Kaj pa jaz, ali žvižgam in pojem v težavah?

(Karmen Kristan – ustvarjalna ježevka sem napisala za Skavtnet kolumno.)

8. skavtski zakon »Skavt (skavtinja) si v težavah žvižga in poje« je včasih razumljen kot neka oblika flegmatičnosti ob soočenju s težavo. V resnici ne gre za potlačitev težave, ampak za pogumno, aktivno držo ob soočenju s težavami, v zaupanju in hvaležnosti, ker vem, kdo sem.

  1. O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto,
    česar ne morem spremeniti,
    daj mi pogum, da spremenim tisto,
    kar lahko spremenim
    in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!

    Ob vsaki težavi tako lahko krepim:

            • Zavedanje, kdo v resnici sem
            • Zaupanje, da Bog vodi moje življenje
            • Pogum za soočenje s težavami
            • Hvaležnost

    Kdo sem?

     Vse duhovnosti na svojstven način govorijo o tem, da tega ne vemo, da spimo in seizgubljeni sin ne zavedamo svoje prave identitete. Jezus nam je povedal, da smo božji otroci, s tem pa bratje in sestre med seboj. Kaj to pomeni? Pomeni, da sem dragocen/a ne glede na to, kaj se mi dogaja, kaj čutim ali mislim. Božji sin ali božja hči sem in to nikdar ne pade. Moja življenjska zgodba je pomembna in neprimerljiva, če jo sprejmem, me Bog v njej vedno oblikuje po svoji podobi.  Ustvarjen/a sem za večnost.  Lahko zavržem to dostojanstvo, toda  še vedno me bo objemala Očetova ljubezen v hrepenenju, da se vrnem. (prilika o Izgubljenem sinu).

  2. Druge in stvarstvo lahko sprejmem v edinosti šele, ko sem sprejel/a, da sem od Boga neskončno ljubljen/a. Ta Odnos  me pelje v vse druge odnose v Ljubezni. Se to bere kot osladna fraza? Lahko da, saj beseda ljubezen doživlja toliko zlorab, da je za mnoge izgubila svoj pravi pomen.

    Ali Bog res skrbi zame?

    lilija in kJa skrbi, bolj kot za lilije na polju ali ptice neba. Mt 6,25-34 Vsak trenutek me diha in mi je blizu. Problem je, ker tega ne sprejemam in ne  ozavestim. Pri tem mi lahko zelo pomaga molitev Eksamna.

    V tej molitvi zvečer, potem, ko se povežem z Bogom, pregledam svoj dan in se zahvaljujem za vse dobro, ki se je zgodilo. Potem se odrečem, vsemu slabemu v tem dnevu in na koncu izročim jutrišnji dan v božje roke. Zlahka vidim, da je dobrega vedno več, čeprav se slabo bolj napihuje in mi s tem krade držo hvaležnosti.  Ta naravnanost me odpira k zaupanju, da  Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.  Rim 8,28 in da se bodo tudi težave, ki se mi trenutno zdijo nepremostljive, strašne, težke, izkazale dobre za mojo osebnostno in duhovno rast.

    Pogum ali strah?

    Na to, ali se težave pojavijo in kakšne, ne morem vedno vplivati, lahko pa izberem, kakšno držo želim zavzeti. Pogumno soočenje mi bo prineslo mir, strah in bežanje od problemov pa nemir.

    Današnji  način življenja nam prinaša mnogo nepotrebnih skrbi, težav, frustracij in zahtev, ki nas spravljajo v stres. Stres je naraven odziv telesa na dogodke, ki nas ogrožajo in spravljajo v strah pred tem, kaj bo, če ne bomo zmogli, če se bomo osramotili, če bomo lahko zdržali napor ipd.

    Namen stresnega odziva je, da nas ščiti pred nevarnostmi. V normalnih okoliščinah nam omogoča, da sme osredotočeni, motivirani in pozorni in da se hitro odzovemo na dražljaj (npr. da pritisnemo zavoro in se izognemo avtomobilski nesreči).

    Po določenem času pa lahko pride do tega, da nam stres ne pomaga več, ampak postane resna grožnja našemu zdravju, počutju, produktivnosti, odnosu z drugimi ipd. Stres slabi imunski sistem in podre skoraj vse sisteme ravnotežja v telesu in omogoča idealne okoliščine za razvoj mnogih bolezni. (depresija, srčna kap, rak…)  Stres ali svetopisemsko strah je eden naših največjih sovražnikov. Ni čudno, da nas Gospod tolikokrat opogumlja z besedami:

    “Ne boj se, samó veruj!”Mr 5,36, “ “Nič se ne boj tega, kar ti je pretrpeti.” Raz 2,10 “Nikar se jih ne boj, saj sem jaz s teboj, da te rešujem, govori Gospod” (Jer 1, 8). “Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj” (Ps 23, 4

  3. posledice stresa
  4. Biti hvaležen/a

    Hvaležnost  me postavlja v držo čudenja nad božjimi deli v mojem  življenju. Prepoznavam jih in se zahvaljujem. Zavedam se, da mi je vse dano, da je vse dar. Ne jemljem si zaslug, ampak hvalim Boga. Hvaležnost je najmočnejše zdravilo proti depresiji. Spomni me na to, da je vedno več stvari, ki se jih lahko veselim kot pa tega, kar me spravlja v potrtost. Ko sem hvaležen/a za vse, kar sem v obilju prejel/a in prejemam v svojem življenju, potem mi veselje nad tem odpira srce, me varuje zamer in stori, da deležim Božje usmiljenje, da zmorem odpustiti vsem, ki so me ranili oz. prizadeli. Hvaležnost vzbudi širokosrčnost, se pravi, sprejmem lahko več Božje ljubezni, ki jo potem spet delim, podarjam.  Ko gojim hvaležnost, me težave ne podirajo, ampak postanejo izziv in priložnost za spremembo.

Ljudi in stvari ne vidiš takšne, kot so, ampak takšne, kot si ti.

vesel ali žalosten

Predstavljaj si, da se slabo počutiš in si slabe volje, ko se pelješ po zelo lepi pokrajini.Okolje je čudovito, ti pa nisi razpoložen, da bi videl karkoli. Čez nekaj dni greš skozi iste kraje in čudiš: »Kako, da zadnjič nisem opazil vse te lepote?« Vse postane čudovito, ko se ti spremeniš.

Ljudi in stvari ne vidiš takšne, kot so, ampak takšne, kot si ti. Zato dva človeka, ki gledata nekaj ali nekoga, reagirata različno. Spomni se stavka iz Svetega pisma, ki govori o tem, da tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu. Ko se končno prebudiš, nenadoma razumeš, da je vse, kar se ti zgodi, dobro.

Pomisli na ljudi, s katerimi živiš in bi jih rad spremenil. Morda so čemerni, brezobzirni, nezanesljivi, zahrbtni ali kakršnikoli že. Toda ko boš ti drugačen, bodo tudi oni drugačni. To je nezgrešljivo in čudežno zdravilo. Tistega dne, ko boš ti postal drugačen, bodo tudi oni postali drugačni. Pa tudi videl jih boš drugače. Nekdo, ki je bil videti grozen, bo sedaj videti prestrašen. Nekdo, ki je bil videti grob, se ti bo zdel prestrašen. Nenadoma nihče nima več moči, da bi te prizadel. Nihče nima več moči, da bi nate izvajal kakršenkoli pritisk.

Vsak od nas pogosto  vse povprek obtožuje druge, druge bremeni s krivdo, obtožuje življenje, družbo, sosede. Na ta način se ne moreš spremeniti, nikoli. Vztrajal boš v svoji mori, nikoli pa se ne boš prebudil.

Loti se tegale načrta. Tisočkrat, če je potrebno!
a) Prepoznaj negativna čustva v sebi;
b) razumi, da so v tebi, ne v svetu, niso torej zunanja resničnost;
c) ne glej nanje kot na bistveni del »jaza«; take stvari pridejo in gredo;
d) razumi, da se vse spremeni, ko se ti spremeniš.

(Osebno razmišljanje z delnim povzetkom iz knjige Zavedanje,  Anthony de Mello)

DUHOVNA VAJA:

story_baby_milestonesKo si žalosten ali slabe volje se distanciraj od svojih občutkov, opazuj sebe kot nekoga, ki se mu dogaja žalost, tako kot zemlji dež. Zahvali se za žalost. Lahko si žalosten, nič ni narobe s tem, samo sprejmi.  Zavedaj se, da ta žalostni človek nisi resnični ti, žalost ne določa tvoje resnične identitete.

Stoj zravnan in dvigni roke proti nebu ter usta obrni v smehljaj. V taki drži vztrajaj vsaj 5 minut in se v mislih zahvaljuj za vse dobro, ki si ga deležen. Predvsem za dar življenja, zato da si, da te Bog diha. Zavedaj se povezanosti z vsem kar biva, da je  Bog vse ustvaril kot dobro, tudi tebe.

Bog želi, da sem pristna.

thumb_dsc09153_1024

Bog želi, da sem pristna. Tako smo se navadili nositi razne maske, da jo tudi pred Bogom ne snamemo. Blefiramo, da se trudimo poboljšati, ko je vendar resnica ta, da se ne moremo oz. ne zmoremo z lastnimi močmi. Sveti Pavel je to našo padlo naravo prepoznal v tem, da delamo slabo, ki ga nočemo. Zakaj? Mislim, da samo zato, ker bi si radi vse sami zaslužili, imeli nadzor in ne zaupanja ter sledili lastni volji ne božji. In tudi, če že delamo dobro, je to vse prevečkrat za lastno slavo in zato ne kaže na Boga. Bog pa želi, da sem pristna. Ali se res mora v življenju nekaj ali vse močno sesuti, da to tudi postanem. Drža poraženke me pelje v držo ponižnosti, če hočem. Postanem bolj otrok, bolj nebogljena in s tem bolj pripravljena samo sprejeti, kar mi Bog vsak trenutek daje in to v obilju. Ko se življenje tako zaplete, da ne vidim več ven iz zmešnjave, se učim zaupati, da Gospod pa vidi, da On vodi mojo zgodbo. In ko postanejo bremena tako težka, da padam pod njimi, se res oklenem Gospoda, ker vse to temo zmorem premagovati le z Njim. In ja, ko sprejemam Njegove zastonjske darove, mu zaupam in ga ljubim, se zavem, da sem ljubljena grešnica in da potrebujem Odrešenika, takrat sem pristna in spolnjujem Božjo voljo.

Omamljeni sužnji z oprano glavo in zaprtim srcem

slavery_4b599d_5013278Sama sem sicer med tistimi, ki bi lahko bili večkrat tiho pa bi “bolje” vozili skozi življenje, vendar z neko grenkobo v srcu. Kajti, ko ne izrečem besed, ki bi širile prostor resnici, pravici, ljubezni…če ne izpljunem grenkobo razočaranja, upora, krivičnosti…potem to ostane v meni kot grenka usedlina strahopetnosti in celo dvoličnosti. Strinjam se s tem, da se zlo ne dogaja zaradi peščice tistih, ki ga delajo, ampak zaradi množic nas vseh, ki to molče dopuščamo. Vedno bolj smo načrtno omamljeni, vodljivi sužnji, slepi, gluhi, hromi, gobavi, s trdim zaprtim srcem, ki ne vidi stiske drugih ljudi, ki so zlorabljeni, zasužnjeni na drug način in zato, da mi živimo v materialnem udobju. Če bi jih videli, bi se kaj spremenilo. In kaj nas spreminja v  robote?

  • Materializem, ki s pomočjo modne industrije hrani nenasitno potrošništvo pod sloganom “MORAM IMETI” nas poneumlja, saj  preusmerja misli na ukvarjanje s stvarmi ali za srečo in večnost nepomembno kramo.
  • Medijski imperij nam pere glavo, saj  centralizirano in enostransko plasira v svet predvsem laži, z namenom oblikovanja javnega mnenja, političnega prepričanja in popačenega pogleda na dogajanja v svetu. V filmu Kaos sveta trije novinarji, ki še kot eni od redkih poročajo s terena, to potrjujejo. Poleg tega nas mediji bombandirajo  s slabimi novicami in prikazovanjem življenja zgolj v njegovi temni plati in težavnosti. Gledanje televizije, brskanje po spletu in branje časopisov nas vedno bolj potiska v strah pred negotovo prihodnostjo. Ekološka kriza, reke beguncev, lakota, vojne, bolezni in naravne nesreče, izumiranje narodov, upad vere…in še in še,  kot da bi se nič dobrega ne dogajalo več. Ljudje, ki so v stresu, prestrašeni, bolani, zbegani, zmanipulirani…sužnji, so lahko vodljivi in predvsem tudi brez moči, da bi začenjali kakšne revolucije. To pa tudi je interes peščice vladajočih bogatašev.

suz5

  • Službe so marsikje  postale delovna taborišča, kjer “zaporniki” preživijo večino svojega dneva, pod nenehnim stresom, morda celo mobingom, v slabih delovnih pogojih in za nizko plačo. Ni čudno, da človek po končanem delovniku ne razmišlja o ničemer več, razen o zabavi, počitku…
  • Naša krščansko vero žal duši religija pravil (prava)  in “teološkega oznanjevanja” brez pristnega izkustva božje ljubezni in usmiljenja.  In to malo koga prepriča, ne daje prostor Bogu in  ne kaže na Očeta. Liberalna družba se temu smeji in ljudje zapuščajo cerkev, le malo pa jih vanjo vstopa. Vera, ki naj bi odpirala naša srca, osmislila naše življenje in nam v osebnem odnosu z Bogom  dala potrebnih moči za polno življenje, je tako potisnjena v stran, na njeno mesto pa so vstopila psihoterapevtska ponudba dragih uslug, novodobna hitra “razsvetljenja”, ves cirkus vedeževalcev in raznih samozvanih zdraviteljev ipd.

ws_People_Building_Heart_Nature_1920x1200.jpg

Mi pa smo ustvarjeni za medsebojno sodelovanje, dopolnjevanje, da začutimo, kako smo eno, vsi mi ljudje in še vse stvarstvo z nami. Dobri odnosi z vsemi, to je tisto kar nas najbolj osreči. Podarjati se, osmisli naše življenje. Ljubiti in biti ljubljen je naše poslanstvo. Žal se zdi, da delamo vse ravno obratno.

Dokumentarni film I AM dobro pokaže, kje smo zgrešili pravo pot.

Slabe novice povzročajo stres, ta pa smrt

Stres ali svetopisemsko strah je največji sovražnik našega zdravja, tako fizičnega kot psihičnega. Ni čudno, da nas Gospod tolikokrat opogumlja z besedami: “Ne bojte se!” Npr.:

Ne boj se, samó veruj!”Mr 5,36

“Ne boj se! Govôri in ne mólči!” Apd 18,9

“Nič se ne boj tega, kar ti je pretrpeti.” Raz 2,10

Naš način življenja nam prinaša mnogo nepotrebnih skrbi, frustracij in zahtev, ki nas spravljajo v stres. Stres je naraven odziv telesa na dogodke, ki nas ogrožajo in spravljajo v strah pred tem, kaj bo, če ne bomo zmogli, če se bomo osramotili, če bomo lahko zdržali napor ipd.

Namen stresnega odziva je, da nas ščiti pred nevarnostmi. V normalnih okoliščinah nam omogoča, da sme osredotočeni, motivirani in pozorni in da se hitro odzovemo na dražljaj (npr. da pritisnemo zavoro in se izognemo avtomobilski nesreči).

stress6

Po določenem času pa lahko pride do tega, da nam stres ne pomaga več, ampak postane resna grožnja našemu zdravju, počutju, produktivnosti, odnosu z drugimi ipd.

Stres slabi imunski sistem in zakisa organizem kar so idealne okoliščine za razvoj mnogih bolezni. Kronični stres namreč podre skoraj vse sisteme ravnotežja v telesu, s tem pa dvigne krvni tlak, oslabi imunski sistem, poveča tveganje za srčni napad in kap, dodatno poslabša neplodnost, pospeši staranje ipd. Pride lahko tudi do možganskih sprememb, ki vodijo v  depresijo.

Stres je v marsičem povezan z nastankom in razvojem raka. Številne raziskave so dokazale, da je bila velika večina bolnikov z rakom v obdobju, preden je zbolela, intenzivno izpostavljena stresom, ki se vlečejo iz tedna v teden, iz meseca v mesec, brez upanja, da bi v bližnji prihodnosti nehali trpeti.

Glavni stresorji:

stres1stres3

  • Velike življenjske spremembe: izguba ljubljene osebe (smrt ali zapustitev), ločitev, izguba dela, selitev, poroka, diploma…
  • Bombandiranje s slabimi novicami in prikazovanje življenja zgolj v njegovi temni plati in težavnosti. Gledanje televizije, brskanje po spletu in branje časopisov nas vedno bolj potiska v strah pred negotovo prihodnostjo. Ekološka kriza, reke beguncev, lakota, vojne, bolezni in naravne nesreče, izumiranje narodov, upad vere…in še in še,  kot da bi se nič dobrega ne dogajalo več.
  • Notranji dejavniki. Zelo važno je,  kakšnim mislim oz. notranjemu monologu se predajamo. Če se nenehno utapljamo v krivdah in analizah preteklosti, ki jo ne moremo več spremeniti, nas ta nemoč spravlja v stres ali pa če se pustimo zapeljati strahovom pred prihodnjimi dogajanji, kjer  nimamo nadzora. Nenehne skrbi, pesimizem, nerealne predstave (perfekcionizem) še ojačajo to samovsrkanje, ki nas odreže od dialoga z Bogom in od sedanjega trenutka v katerem naj bi v miru in dejavno živeli.

Kako premagujemo stres-strah glede na glavne stresorje -sovražnike?

  • Ob težkih življenjskih situacijah pa tudi ob vsakodnevnih pritiskih se zatečemo k bogastvu naše vere. Molitev, zakramenti, prebiranje božje besede, sveta maša in spoved, duhovne vaje, romanja ipd. so sredstva, ki nam pomagajo vstopiti v živ, oseben odnos z Bogom. Ko smo povezani z Njim pa vsako breme postane lahko ker ga On nosi.

          Vse zmorem v njem, ki mi daje moč. Flp 4,13

  • Prenehamo gledati televizijo ter prebirati slabe novice na spletu in  v časopisih ali pa to vsaj omejimo. Vsak večer zmolimo molitev _ eksamen , ki nam pomaga , da vidimo, da je kljub vsemu dobrega več in da Bog vodi našo zgodbo življenja.

          Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.  Rim 8,28

  • Poskušamo čim več ostajati v sedanjem trenutku in v dialogu-molitvi z Bogom. Pri tem nam pomaga molitev, ki je lahko zgolj tiho zahvaljevanje za dano ali ponavljanje priljubljenega svetopisemskega citata, ali pa samo ozaveščeno dihanje, kjer nam vsak dih pomeni sprejemanje božje ljubezni, miru, moči, veselja…, izdih pa izročanje sebe in svojih strahov, nemirov, zamer, žalosti … v Njegove roke.

    O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto,

    česar ne morem spremeniti,

    daj mi pogum, da spremenim tisto,

    kar lahko spremenim

    in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!

stres5

Kot dodatno pa še pomaga, če: 
  • Redno telovadimo ali kolesarimo ali pešačimo…
  • Jemo zdravo, polnovredno hrano (predvsem avtohtono zeleno listnato zelenjavo in sadje)  in popijemo vsaj 2 litra tekočine na dan (voda, čaj, limonada ali doma pripravljeni sokovi brez sladkorja).
  • Se dobro naspimo (gremo spat pred polnočjo).
  • Si redno privoščimo tudi počitek (to je lahko tudi naš priljubljeni hobi).