitve, dobil usmeritve za naprej, se še bolj pomiril sam s seboj itd. Zaznavaj in sprejemaj. Ves čas vaje globoko dihaj.