Kaj pa jaz, ali žvižgam in pojem v težavah?

(Karmen Kristan – ustvarjalna ježevka sem napisala za Skavtnet kolumno.)

8. skavtski zakon »Skavt (skavtinja) si v težavah žvižga in poje« je včasih razumljen kot neka oblika flegmatičnosti ob soočenju s težavo. V resnici ne gre za potlačitev težave, ampak za pogumno, aktivno držo ob soočenju s težavami, v zaupanju in hvaležnosti, ker vem, kdo sem.

  1. O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto,
    česar ne morem spremeniti,
    daj mi pogum, da spremenim tisto,
    kar lahko spremenim
    in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!

    Ob vsaki težavi tako lahko krepim:

            • Zavedanje, kdo v resnici sem
            • Zaupanje, da Bog vodi moje življenje
            • Pogum za soočenje s težavami
            • Hvaležnost

    Kdo sem?

     Vse duhovnosti na svojstven način govorijo o tem, da tega ne vemo, da spimo in seizgubljeni sin ne zavedamo svoje prave identitete. Jezus nam je povedal, da smo božji otroci, s tem pa bratje in sestre med seboj. Kaj to pomeni? Pomeni, da sem dragocen/a ne glede na to, kaj se mi dogaja, kaj čutim ali mislim. Božji sin ali božja hči sem in to nikdar ne pade. Moja življenjska zgodba je pomembna in neprimerljiva, če jo sprejmem, me Bog v njej vedno oblikuje po svoji podobi.  Ustvarjen/a sem za večnost.  Lahko zavržem to dostojanstvo, toda  še vedno me bo objemala Očetova ljubezen v hrepenenju, da se vrnem. (prilika o Izgubljenem sinu).

  2. Druge in stvarstvo lahko sprejmem v edinosti šele, ko sem sprejel/a, da sem od Boga neskončno ljubljen/a. Ta Odnos  me pelje v vse druge odnose v Ljubezni. Se to bere kot osladna fraza? Lahko da, saj beseda ljubezen doživlja toliko zlorab, da je za mnoge izgubila svoj pravi pomen.

    Ali Bog res skrbi zame?

    lilija in kJa skrbi, bolj kot za lilije na polju ali ptice neba. Mt 6,25-34 Vsak trenutek me diha in mi je blizu. Problem je, ker tega ne sprejemam in ne  ozavestim. Pri tem mi lahko zelo pomaga molitev Eksamna.

    V tej molitvi zvečer, potem, ko se povežem z Bogom, pregledam svoj dan in se zahvaljujem za vse dobro, ki se je zgodilo. Potem se odrečem, vsemu slabemu v tem dnevu in na koncu izročim jutrišnji dan v božje roke. Zlahka vidim, da je dobrega vedno več, čeprav se slabo bolj napihuje in mi s tem krade držo hvaležnosti.  Ta naravnanost me odpira k zaupanju, da  Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.  Rim 8,28 in da se bodo tudi težave, ki se mi trenutno zdijo nepremostljive, strašne, težke, izkazale dobre za mojo osebnostno in duhovno rast.

    Pogum ali strah?

    Na to, ali se težave pojavijo in kakšne, ne morem vedno vplivati, lahko pa izberem, kakšno držo želim zavzeti. Pogumno soočenje mi bo prineslo mir, strah in bežanje od problemov pa nemir.

    Današnji  način življenja nam prinaša mnogo nepotrebnih skrbi, težav, frustracij in zahtev, ki nas spravljajo v stres. Stres je naraven odziv telesa na dogodke, ki nas ogrožajo in spravljajo v strah pred tem, kaj bo, če ne bomo zmogli, če se bomo osramotili, če bomo lahko zdržali napor ipd.

    Namen stresnega odziva je, da nas ščiti pred nevarnostmi. V normalnih okoliščinah nam omogoča, da sme osredotočeni, motivirani in pozorni in da se hitro odzovemo na dražljaj (npr. da pritisnemo zavoro in se izognemo avtomobilski nesreči).

    Po določenem času pa lahko pride do tega, da nam stres ne pomaga več, ampak postane resna grožnja našemu zdravju, počutju, produktivnosti, odnosu z drugimi ipd. Stres slabi imunski sistem in podre skoraj vse sisteme ravnotežja v telesu in omogoča idealne okoliščine za razvoj mnogih bolezni. (depresija, srčna kap, rak…)  Stres ali svetopisemsko strah je eden naših največjih sovražnikov. Ni čudno, da nas Gospod tolikokrat opogumlja z besedami:

    “Ne boj se, samó veruj!”Mr 5,36, “ “Nič se ne boj tega, kar ti je pretrpeti.” Raz 2,10 “Nikar se jih ne boj, saj sem jaz s teboj, da te rešujem, govori Gospod” (Jer 1, 8). “Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj” (Ps 23, 4

  3. posledice stresa
  4. Biti hvaležen/a

    Hvaležnost  me postavlja v držo čudenja nad božjimi deli v mojem  življenju. Prepoznavam jih in se zahvaljujem. Zavedam se, da mi je vse dano, da je vse dar. Ne jemljem si zaslug, ampak hvalim Boga. Hvaležnost je najmočnejše zdravilo proti depresiji. Spomni me na to, da je vedno več stvari, ki se jih lahko veselim kot pa tega, kar me spravlja v potrtost. Ko sem hvaležen/a za vse, kar sem v obilju prejel/a in prejemam v svojem življenju, potem mi veselje nad tem odpira srce, me varuje zamer in stori, da deležim Božje usmiljenje, da zmorem odpustiti vsem, ki so me ranili oz. prizadeli. Hvaležnost vzbudi širokosrčnost, se pravi, sprejmem lahko več Božje ljubezni, ki jo potem spet delim, podarjam.  Ko gojim hvaležnost, me težave ne podirajo, ampak postanejo izziv in priložnost za spremembo.

POLIANA – navdihujoča zgodba o moči hvaležnosti

Hvaležnost je znamenje ponižnosti, saj me postavlja v držo čudenja nad božjimi deli v mojem  življenju. Prepoznavam jih in se zahvaljujem. Zavedam se, da mi je vse dano, da je vse dar. Ne jemljem si zaslug, ampak hvalim Boga.

Hvaležnost je tudi najmočnejše zdravilo proti depresiji. Spomni me na to, da je več stvari, ki se jih lahko veselim kot pa je tega kar me spravlja v potrtost. Pri tem mi lahko zelo pomaga molitev Eksamna. 

eksamen_1  eksamen_2              eksamen_3   eksamen_4

Hvaležnost omogoča, da lahko odpuščam z Božjo pomočjo. Ko sem hvaležna za vse kar sem v obilju prejela v svojem življenju, potem mi veselje nad tem odpira srce, me varuje zamer in stori, da deležim Božje usmiljenje, da zmorem odpustiti vsem, ki so me ranili oz. prizadeli. Hvaležnost me naredi širokosrčno, se pravi sprejmem lahko več Božje ljubezni, ki jo potem spet delim, podarjam. 

Vsem priporočam v branje to preprosto zgodbo z velikim sporočilom.

POLIANA

Knjižni biser o tem, kako lahko hvaležnost spremeni temo v svetlobo in obup v upanje. Deklica Poliana, ki se preseli k svoji mrki teti, prinese v hišo in okolico optimizem in veselje. Njena skrivnost je igra “Bodi hvaležen”, ki jo je naučil njen oče.

 

Delček iz knjige:

poliana“Kar potrebujejo moški in ženske, je vzpodbuda. Njihove naravne moči nasprotovanja je potrebno okrepiti, ne pa oslabiti … Namesto tega, da se vedno osredotočaš na človekove napake, poudari njegove vrline. Poskusi ga izvleči iz njegovega stalnega ponavljanja slabih navad. Pokaži mu njegov boljši jaz, njegov pravi jaz, ki si upa, naredi in zmaga! Vpliv prijetnega, uslužnega, pozitivnega značaja je nalezljiv in ima moč, da spremeni celotno mesto … Ljudje izžarevajo tisto, kar je v njihovih glavah in njihovih srcih. Če se bo človek počutil prijaznega in ustrežljivega, se bodo kmalu tako počutili tudi njegovi sosedje. Toda če bo ošteval, se mrščil in kritiziral – mu bodo njegovi sosednje vrnili namrščen pogled s še večjo močjo! Ko iščeš in pričakuješ slabo, boš to tudi dobil. Ko veš, da boš našel dobro – boš to tudi dobil … Povej svojemu sinu Tomažu, da veš, da bo z veseljem napolnil košaro za drva – potem pa ga začni opazovati, pripravljenega na nalogo in zainteresiranega!”

Odlomek iz knjige

“Zdravnik Čilton, mislim, da je zdravnik najlepši poklic, kar jih obstaja.”
Zdravnik se je presenečeno obrnil.
“Najlepši! Ko pa vsak da znova vidim toliko trpljenja, kamorkoli grem?” je izdavil.
Prikimala je.
“Vem, ampak pomagate jim – ali ne vidite tega? In seveda radi pomagate! In zaradi tega ste lahko najsrečnejši od vseh nas, ves čas.”
Zdravnikove oči so se nenadoma napolnile z vročimi solzami. Njegovo življenje je bilo namreč osamljeno. /…/ Ko je sedaj gledal Polianine sijoče oči, se mu je zdelo, kot da je nekdo nenadoma položil ljubečo roko na njegovo glavo kot blagoslov.

Božično voščilo

bozicno-voscilo-2016

Vsem nam želim, da nam Srečanje z utelešenim Odrešenikom prinese pristnosti, da zaživimo v ponižnosti držo zaupanja, da Gospod vidi naše življenjske zmešnjave, da On vodi naše zgodbe. Oklenimo se Gospoda, ker vse to temo sveta zmoremo premagovati le z Njim. Odprimo se v sprejemanju Njegovih zastonjskih  darov; večne Ljubezni, nenehnega usmiljenja, neskončne nežnosti… Ljubljeni grešniki smo in kot taki  potrebujemo Odrešenika. Veselimo se, da ga imamo! 

Vesele praznike v hvaležnosti želim ter novo leto prav tako v tem duhu!

Karmen

Dragi Miklavž!

karmelcaPrecej let je minilo odkar sem kot majhna deklica prebedela celo noč v dnevni sobi ob jedilni mizi, kjer so bili postavljeni različni lonci z imeni nas sestric na listkih. Hotela sem se srečati s teboj, da bi ti zastavila par radovednih vprašanj male navihanke in se ti zahvalila, ker si mi vedno prinesel to, kar sem si najbolj želela in ti dobro opisala v mojem pismu naslovljenem nate. Ni mi uspelo. Ko je prvi sončni žarek poljubil moje veke, sem zdrsnila v globok  spanec in ko sem ponovno odprla oči, je bila miza že obložena s tvojimi darovi. Ne spomnim se nič drugega kot rdečih kotalk, ki si mi jih takrat prinesel. Od pomladi sem si jih želela, saj sem v našem naselju lahko opazovala vse gibalne mojstrovine, ki so jih starejše deklice izvajale na koleščkih. Predstavljala sem si, kaj vse bom izvedla jaz in kako se bom naprej in nazaj kotalkala po cestah v našem naselju. In ko sem jih končno obuvala, te rdeče kotalke, sem bila eden izmed nakotalke-made-in-sfrj_5831b85166910jbolj srečnih otrok na svetu. Res, ja. Seveda potem ni šlo tako gladko, vsaj moja kolena so bila kar dolgo, vse kaj drugega kot gladka. Ampak vidiš, še danes se spomnim tvojega daru in me preplavi spomin na mojo otroško srečo, na vse veselje, ki so mi ga prinesle te moje rdeče kotalke.

Zato ti danes zopet pišem. Ja, bila sem pridna. Darovala sem veliko ur v prostovoljno delo za skupno dobro. Seveda sem bila pa tudi “žleht” oz. grešna, saj veš, da vsi delamo slabo, ki ga nočemo pa tudi hočemo. Ajaj, tako bo zgleda do smrti, se mi zdi.

Tokrat imam največjo željo in te prosim, da mi jo uresničiš. V času, ko prinašajo darila poleg tebe še dedek  mraz in božički,  te prosim, da vsem otrokom  v našem bogatem svetu, ki ne vedo več, kaj bi si sploh želeli, katere igrače še nimajo in katero drago športno opremo bi morda potrebovali v svoji omari, prineseš preprosto veselje nad življenjem. To veselje bi jih spodbudilo, da bi spet napolnili otroška igrišča, preplezali vsa drevesa, si sami izdelovali igrače iz materialov, ki bi jih našli v naravi, si delili, kar bi imeli in se smejali ob vsaki priložnosti, še posebej razbitim kolenom, umazanim oblekam, polomljenim igračam in samim sebi v smešnih situacijah, ki jih v obilju prinese spontana otroška igra. Predvsem pa bi v njih spet zaživela hvaležnost in občutek za dragocenost daru in bi ti takole kot jaz, več kot 40 let kasneje zopet napisali pismo.