Ljudi in stvari ne vidiš takšne, kot so, ampak takšne, kot si ti.

vesel ali žalosten

Predstavljaj si, da se slabo počutiš in si slabe volje, ko se pelješ po zelo lepi pokrajini.Okolje je čudovito, ti pa nisi razpoložen, da bi videl karkoli. Čez nekaj dni greš skozi iste kraje in čudiš: »Kako, da zadnjič nisem opazil vse te lepote?« Vse postane čudovito, ko se ti spremeniš.

Ljudi in stvari ne vidiš takšne, kot so, ampak takšne, kot si ti. Zato dva človeka, ki gledata nekaj ali nekoga, reagirata različno. Spomni se stavka iz Svetega pisma, ki govori o tem, da tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu. Ko se končno prebudiš, nenadoma razumeš, da je vse, kar se ti zgodi, dobro.

Pomisli na ljudi, s katerimi živiš in bi jih rad spremenil. Morda so čemerni, brezobzirni, nezanesljivi, zahrbtni ali kakršnikoli že. Toda ko boš ti drugačen, bodo tudi oni drugačni. To je nezgrešljivo in čudežno zdravilo. Tistega dne, ko boš ti postal drugačen, bodo tudi oni postali drugačni. Pa tudi videl jih boš drugače. Nekdo, ki je bil videti grozen, bo sedaj videti prestrašen. Nekdo, ki je bil videti grob, se ti bo zdel prestrašen. Nenadoma nihče nima več moči, da bi te prizadel. Nihče nima več moči, da bi nate izvajal kakršenkoli pritisk.

Vsak od nas pogosto  vse povprek obtožuje druge, druge bremeni s krivdo, obtožuje življenje, družbo, sosede. Na ta način se ne moreš spremeniti, nikoli. Vztrajal boš v svoji mori, nikoli pa se ne boš prebudil.

Loti se tegale načrta. Tisočkrat, če je potrebno!
a) Prepoznaj negativna čustva v sebi;
b) razumi, da so v tebi, ne v svetu, niso torej zunanja resničnost;
c) ne glej nanje kot na bistveni del »jaza«; take stvari pridejo in gredo;
d) razumi, da se vse spremeni, ko se ti spremeniš.

(Osebno razmišljanje z delnim povzetkom iz knjige Zavedanje,  Anthony de Mello)

DUHOVNA VAJA:

story_baby_milestonesKo si žalosten ali slabe volje se distanciraj od svojih občutkov, opazuj sebe kot nekoga, ki se mu dogaja žalost, tako kot zemlji dež. Zahvali se za žalost. Lahko si žalosten, nič ni narobe s tem, samo sprejmi.  Zavedaj se, da ta žalostni človek nisi resnični ti, žalost ne določa tvoje resnične identitete.

Stoj zravnan in dvigni roke proti nebu ter usta obrni v smehljaj. V taki drži vztrajaj vsaj 5 minut in se v mislih zahvaljuj za vse dobro, ki si ga deležen. Predvsem za dar življenja, zato da si, da te Bog diha. Zavedaj se povezanosti z vsem kar biva, da je  Bog vse ustvaril kot dobro, tudi tebe.

Živeti kot ljubljena

Henri Nouwen je zapisal:
»Ali lahko sprejmem, da sem vreden, da se zame osebno skrbi? Ali verjamem, da je v Bogu resnična želja, da bi bil preprosto z menoj? V tem je srčika mojega duhovnega boja: boja proti zavračanju samega sebe, proti preziru in odporu do samega sebe. Zelo krut in krvav boj je to, ker nas svet in vsi demoni nenehno zarotujejo proti nam, da se smatramo za nevredne, nekoristne in zanemarljive.«

Občutki manjvrednosti se nam zažrejo nekam pod kožo že v mladosti. V družbi, kjer je tekmovalnost s ciljem  “kdo je boljši”, ena od glavnih usmeritev, zlahka doživiš občutek ponižanja in nevrednosti. Naše najglobje hrepenenje je, da bi bili sprejeti in ljubljeni. Žal je danes ravno ta potreba pogosto grdo poteptana in spregledana. To, da si sprejet (sploh v določene elitne družbe), si moraš zaslužiti. Biti ljubljen pa je skoraj kot misija nemogoče v tem potrošniškem svetu egoizma in težnje jaz sem, ampak ne za druge. Skavti zato uporabljamo drugačen namen  vsake dejavnosti, ki je lepo zajet v geslu “važno je sodelovati.” Na ta način vsak udeleženec prispeva iz svojih talentov, ki mu dajejo vrednost, ker so mu bili podarjeni, ker so božji dar. Ko je človek sprejet, da največ in potem je tudi zlahka ljubljen.

in-his-hands-freedom-series-prophetic-art-paintingBrezbrižnost in odtujenost med ljudmi, celo v istem bloku, kaj šele v ulici ali mestu, botruje množični osamljenosti in posledično depresiji. Ustvarjeni smo po Božji podobi, za druge, smo bitja odnosov.  Bog, ki je trooseben in kot tak v medsebojnih odnosih in s tem en v sebi, kaže na to osnovno potrebo, biti v odnosu. On sam pravi, da ni dobro človeku samemu biti. Jaz šele ob drugem vidi, kdo je. Odnos z Drugim in drugimi me določa in razkriva resnico o meni, o moji resnični identiteti. (Mislim na  resnični odnos, ne tisti, ki ga ponaredim.) Tako kot je Malemu princu najbolj dragocena njegova vrtnica zaradi časa, ki ji ga je posvetil oz. osebne skrbi zanjo, tudi mi hrepenimo, da bi nekomu bilo mar, da bi se nekdo resnično, osebno  zanimal za nas. Prav tu smo največkrat razočarani, ker noben človek ne zmore zadostiti te silne potrebe po osebni skrbi, ki je tako pogosto izražena in obremenjena z občutkom zavrženosti. Prav zato smo povabljeni stopiti v osebni odnos z Bogom, dovoliti, da on skrbi za nas. “Le pri Bogu se umiri, moja duša, kajti od njega je moje upanje.” (Ps 62,6) »Blagor človeku, ki zaupa v Gospoda.«

Velika hudičeva prevara je to, da mislimo, da Bogu ni mar za nas, da smo samo majhni črvički, prahec v vesolju in kot taki nepomembni za Stvarnika, Kralja vesolja. Naš Oče nam o svoji skrbi, ljubezni, nežnosti in usmiljenju do nas, spregovori preko teh Besed https://vsedobro.files.wordpress.com/2016/12/oc48detovo-ljubezensko-pismo.pdf, ki so  “Njegovo pismo” ljubljenim otrokom. In ja, prav mi smo ti Božji otroci, Sinovi in Hčere, bratje in sestre med seboj.

0f0bf8d3903ef7a23bfec996a3c0932eTa duhovni boj, da bi živela kot ljubljena, je najhujši in najbolj krvav. Vsak dan se mi dogaja toliko stvari, ki govorijo ravno o nasprotnem in  mi mečejo pesek v oči, da ne vidim, da so le privid in da je resnično življenje le v Bogu, kjer sem vedno neskončno ljubljena. V tem svetu, ki tiči v zlu, lahko živim kot ljubljena le, če je moje srce obrnjeno k Njemu, če na vse gledam v povezanosti z Njim ali skozi Njegove oči. To je prebujenje, to je resnica, budnost, ker gledam kar je večno in se obračam od minljivega. In to ni beg ali odmik iz sveta v neke iluzorne, duhovne sfere, ampak resnično življenje, ki ga živim v svoji pravi identiteti Hčere. Bojevnica sem, zato vzamem vsak dan svoj meč Besede, da v Kristusu zmagujem hudo in dajem prostor Njemu za katerim hodim, ko nosim svoj križ.