Moje telo koprni po Tebi, kakor suha in žejna zemlja po vodi

vitruvianoV krščanstvu se je žal nekje izgubilo telo…kot da bi ga zavrgli in poskušali bivati kot baročni angelčki z glavo in krilci. Pa vendar je Jezus s svojim učlovečenjem pokazal na vrednost telesa, Kralju vesolja človeško telo ni bilo nevredno te časti. Ljudi je ozdravljal tudi telesno, saj ima vsaka bolezen svojo duhovno korenino,  rast v duševnosti  in vidni izraz v telesu. Vse kar se nam zgodi, še posebej hudo, se zapiše v naše telo in tam ostane kot strup, ki  se zbira in nas blokira, dokler se ne izrazi v  izbruhu bolezni, ki je kot taka samo poskus osvoboditve od teh bremen. Gospod neskončno spoštuje našo svobodno voljo in dokler mu ne rečemo “Če hočeš, me moreš ozdraviti.” in ne poimenujemo-ozavestimo, kaj je ta bolezen, ostane to  naš trn, ki boli.Seveda bežimo in zanikamo, ignoriramo bolečino rane. Gospod pa nas čaka ravno tam, rane so prostor srečanja z Bogom.

Vsak kdor je šel skozi hudo trpljenje ve, kako telo otrdi, kot bi se obdalo z oklepom, dokler ne sprejmeš, dokler ne objameš svoj križ. Takrat tudi molitev po obrazcih težko prebije ta oklep. Moja izkušnja je ta, da v taki stiski (ko nas dobesedno stiska) pomaga, če  oživimo najprej telo preko molitve s telesom. Kako? Molitev je vsak dialog-pogovor z Bogom, zato lahko tudi plešem, rišem, molim Sveto pismo, pojem sp citate po svoji ali znani melodiji (Taizejski spevi), se pogovarjam z ozaveščenim dihanjem (npr. vdihujem Ljubezen, izdihujem svoje zamere…), meditiram, kontempliram, na sprehodu v naravi sledim občutkom Enosti z vsem in se zahvaljujem Bogu v občudovanju za vse kar vidim, slišim, otipam, okusim, občutim, zaznam in še in še. Skratka molim lahko vedno in povsod in na nešteto načinov. Važno je le, da sem pri tem v odnosu z Njim in ne v monologu, ki vodi v žalost, depresijo, samovsrkanje…

Gospod je tisti, ki nam govori na srce,  na svoj vedno enkraten način v čisto preprostih, vsakdanjih stvareh. Problem je, da spimo in ne zaznamo Božje govorice ker premalo in preslabo molimo oz. se ne odpiramo Bogu kot Marija, ki otroško, preprosto reče svoj DA. Prav zato mi je všeč ignacijanska spodbuda ” Išči in najdi Boga v vseh stvareh!” In še kako ga najdemo v svojem telesu (ne samo v glavi), ki je Njegov tempelj.

Velika mistikinja Tereza Avilska  v tej molitvi tako lepo zazna duhovnost telesa:

teresa_of_avila

VEDI DRAGA, VEDI

Prijelo me je, da bi si roko položila tja – nikomur ne bi mogla povedati, kam

– na tisti del duše, ki je vedno topel.

Vedela sem, da bi tam lahko tekli sveti sokovi in mi prinesli mir.

In spoznala sem, da je moja duša oboje, duh in telo.

Telo je gnezdo, za katerim ne žalujem, kadar letim – kaj pa ti?

Zakaj si ne bi sama dala to, kar lahko da nežen in izkušen mož,

in ostala svobodna, brez zunanjih vezi z drugim?

In Bog mi je odgovoril: “Pri tistih, ki so poročeni z mano, jaz poskrbim za vse stvari.”

Toda kaj, če si zaposlen s svojimi drugimi ženami in pozabiš na mojo osamljenost?

In spet je spregovoril:

“Ušla mi ni misel nobenega bitja, ki je kdajkoli živelo.

Če te ne vzamem v svoje naročje, kot si želiš, vedi, draga, vedi,

da je to zaradi povzdigovanja vsega.

In če pridem k tebi v sanjah ter zadostim tvojim najbolj intimnim telesnim željam,

vedi, draga, vedi, da je to zaradi povzdigovanja vsega.

In vse neprestano dvigujem k Sebi.”

Tam sem, kjer moram biti

15975092_1243480845743437_6275490328845822230_oslika: FB

Naj bo danes v meni Božji mir.
Zaupam Bogu, da sem natančno tam, kjer moram biti.
Ne bom pozabila na neskončne možnosti, ki jih rojeva vera.
Naj mi služijo darovi, ki so mi bili dani
in naj se širi ljubezen, ki mi je bila podarjena.
Da bi bila zadovoljna, ker vem, da sem Božji otrok.
Naj se ta zavest ustali v mojih kosteh
in naj da duši svobodo za ljubezen, hvaležnost, petje in ples.

(priredba molitve Sv. Tereze Avilske)

To kar je smrt za gosenico, je novo življenje metulja

oci1Največja tragedija tega sveta je pomanjkanje budnosti in zavedanja. To je vzrok strahu,  iz strahu pa se rojeva vsako zlo. Smrt ni nikakršna tragedija. Umiranje je čudovito; grozno je le za tiste, ki niso nikoli doumeli, kaj življenje je. Smrti se bojimo samo, če se bojimo življenja. Samo živi mrliči se bojijo smrti, resnično živi ljudje pa ne. Prebujanje je smrt našega verovanja v obstoj nepravičnosti in tragedije. To kar je smrt za gosenico, je novo življenje metulja. Smrt je vstajenje in le-to se dogaja prav sedaj, ne enkrat v prihodnosti. Če bi umrli preteklosti, prav vsakemu njenemu trenutku, bi bili popolnoma živi, kajti popolno živa oseba je tista, ki je polna smrti. Stalno umiramo stvarem, spuščamo navezanosti, da bi lahko živeli sedanji trenutek.

Mistiki, svetniki idr. se v vseh časih trudijo, da bi nas prebudili in s tem izničili lakoto, vojne in nasilje. Največje zlo so namreč ljudje, ki spijo oz. nerazsvetljeni ljudje. Zato ni važno v kakšnem sistemu živimo, ampak kakšni smo mi, ljudje, ki ta sistem koristimo. Prebujeni ljudje s srci polnimi Ljubezni, bi dosegli, da bi čudovito funkcioniral kapitalizem ali socializem ali komunizem.

Ne pričakujmo od sveta, da se bo spremenil – spremenimo najprej sebe (oz. pustimo se spremeniti Njemu). Takrat bomo pridobili dovolj dober pogled na svet, da bomo sposobni spremeniti, kar bomo prepoznali  kot nujno spremembo. Odstranimo najprej bruno iz svojega očesa.  Dokler se ne zavedamo samega sebe, nimamo pravice dregati v bilo koga, niti se spuščati v menjavo bilo česa v svetu. Kadar poskušamo spremeniti ljudi ali stvari, obstaja nevarnost, da to počnemo zaradi lastne koristi, ponosa, dogmatičnih prepričanj in mišljenja, ali pa samo zato, da izpraznimo svoje negativna občutja. Npr. Imam negativne občutke in zato pričakujem, da se bo drugi spremenil in mi s tem omogočil, da se bom dobro počutil. Zato se moramo prvenstveno pobrigati za svoja slaba občutja, da ne bomo v težnji po spreminjanju drugih, spodbujeni iz jeze in sovraštva, namesto ljubezni. Morda se bere čudno, ampak človek je lahko strog do drugih, a istočasno poln ljubezni.

PRISLUHNITI ŽIVLJENJU

Potrebna sta nam torej zavedanje in hrana. Potrebujemo dobro, zdravo prehrano. Naučimo
se uživati močno hrano življenja: dobro jedačo, dobro vino, dobro vodo… Poizkusimo.
Sprostimo naš um in vključimo čutila. Sestopimo iz glave v srce. To je zdravo in dobro hranjenje. Užitek za čute in užitek za duha. Tako storimo na primer ob branju dobre knjige, ob tehtnem pogovoru ali razmišljanju. Čudovito je.

v-traviNe prepuščajmo se iskanju vse močnejših umetnih dražljajev, da ne izgubimo sposobnosti za uživanje. To se zgodi, ko začneš potrebovati vedno dražje stvari in se nisi več sposoben veseliti preprostih stvari življenja. Naša krivda je, da nimamo časa uživati življenja. Preobremenjeni smo z naprej, naprej . . . Če bi zares uživali življenje in preprosto radost čutov, bi bili presenečeni. Razvila bi se nam tista izredna disciplina, ki jo poznajo živali. Žival se namreč nikoli ne preobje in v svojem naravnem okolju ni nikoli predebela.
Nikdar ne je in ne pije tistega, kar bi ji utegnilo škoditi. Nikdar ne boste videli, da bi žival
kadila. Giblje se toliko, kolikor je zanjo potrebno.
Opazujte svojo mačko po obedu — poglejte jo, kako se sprosti. In opazujte, kako plane
v naskok, poglejte gibkost njenih udov in živost njenega telesa. To smo mi izgubili. Izgubljeni smo v svojih mislih, idejah, idealih in tako naprej, nad nami lebdi večni: naprej, naprej. In v nas je konflikt, ki ga živali ne poznajo. Sami sebi večno nekaj očitamo in si nalagamo občutke krivde.
Tako je to kot z ljudmi, ki pridno načrtujejo bodoče počitnice, mesece in mesece kujejo načrte, ko pa se znajdejo na načrtovanem kraju, jih skrbi le to, da bodo rezervirali karte za let domov. Toda ves čas fotografirajo in pozneje razkazujejo te slike v albumih, namreč slike krajev, ki jih niso nikdar videli, marveč le fotografirali. To je simbol modernega življenja.

Ko nekaj intenzivno uživamo, potrebujemo zelo malo. Umirimo se, okušajmo, povohajmo, poslušajmo in pustimo, da nam čuti oživijo.  Kraljevska pot do mistike je enostavna, samo sedimo in v miru prisluhnimo zvokom, ki nas obdajajo. Ne osredotočimo se zgolj na en zvok, poskušajmo slišati vse. Doživeli bomo čudeže, če ne bomo imeli zablokiranih čutov. Za proces spreminjanja je to zelo pomembno.

Anthony de Mello – Awareness

(Prosto povzela po Anthony de Mello z lastnimi dodatki)

 

Sad adventnih duhovnih vaj v vsakdanjem življenju – družiti se z Besedo vsak dan

word-of-god_thumb4
V sredo smo končali Adventne duhovne vaje v vsakdanjem življenju. Moja osebna izkušnja in vtis ob podeljenem v skupini in v molitvenem spremljanju je, da je vsakodnevno druženje z Božjo besedo res močna opora v življenju. Ni važno kaj se nam zgodi (lahko tudi težka prometna nezgoda ipd.), če smo preko moljene Besede (in ostalih zakramentov) v živem, osebnem odnosu z Bogom, se vse zmore, ker On nosi in tudi vse hudo že spreminja v naše dobro.
Ena od mojih spremljank,  vesela in iskreno navdušena, mlada iskalka Boga, je na koncu izrazila željo oz. vprašanje, kako bi se še naprej vsak dan družila z Besedo.

Popotnica v novo leto: Očetovo ljubezensko pismo

Vsem nam, Njegovim Otrokom, da zaživimo kot ljubljeni!

ocetovo-ljubezensko-pismoMoj, dragi Otrok!
Mogoče me ne poznaš, ampak jaz vem vse o tebi, /Ps 139,1/
vem, kdaj sedaš in kdaj vstajaš, /Ps 139,2/
poznam vsa tvoja pota…. /Ps 139,3/
Celo vse lase na tvoji glavi imam preštete, /Mt 10,30/
zakaj ustvaril sem te po svoji podobi. /1 Mz 1,27/
V meni živiš, se giblješ in obstajaš, /Apd 17,28 /
saj izhajaš iz mene. /Apd 17,28/
Poznal sem te, še preden si bila spočeta, /Jer 1,4-5/
izbral sem te že, ko sem načrtoval stvarstvo. /Ef 1,11-12/
Nisi bila ustvarjena po pomoti, zakaj vsi tvoji dnevi so bili zapisani v moji knjigi. /Ps 139,15-16/
Določil sem čas tvojega rojstva in kraj, kjer boš živela. /Apd 17,26/
Ustvaril sem te čudovito in s strašljivo popolnostjo. /Ps 139,14/
Stkal sem te v telesu tvoje matere /Ps 139,13/
in že od rojstva te varujem. /Ps 71,6/
Napačno sem ti bil predstavljen od teh, ki me ne poznajo. /Jn 8,41-44/
Nisem oddaljen in jezen, ampak sem odraz popolne ljubezni. /1 Jn 4,16/
Moja želja je, da izlijem nate vso svojo ljubezen, preprosto zato, ker si ti moj otrok in jaz tvoj Oče. /1 Jn 3,1/
Ponujam ti več kakor tvoj zemeljski oče, /Mt 7,11/
saj sem popolni Oče. /Mt 5,48/
Vsak dober dar, ki ga prejmeš, prihaja iz moje roke. /Jak 1,17/
Poznam vse tvoje potrebe in skrbim zate. /Mt 6,31-33/
Moj načrt za tvojo prihodnost je bil vedno izpolnjen z upanjem, /Jer 29,11/
saj te ljubim z večno ljubeznijo. /Jer 31,3/
Moje misli nate so tako številne kakor pesek na morski obali. /Ps 139,17-18/
Od veselja nad teboj vriskam, prepevam in medlim od ljubezni. /Sof 3,17/
Nikoli si ne bom premislil, da bi ti ne delal dobro, /Jer 32,40/
saj si moja posebna lastnina. /2 Mz 19,5/
Z vsem svojim srcem in vso dušo te želim utrditi /Jer 32,41/
in ti razodeti velike in nedoumljive stvari. /Jer 33,3/
Če me boš iskala z vsem svojim srcem me boš našla. /5 Mz 4,29/
Razveseljuj se v meni, pa ti bom izpolnil hrepenenje tvojega srca, /Ps 37,4/
zakaj jaz polagam hrepenenje vate. /Flp 2,13/
Želim ti dati več, kot si lahko sploh predstavljaš ali prosiš. /Ef 3,20/
Vedno te opogumljam. /2 Tes 2,17/
Sem Oče, ki te tolaži v vseh tvojih stiskah, /2 Kor 1,3-4/
ob tebi sem in te rešujem strahov. /Ps 34,18/
Kakor pastir nosi jagnje, tako te jaz nosim v svojem naročju. /Iz 40,11/
Nekega dne bom obrisal vse solze s tvojih oči in odvzel vse bolečine, ki si jih pretrpela. /Raz 21,3-4/
Sem tvoj Oče in te ljubim z enako ljubeznijo kot ljubim svojega sina Jezusa, /Jn 17,23/
po katerem sem ti razodel, kako te ljubim. /Jn 17,26/
On je popoln odtis mojega bitja. /Heb 1,3/
Prišel je, da bi ti razodel, da sem s teboj in ne proti tebi /Rim 8,31/
in da ne štejem tvojih grehov. /2 Kor 5,18-19/
Jezus je umrl, da bi bil ti lahko spravljena z menoj. /2 Kor 5,18-19/
Njegova smrt je bila popoln odraz moje ljubezni do tebe. /1Jn 4,10/
Odpovedal sem se vsemu, kar sem ljubil, da bi si lahko pridobil tvojo ljubezen. /Rim 8,31-32/
Če sprejmeš dar mojega sina Jezusa, sprejmeš mene /1Jn 2,23/
in nič več te ne bo moglo ločiti od moje ljubezni. /Rim 8,38-39/
Pridi domov in naredil bom zabavo, kot jo nebesa še niso videla. /Lk 15,7/
Jaz sem vedno bil Oče in vedno bom Oče. /Ef 3,14-15/
Sprašujem pa, ali želiš biti ti moj otrok? /Jn 1,12-13/
Čakam te. /Lk 15,11-32/
Tvoj nebeški Oče

Živeti kot ljubljena

Henri Nouwen je zapisal:
»Ali lahko sprejmem, da sem vreden, da se zame osebno skrbi? Ali verjamem, da je v Bogu resnična želja, da bi bil preprosto z menoj? V tem je srčika mojega duhovnega boja: boja proti zavračanju samega sebe, proti preziru in odporu do samega sebe. Zelo krut in krvav boj je to, ker nas svet in vsi demoni nenehno zarotujejo proti nam, da se smatramo za nevredne, nekoristne in zanemarljive.«

Občutki manjvrednosti se nam zažrejo nekam pod kožo že v mladosti. V družbi, kjer je tekmovalnost s ciljem  “kdo je boljši”, ena od glavnih usmeritev, zlahka doživiš občutek ponižanja in nevrednosti. Naše najglobje hrepenenje je, da bi bili sprejeti in ljubljeni. Žal je danes ravno ta potreba pogosto grdo poteptana in spregledana. To, da si sprejet (sploh v določene elitne družbe), si moraš zaslužiti. Biti ljubljen pa je skoraj kot misija nemogoče v tem potrošniškem svetu egoizma in težnje jaz sem, ampak ne za druge. Skavti zato uporabljamo drugačen namen  vsake dejavnosti, ki je lepo zajet v geslu “važno je sodelovati.” Na ta način vsak udeleženec prispeva iz svojih talentov, ki mu dajejo vrednost, ker so mu bili podarjeni, ker so božji dar. Ko je človek sprejet, da največ in potem je tudi zlahka ljubljen.

in-his-hands-freedom-series-prophetic-art-paintingBrezbrižnost in odtujenost med ljudmi, celo v istem bloku, kaj šele v ulici ali mestu, botruje množični osamljenosti in posledično depresiji. Ustvarjeni smo po Božji podobi, za druge, smo bitja odnosov.  Bog, ki je trooseben in kot tak v medsebojnih odnosih in s tem en v sebi, kaže na to osnovno potrebo, biti v odnosu. On sam pravi, da ni dobro človeku samemu biti. Jaz šele ob drugem vidi, kdo je. Odnos z Drugim in drugimi me določa in razkriva resnico o meni, o moji resnični identiteti. (Mislim na  resnični odnos, ne tisti, ki ga ponaredim.) Tako kot je Malemu princu najbolj dragocena njegova vrtnica zaradi časa, ki ji ga je posvetil oz. osebne skrbi zanjo, tudi mi hrepenimo, da bi nekomu bilo mar, da bi se nekdo resnično, osebno  zanimal za nas. Prav tu smo največkrat razočarani, ker noben človek ne zmore zadostiti te silne potrebe po osebni skrbi, ki je tako pogosto izražena in obremenjena z občutkom zavrženosti. Prav zato smo povabljeni stopiti v osebni odnos z Bogom, dovoliti, da on skrbi za nas. “Le pri Bogu se umiri, moja duša, kajti od njega je moje upanje.” (Ps 62,6) »Blagor človeku, ki zaupa v Gospoda.«

Velika hudičeva prevara je to, da mislimo, da Bogu ni mar za nas, da smo samo majhni črvički, prahec v vesolju in kot taki nepomembni za Stvarnika, Kralja vesolja. Naš Oče nam o svoji skrbi, ljubezni, nežnosti in usmiljenju do nas, spregovori preko teh Besed https://vsedobro.files.wordpress.com/2016/12/oc48detovo-ljubezensko-pismo.pdf, ki so  “Njegovo pismo” ljubljenim otrokom. In ja, prav mi smo ti Božji otroci, Sinovi in Hčere, bratje in sestre med seboj.

0f0bf8d3903ef7a23bfec996a3c0932eTa duhovni boj, da bi živela kot ljubljena, je najhujši in najbolj krvav. Vsak dan se mi dogaja toliko stvari, ki govorijo ravno o nasprotnem in  mi mečejo pesek v oči, da ne vidim, da so le privid in da je resnično življenje le v Bogu, kjer sem vedno neskončno ljubljena. V tem svetu, ki tiči v zlu, lahko živim kot ljubljena le, če je moje srce obrnjeno k Njemu, če na vse gledam v povezanosti z Njim ali skozi Njegove oči. To je prebujenje, to je resnica, budnost, ker gledam kar je večno in se obračam od minljivega. In to ni beg ali odmik iz sveta v neke iluzorne, duhovne sfere, ampak resnično življenje, ki ga živim v svoji pravi identiteti Hčere. Bojevnica sem, zato vzamem vsak dan svoj meč Besede, da v Kristusu zmagujem hudo in dajem prostor Njemu za katerim hodim, ko nosim svoj križ.

Ikona Gospodovega rojstva

ikona-jrAndrej Rubljov _ Moskva l.1405

Sveti Maksim Spoznavalec pravi, da je učlovečeni Kristus središče, h kateremu se stekajo vse silnice kozmosa. Zato imajo najstarejše podobe rojstva v ospredju Jezusove jasli. Od 6. stoletja pa se začne kompozicija te ikone postopoma spreminjati. Ikona postane izrazito marijanska in v središče pride Bogorodica (Theotókos). Hkrati se razširi tudi vsebina ikone, ki v glavnih potezah povzame celotno zgodovino odrešenja.

1

S svojo ježo z Vzhoda navzgor, proti zvezdam, so modri simbol človeštva, ki išče izgubljeni raj, simbol dviganja človeškega uma k Bogu. Modri se vzpenjajo: podoba človeškega truda, ki skuša prodreti v Božje skrivnosti. Bog je zgoraj, kajti dva angela gledata navzgor – angel je namreč priča Božje navzočnosti –; toda na ikoni je še en angel, ki gleda proti pastirjem in jim oznanja, da je njihov trud, da bi prišli na goro, nepotreben. Prišel je namreč čas, ko se Bog sam spušča z višav.
Potrebno je le čisto srce, da ga lahko vidimo (prim. Mt 5,8).

2Na desni strani ikone je pastir, ki posluša angelovo oznanilo. Predstavlja izvoljeno ljudstvo, tisto ljudstvo, ki ga je Bog sam iskal in h kateremu se zdaj kot dobri Pastir spušča, da bi zbral svojo čredo, kateri je že stoletja velikokrat in na veliko načinov govoril (prim. Heb 1,1).

V središču se nahaja betlehemska votlina, v kateri se je v polnosti časov
razodela Božja milost, ki rešuje vse ljudi (prim.Tit 2,11) in prinaša mir tistim, ki so daleč, in tistim, ki so blizu. Milost se imenuje milost, ker je zastonjska, kot pravi Avguštin. Latinski očetje so imeli tehtne razloge, da so tako poudarjali ta vidik krščanske dogme v nasprotju s pelagijanci. Grški očetje pa so – po drugi strani – čutili potrebo, da so v nasprotju z dualističnimi težnjami poudarjali drugi vidik iste vere: sodelovanje vseh ustvarjenih moči z milostjo. Odmev te drže je kontákion bizantinskega bogoslužja na božični dan. Besedilo je nedvomno služilo kot navdih ikoni: »Kaj naj ti darujemo, o Kristus, ker se za nas rojevaš na zemlji kot človek? Vsako bitje, ki je tvoje delo, ti nam3reč prinaša svoje pričevanje hvaležnosti: angeli svoje petje, nebo zvezdo, modri svoje darove, pastirji svoje čudenje, zemlja votlino, puščava jasli, mi ljudje pa ti darujemo Mater Devico.«
Predpodoba Marije, ki je Bogu
darovana kot orodje Učlovečenja, da bi Bog lahko prišel na svet, je Jakobova lestev (prim. 1 Mz 28), ki je nasprotje Babilonskega stolpa (prim. 1 Mz 11) – tragičnega človekovega prizadevanja, da bi s svojimi močmi dosegel nebesa. V raju je kača Evo prevarala z lažno obljubo, da lahko postane Bog (prim. 1 Mz 3,5); nova Eva pa se je dala na razpolago, da bi Bog lahko postal človek.

ik4Na levi strani ikone so upodobljeni dvomi svetega Jožefa, ki ga skuša hudič v podobi pastirja. Predstavljajo večno obotavljanje vseh nas, ki ne zmoremo dojeti ne Božje mogočnosti ne človekove veličine. Resnico Jezusa Kristusa, ki je pravi Bog od pravega Boga, je moral Jožefu oznaniti angel.

5Kot Jožefovo nasprotje pa sta na drugi strani ikone dve modri ženi, ki umivata novorojenčka. Kot pripovedujejo apokrifi, sta pripravljeni pričevati o deviškem rojstvu Kristusa, ki je prišel na svet kot človek. Obenem s tem, ko umivata otroka – kajti vsak novorojeni človek mora biti umit –, pričujeta, da je Jezus pravi človek.

6Če je za Grke višek zgodovine kozmično življenje, je za Izraelce to Odrešenik. Drevo iz Jesejeve korenine, na spodnjem robu ikone, simbolizira izpolnitev obljub, ki jih je prejel Abraham in njegovo potomstvo.

7.JPGNad votlino je zvezda, ki je zasijala nad Betlehemom. Cerkveni očetje so morali odgovarjati na mnoga antična deterministična verovanja in so v ta namen pisali dolge obravnave. Če se vsak človek rodi pod neko zvezdo, eno izmed mnogih, ki sestavljajo obok stalnih zvezd, zgodovina in človekovo življenje v njej pa se gibljeta pod vplivom ozvezdij, se je ob Kristusovem rojstvu morala premakniti zvezda, kajti on je tisti, ki ji je določil pot. Kot pravi sveti Ignacij Antiohijski, je bila vsaka astrologija – neizprosna oblast usode nad človekom – uničena, ko smo v Človeku-Bogu prepoznali gospodarja kozmičnih sil.

Toda sedanje veselje motijo žalostne slutnje. Votlina ima obliko groba, zibel je hkrati krsta in otrok je povit tako kot mrlič. Jezus se je rodil, da bi umrl. Obličje Matere, blagoslovljene med ženami, je napolnjeno z žalostjo: Sin je povit v mrtvaški prt in položen v sarkofag. Pomen je naslednji: tragična usoda Eve je bila rojevanje za smrt, neprestano gledanje, kako otroci umirajo. Tudi Marija povije otroka, ki mora umreti. Zato je položen v sarkofag.
Ko ikonografi upodabljajo vstajenje, slikajo povoje na enak način, toda brez Kristusovega telesa. V tem je nad-časovnost ikone. Vse je sonavzoče: rojstvo in hkrati smrt. Nekateri 8vzhodni teologi pravijo, da sta Adam in Kristus sočasna, ne v zgodovinskem smislu, ampak v smislu dveh stalnih resničnosti človeštva: greha in odrešenja.

Votlina, v kateri se rodi Jezus, je temen kraj. Luč, ki je zasvetila, bo sprejeta, pa tudi zavrnjena (prim. Jn 1,5). Ko se daruje za Učlovečenje, leži Bogorodica (Theotókos) na smrtni postelji in se daruje tudi kot prva, ki sprejme, da bo skupaj z njim trpela. Po drugi strani pa na ikonah nikdar ne sme prevladovati žalost. Potrebno je videti namen in cilj bolečine: vsa kompozicija kaže na vrnitev rajskega miru, ki je cilj Učlovečenja.

Sarkofag, v katerega je položeno dete, so hkrati jasli. Poleg njega sta namreč vol in osel. Jasli so čudovita podoba, ki jo Luka kar trikrat poudari (prim. Lk 2,7.12.16). Kakšen je njihov pomen? Ko je bil človek izgnan iz raja, je bil oblečen v živalske kože, kot poroča Sveto pismo. Nekateri cerkveni očetje razlagajo, da človek od tega trenutka dalje svojo telesnost dojema na živalski način; živi torej v nenehnem strahu pred smrtjo. Človek od tedaj živi v stalnem iskanju samoodrešitve, prav tako kot mora žival jesti, da preživi. Tako najde svoje jasli – greh, ki poteši ta nagon po preživetju. Vsak od nas ima nek greh, ki ga vedno ponavlja, ker si od tega greha obeta majhno nagrado, majhno priznanje, malo odrešenja. Zaradi tega grešimo. Človek greši, ker še vedno verjame kači in upa, da bo postal kakor Bog. Kot da bi Eva znova in znova poskušala utrgati prepovedani sad, upajoč, da bo slej ko prej utrgala pravega. Zaradi tega se človek kar naprej vrača h grehu. Če je Bog hotel znova srečati človeka, se je moral postaviti tja, kjer človek greši, tja, kjer je malik, v katerega človek zre. V tej luči je dejstvo, da Kristus pride in je položen v jasli, zelo smiselno. Kristus se torej poniža na tisto raven, kjer ga bo človek lahko našel, kajti to je edini kraj, h kateremu se bo človek zagotovo vrnil.
Odpove se torej Božji slavi (kenosis, prim. Flp 2,5-11), izprazni se vsega, kar je Božje, in pride v jasli– kraj, h kateremu se človek vedno vrača, ker se vedno vrača k svojemu grehu. Toda greh je smrt, zato so jasli tudi sarkofag. Bog torej prihaja, da bi se postavil tja, kamor se bo človek vrnil in ga bo lahko našel. In kakor se uniči hrano, tako bo uničen Sin človekov. Zaradi tega je v sarkofagu.

Ta ikona nosi prvo oznanilo evharistije, Gospodove Velike noči. Kakor je kruh, ko se z njim hranimo, izničen, pa vendar prav s tem omogoča preživetje; tako se bo Kristus pustil uničiti, kajti človek bo šele takrat, ko ga bo ubil, spoznal, kako je Bog dober. In kdor razume, da je Bog dober, se vrne k njemu in živi, kajti on je življenje. V novi zavezi imamo namreč življenje samo v odnosu do Kristusa, v veri v Kristusa. Kristus se torej pusti ubiti, da bi mi lahko jedli kruh življenja, kajti tisti, ki bo jedel od tega kruha, bo živel vekomaj (prim. Jn 6,51).

Božično voščilo

bozicno-voscilo-2016

Vsem nam želim, da nam Srečanje z utelešenim Odrešenikom prinese pristnosti, da zaživimo v ponižnosti držo zaupanja, da Gospod vidi naše življenjske zmešnjave, da On vodi naše zgodbe. Oklenimo se Gospoda, ker vse to temo sveta zmoremo premagovati le z Njim. Odprimo se v sprejemanju Njegovih zastonjskih  darov; večne Ljubezni, nenehnega usmiljenja, neskončne nežnosti… Ljubljeni grešniki smo in kot taki  potrebujemo Odrešenika. Veselimo se, da ga imamo! 

Vesele praznike v hvaležnosti želim ter novo leto prav tako v tem duhu!

Karmen

Bog želi, da sem pristna.

thumb_dsc09153_1024

Bog želi, da sem pristna. Tako smo se navadili nositi razne maske, da jo tudi pred Bogom ne snamemo. Blefiramo, da se trudimo poboljšati, ko je vendar resnica ta, da se ne moremo oz. ne zmoremo z lastnimi močmi. Sveti Pavel je to našo padlo naravo prepoznal v tem, da delamo slabo, ki ga nočemo. Zakaj? Mislim, da samo zato, ker bi si radi vse sami zaslužili, imeli nadzor in ne zaupanja ter sledili lastni volji ne božji. In tudi, če že delamo dobro, je to vse prevečkrat za lastno slavo in zato ne kaže na Boga. Bog pa želi, da sem pristna. Ali se res mora v življenju nekaj ali vse močno sesuti, da to tudi postanem. Drža poraženke me pelje v držo ponižnosti, če hočem. Postanem bolj otrok, bolj nebogljena in s tem bolj pripravljena samo sprejeti, kar mi Bog vsak trenutek daje in to v obilju. Ko se življenje tako zaplete, da ne vidim več ven iz zmešnjave, se učim zaupati, da Gospod pa vidi, da On vodi mojo zgodbo. In ko postanejo bremena tako težka, da padam pod njimi, se res oklenem Gospoda, ker vse to temo zmorem premagovati le z Njim. In ja, ko sprejemam Njegove zastonjske darove, mu zaupam in ga ljubim, se zavem, da sem ljubljena grešnica in da potrebujem Odrešenika, takrat sem pristna in spolnjujem Božjo voljo.