MARIJA MAGDALENA

26046980051_a0a749ef59_b

Od Gregorja Velikega (umrl 604) dalje je zahodna Cerkev v svojem izročilu, liturgiji,
legendah, umetnosti in ljudski pobožnosti Marijo Magdaleno enačila z Marijo iz Betanije,
Lazarjevo in Martino sestro ter z brezimno »veliko grešnico« (Lk 7,37). Čeprav so novejši
razlagalci Svetega pisma Nove zaveze sprejeli razlago latinskih cerkvenih očetov in pisateljev vzhodne Cerkve, ki razlikujejo tri različne osebe, traja to enačenje marsikje še vedno. Vendar moramo podobo Marije Magdalene ločiti od podob dveh drugih žena: od brezimne grešnice v farizejevi hiši in Marije iz Betanije. Žena, ki se je kakor toliko drugih žena v njenem času in njeni deželi imenovala ponosno Marija, je bila iz Magdale, kakor izvemo iz njenega priimka »Magdalena«.
V evangelijih je Marija Magdalena pogosto omenjena, skoraj vedno v povezavi z drugimi
ženami, katerih imena pa se menjajo. Vse spadajo v krog učencev. Pri teh omembah je Marija Magdalena pri sinoptikih imenovana na prvem mestu (Lk 8, 2 sl.; Mr 15, 40 sl; 15, 47; Mt 27,56; 27, 61; 28, 1; Lk 24,10). Samo Marija, Jezusova mati, preseže številčnost omembe svojega imena. Poleg učencev Petra, Jakoba, Janeza in Juda Iškariota, je torej Marija Magdalena najpogosteje omenjena oseba izmed Jezusovih spremljevalcev.
Marija je hebrejska oblika imena Mirjam. V Svetem pismu je prisotnih več žena s tem
imenom, kar dokazuje priljubljenost tega imena v času in prostoru. Marija Magdalena je
morda ena izmed redkih, kateri svetopisemski pisatelji lastnemu imenu dodajo še ime kraja, od koder izhaja. V Jezusovem času je bilo mestece Magdala, od koder torej naj bi bila Marija Magdalena doma, cvetoč majhen kraj, katerega prebivalci so se preživljali z ribolovom. Oddaljen je bil od Kafarnauma okoli 8 km in prib. 30 km od Nazareta. Marija je torej izhajala iz Galileje, tako kot Jezus in njen materni jezik je bil zato aramejščina. Da Marijo evangelisti imenujejo po domačem kraju, kaže na njeno življenjsko okolje. Načeloma so se žene takratnega časa imenovale po moškem sorodniku – očetu, možu, sinu. Na primer »Marija, Jezusova mati, Marija Klopajeva« (Jn 19,25). Marija Magdalena pa ne. Tako lahko iz imena »Marija iz Magdale« sklepamo, da ni bila poročena. Kljub temu pa se zdi, da je bila gospodarsko samostojna, mogoče celo premožna. Iz Svetega pisma nam ni znano, ali je Jezus, ki se je najraje zadrževal na severnem bregu jezera v priljubljenem Kafarnaumu, kdaj prišel v Marijino rojstno mesto.
Iz Lukovega evangelija (Lk 8, 1-3) lahko razberemo nekaj značilnosti Marije Magdalene:
priključila se je skupini, ki je sledila Jezusu, podobno, kot tudi nekaj drugih žena. Samo iz
kratke omembe v Lukovem evangeliju (Lk 8,2) in dopolnila k Markovem evangeliju (Mr
16,9) zvemo, da je Jezus izgnal iz nje sedem hudih duhov. Tekst nam osvetljuje tudi, da je
bila izkušnja ozdravitve razlog, da je Marija svoje življenje radikalno spremenila. Kratka
omemba hoče povedati, da je bila Marija popolnoma »obsedena«, povsem v oblasti demonov, v oblasti zlega in temnega. Nobena zgodba o izgonu hudih duhov, nobeno poročilo o čudežu v evangeliju ne poroča o srečanju Jezusa z Marijo Magdaleno, ki je strašno trpela zaradi obsedenosti. Kako si lahko še razlagamo besede: »iz katere je izgnal sedem demonov«? V takratnem času so nerazložljivo trpljenje, kot npr. psihične bolezni in epilepsija mnogi označevali kot »obsedenost od hudih duhov«. Za tem tiči tudi razumevanje, da se je človek po tej stiski odtujil sam od sebe in od ljudi, da je bil prepuščen neznanim močem teme, ki so ga imele popolnoma v oblasti, zvezanega. Število sedem demonov poudarja, da sta Marijo trpljenje in tema popolnoma obsedla. Kakorkoli, biti ozdravljena te obsedenosti, je za Marijo pomenilo rešitev in osvoboditev. Ponovno je lahko našla pot do sebe. Po Jezusovem delovanju je izkusila, da Bog želi rešitev ljudi, torej hoče tudi njeno rešitev. In, kot že rečeno, to dejstvo je temeljito spremenilo njeno življenje.
Marija Magdalena je sodila torej k skupini žena, ki so skupaj z drugimi učenci spremljale
Jezusa. Spadala je k »služečim ženam« v Gospodovem spremstvu. Za njim so hodile od
mesta do mesta in od vasi do vasi (Lk 8,1). Biti na poti z Jezusom in skupaj oznanjevati
sporočilo Božjega kraljestva – to ni samo nov življenjski cilj dvanajsterih, kot se je imenoval ožji Jezusov krog (prvotna Cerkev jih imenuje tudi apostoli), temveč tudi skupine žena. Kot smo že omenili v uvodu, se zdi, da je imela Marija Magdalena med Jezusovimi spremljevalkami vodilno vlogo, saj je večinoma imenovana na prvem mestu. Kot druge žene, je tudi ona stregla oz. pomagala Jezusovi skupnosti in darovala iz svojega premoženja. (Lk8,3).

MARIJA MAGDALENA, OČIVIDKA JEZUSOVE SMRTI

4e6bea7374170da8f908cc803655c168--jesus-crucifixion-jesus-christ

Jezusovi učenci so bili polni bližnjega pričakovanja, prihoda in dopolnitve Božjega kraljestva. Vsako uro ali vsak dan so pričakovali nastop dokončne rešitve, odrešenja, ki so ga še vedno razumeli kot zemeljsko, politično. Vsi njihovi napori so se navezovali na to (Mr 10, 35-40.41-45; Mt 20, 20-23; Lk 22, 24). Niso razumeli radikalnosti položaja. Ko je Jezus na Oljski gori molil v smrtni stiski, so oni od utrujenosti zaspali. Zajetje in Jezusovo križanje jim je pomenilo absolutno katastrofo. Možje so se panično razbežali na vse strani, razen dveh izjem:
Peter, ki je sledil začetnemu procesu, pa pozneje, ko je postalo zanj nevarno, Jezusa zatajil, in potem še učenec, ki ga je Jezus ljubil, verjetno Janez. Njega omenja Janezov evangelij pod križem s prav temi besedami: »… in zraven stoječega učenca, ki ga je Jezus ljubil« (Jn 19,26).
Vsi štirje evangelisti pa poročajo tudi o skupini žena, ki so bile očividke Jezusove smrti na
križu (Mr 15, 40 – 41; Mt 27, 55-56; Lk 23, 49; Jn 19,25). Med njimi je Marija Magdalena
omenjena redno in pri Mateju, Marku in Luku celo na prvem mestu. Samo Janez, ki navaja tudi moško pričo, jo postavlja na zadnje mesto. Pri vsem tem je nenavadno tudi to, da so žene sploh imenovane kot priče. Tako so se evangelisti oddaljili od tradicionalnega vrednotenje žene.
Marija Magdalena je tudi opazovala, kam so Jezusa položili (Mr15, 47). Predvidevamo, da je bila med ženami, ki so spremljale Jezusovo telo do groba (Lk 23,55 – je ne imenuje izrecno po imenu). Ob umrlem bedi pri grobu (Mt 27,61). Vse to je bilo zelo pogumno dejanje. Jezus je bil vendarle obsojenec. Tisti, ki mu je izkazoval zvestobo, je tvegal, da bodo križali tudi njega. Ob križu in ob grobu so ponavadi stražili zato, da ne bi nihče poskrbel za mrtve in za njimi žaloval. Po pričevanju zgodovinarja Jožefa Flavija, se v tistem času niti žene niso izognile taki kazni. Torej je bilo Marijino vztrajanje ob križu eno samo velikansko tveganje in kaže na veliko zvestobo tako nje, kot tudi drugih žena.
Marija Magdalena je bila torej žena, ki je Jezusa spremljala od Galileje do Jeruzalema, od
zacetka do konca. Sodi torej neizpodbitno med tiste, ki so hodili za Jezusom.

MARIJA MAGDALENA, PRVA GLASNICA VSTAJENJA PRI SINOPTIKIH

prenos

 

Kot prva priča Jezusovega vstajenja pri Pavlu v 1 Kor 15, 3-8 Marija Magdalena ni omenjena. Vendar Pavel govori o Jezusovem prikazovanju, ne pa o samem vstajenju. O vstajenju samem nimamo zapisanih prič. Vsi štirje evangelisti pa imenujejo Marijo Magdaleno kot njo, ki je prva zvedela za vstajenjsko sporočilo, in ga je posredovala naprej apostolom in učencem. Po judovskem pravu je za uspešno pričanje potrebno imeti najmanj dve priči. Sinoptiki tako poročajo, da so šle z njo h grobu tudi druge žene (Mr 16, 1-8.9-11; Mt 28, 1-8; lk 24, 1-11). Kljub temu pa apostoli vstajenjsko sporočilo najprej sprejmejo kot blebetanje in jim ne verjamejo, kot pravi Luka. »Toda tem so se te besede zdele blebetanje in jim niso verjeli« (Lk 24, 11). Razočaranje in obup sta bila pregloboka. Pri Janezu pa je Marija tista, ki je bila takrat prva v vrtu (»Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba« (Jn 20,1)) in verjetno edina priča vstajenja ter bila potem kot poseben sel poslana k učencem. ( Jezus ji je rekel: »Ne oklepaj se me!Kajti nisem še šel gor k Očetu; pojdi pa k mojim bratom in jim povej: ›Odhajam gor k svojemu Očetu in
vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‹« Marija Magdalena je šla in učencem
sporočila: »Gospoda sem videla,« in to, kar ji je povedal.« (Jn 20, 17-18)
Evangelisti nam tako posredujejo sliko Marije Magdalene kot ženo, ki je na svojem telesu
izkusila, kaj pomeni »biti ozdravljen« in je na temelju te izkušnje ljubila Jezusa in mu sledila. Dala je zanj vse svoje moči in vse svoje premoženje, mu ostala zvesta v njegovi katastrofi in postala prva in najpomembnejša velikonočna poslanka.

MARIJA MAGDALENA V APOKRIFNIH BESEDILIH

V Marijinem evangeliju je Marija Magdalena imenovana kot močna žena, ki predstavlja
gnostično Cerkev. Njej je bilo zaupano Jezusovo oznanilo in ona ga je potem oznanila in
razlagala učencem. Pri Jezusu je imela kot apostol veliko prednost, predvsem glede na Petra, ki je v njej videl konkurenco in bil zato do nje odklonilen. Peter tu predstavlja katoliško Cerkev.

V pismih »Pistis Sophia« ima Marija Magdalena vodilno vlogo v krogu učencev in je zato
govornica. Je posredovalka med Jezusom in učenci, ker ima boljšo sposobnost dojemanja.
Osvobodila se je verig sveta in tako postala del pleroma, popolne luči duha. Zelo je zaupna z Jezusom, ves čas ga nagovarja s Kyrie – Gospod.

SPREMINJANJE PODOBE MARIJE MAGDALENE V ZGODNJI CERKVI IN SREDNJEM VEKU

st-mary-magdalene (1)

Veliko ženskih podob Nove zaveze je bilo predvsem s strani zahodnih Cerkvenih očetov
preoblikovanih v neko novo Magdalenino podobo.
Kot prvo je bila neimenovana grešnica (Lk 7, 36-70), ki je v hiši farizeja Simona Jezusu s
solzami močila noge in  brisala z lasmi ter jih mazilila z dragocenim oljem, enačena s tri
stavke pozneje imenovano Marijo Magdaleno (Lk 8,2). Kmalu so videli v tej grešnici po
celem mestu znano prostitutko. Sedem demonov, ki je šlo iz nje, je bilo tako znamenje
razuzdane spolnosti. Podobno se ponovi pri osebi Marije, Lazarjeve in Martine sestre iz
Betanije (Jn 12, 1-11). Legenda pravi, da je Marija iz Betanije, kot Marija Magdalena, skupaj s svojo sestro Marto in s svojim duhovnim učiteljem Maximinom bežala pred preganjanji v Palestini čez morje v južno Francijo in tam živela kot puščavnica v jami. Kot četrta žena, ki jo identificirajo z Marijo Magdaleno, pa je Marija Egiptovska. Ta je zgodovinska osebnost, ki jo omenja že Didahe kot prostituko, ki je po spreobrnjenju živela 40 let kot spokornica v puščavi, ogrnjena samo s svojimi lasmi in hranili so jo angeli. Papež Gregor I. je kot prvi v svoji pridigi o Mariji Magdaleni v letu 591 to grešnico enačil z Marijo Magdaleno. Tako je iz svetopisemske učenke Marija Magdalena postala skesana grešnica, s katero so se lahko mnogi ljudje identificirali in je tako čaščena kot njihova zavetnica. Šele v poznejšem času je katoliška Cerkev povezave različnih podob Marije Magdalene uradno razložila kot zmotne in napačne. Zanimivo je, da pa je ortodoksna tradicija vedno zelo jasno ločevala med vsemi temi Marijami.
Svetopisemskih osnov za enačenje Marije Magdalene z Lukovo grešnico, z Marijo Martino sestro ali z ženo, ki Jezusu pred trpljenjem mazilila noge, je premalo.

MARIJA MAGDALENA, VELIKONOČNA POSLANKA PO POROČANJU EVANGELISTA JANEZA

9448329237867debc3083b701c7e1b4b--noli-me-tangere-maria-magdalena

Do sedaj smo videli Marijo Magdaleno skupaj z drugimi ženami, ki so spremljale Jezusa,
sicer vedno kot prvo imenovano, pa vendar z drugimi povezano v solidarnosti. V vstajenjskem poročilu evangelista Janeza pa je opisan dogodek, ki daje vsemu poseben
pomen: (Jn 20, 1-3.11-18). Kaj je tu tisto, kar lahko tako nagovarja? Janez poroča najprej o
neizmerni žalosti. Marija je jokala za Jezusom. 4x Janez navaja jokanje. Tako navadno joče človek ob izgubi ljubljenega človeka. Vsakemu od nas je to znano. Marija je jokala, ker je izgubila »središče svojega življenja«. Videla je Jezusa umirati, sama v sebi pa ga ni mogla pustiti umreti. Oklepala se je preteklega življenja in zato iskala ob grobu Jezusovo bližino. Še je bila tema (Jn 20,1), tudi v njej. Marija se je prepustila brezupni žalosti, vsej bolečini. Jasno je, da se je med Marijo Magdaleno in Jezusom spletel poseben človeški odnos. Ona je o njem rekla: »Mojega Gospoda (20,2. in 13: Kyrios, hebr: Adonai), so vzeli.« Janez na tem mestu uporabi za vstalega Gospoda oznako prve Cerkve, kot da bi Marija že razumela (Kyrios še 6x v kap.20). Toda to vara. Polna nemira je vprašala njega, ki ga je videla, kje je Jezusovo truplo. Obračala se je sem in tja in ni mogla prav razumeti situacije. Ko je Jezus zaklical njeno ime »Marija« in ga je ona zaslišala, se je ponovno obrnila in takrat je že razumela. Njen odgovor »Rabuni« je spremenil žalost v srečo.(Jn 20,16). Po Jezusovi besedi »ne oklepaj se me« (Jn 20, 17) je razumela, da ga mora tudi notranje izpustiti. Teologinja Maria Kassel komentira: »Spremenjenje zemeljskega Jezusa v vstajenjskega je hkrati spremenjenje Marijinega odnosa do Jezusa. Jezus je postal zanjo notranji, dušni sopotnik in s tem stvarjenjska moč, ki spreminja svet. To se je pokazalo tudi v tem, da je uresničila naročilo notranjega sopotnika in ga je oznanila drugim učencem«. Po tem, ko je preživela svojo žalost in mrtvega izkusila kot Božje živega, lahko začne na novo in lahko tudi druge pritegne v nov začetek, v vstajenje!
Marija Magdalena je prikazana torej kot res ljubeča žena, ki ne odloži Jezusovega trupla v grob, temveč da svoji žalosti prostor in preko tega postane odprta za nov začetek v svojem življenju. Da, žena je bila tista, ki je šla in naznanila Učencem veselo novico: »Videla sem Gospoda!« (Jn 20,18)

Marijo Magdaleno, ki jo je Gospod rešil sužnosti zla, ki je šla za njim, mu stregla in mu služila, ki mu je ostala zvesta tudi po smrti na križu, nam evangelist prikaže kot ženo, ki
jo je od smrti vstali Gospod poklical, da sporočilo o njegovem vstajenju naznani učencem. V vseh stoletjih zgodovine srečujemo žene, ki učencem naznanjajo Jezusovo sporočilo. In tudi v današnjih dneh je na svetu nešteto žena, ki so pripravljene služiti Jezusu in njegovemu vstajenjskemu oznanilu. Grki so jo že od nekdaj častili kot »nosilko mire in enakovredno apostolom«. Upodabljajo jo s posodico z mazilnim oljem, pod križem, kot spokornico z razpuščenimi lasmi, s knjigo, s Križanim, z bičem in mrtvaško glavo.

the-repentant-st-mary-magdalene-1617-21

s. Cirila Hostnik

KATEHETSKO-PASTORALNA ŠOLA
BIBLICNA SPECIALIZACIJA LJUBLJANA 2009/2010
Maksimilijan Matjaž, SVETOPISEMSKE OSEBNOSTI NOVE ZAVEZE

LITERATURA:
DOLENC. Bogdan.. Sv. Marija Magdalena, I. st., spokornica.. v: SMOLIK, Marjan. Leto
svetnikov 3: 2. prenovljena in razširjena izdaja. Celje: Mohorjeva družba. 1999 – <2000>.
st.194.
http://cms.sanktmichael.net/uploads/Vortraege_Berichte/Referat%20Maria%20Magdalena.pd
f (19. 04. 2010)
http://www.heiligenlexikon.de/…/Maria_Magdalena.html (19. 04. 2010)
http://www.bautz.de/bbkl/m/maria_mag.shtml (19. 04. 2010)
http://www.heiligenlexikon.de/CatholicEncyclopedia/Maria_Magdalena.html (19. 04. 2010)

Vstalega »vidi«, kdor ga gleda z ljubeznijo

MARIJA M IN J

Jn 20,11-18

»Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.«  To je krik Marije Magdalene, ki išče in ne najde ljubega svojega srca. Ljubezen je namreč začetek vere, kot tudi odnosa med osebami. Vse, kar je zajeto v Ljubezen, je iztrgano smrti. Naša življenja shranjujemo v večnost, kadar se pustimo zajeti Kristusovi ljubezni in iz nje delujemo v svojih mislih, besedah ali dejanjih.

Prazen grob je predpostavka krščanske vere, ki kot človekovo usodo ne postavlja smrti, ampak vstajenje. »Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera,« pravi Pavel Korinčanom (1 Kor 15, 14). Danes mnogi kristjani ne verjamejo v vstajenje. Če ga ni, smo najbolj nesrečni in obžalovanja vredni. Temelj vsega je vstajenje, ki daje smisel našemu življenju.

V nadaljevanju  Janezovega  evangelija (Jn 20,11–18) lahko prepoznamo Marijo Magdaleno kot  podobo Cerkve in krščanske skupnosti, ki išče Ženina. Povabljeni smo k temu, da po njenem zgledu zaživimo kot vstajenjski, veseli kristjani.

Marija joka. Človek hodi h grobu in joka zato, ker doživlja, da mu to, kar ljubi, polzi iz rok. Bolj ko stiska, bolj mu polzi iz rok. V resnici pa je grob postal poročna postelja, ki jo je Ženin pripravil za vsakogar, ki bo prišel vanj. In vsi prej ali slej pridemo. Tam pa ne srečamo gospostva smrti, ampak polno združenost z Gospodom življenja.

Marija gleda v grob. To je podoba človeka. Mi gledamo življenje v smeri groba. Ne gledamo naprej in ne živimo iz cilja, ki je večno življenje. Smrt je že premagana.

Marija išče Kristusa kot truplo. A ga ne bo našla. Kristus se je ves potegnil v odnos z Očetom, a umaknil se je le za toliko časa, da je smrt potešila svoje poželenje. Zagrizla je v Božjo ljubezen in poginila. Križani, Gospod veličastva, se je spustil v predpekel, vstopil je v kraljestvo smrti, da bi jo primoral, da svoj plen vrne življenju. Ni ga več v grobu: ljubezen, močnejša od smrti (Vp 8, 6), je Sin, enak Očetu, ki dviga mrtve in daje živeti po Duhu.

Marija išče osebo. Angela jo vprašata: »Koga iščeš?« kajti v veri se išče obličje, išče se koga, ne kaj. V religiji gre za »kaj«, v veri pa za obličje – koga, gre za živ, oseben odnos.

Marija vidi Jezusa. Marija Magdalena je bila je ob vznožju križa (Jn 19, 25) pod drevesom, kjer jo je Ženin prebudil (prim. Vp 8, 5b). Evangelist Luka pravi, da je iz nje odšlo sedem hudih duhov (Lk 8, 2): ker jo je Ljubezen očistila, je prva, ki ima oči, da vidi Gospoda. Oči so vrata do srca. Resničnost je za človeka takšna, kakršno vidi: Vstalega »vidi«, kdor ga gleda in kontemplira z ljubeznijo. Le ljubezen ima namreč oči, ki vidijo resnico. Kdor ljubi, lahko sreča in veruje v Vstalega, ker je tudi sam prešel iz smrti             v življenje (1 Jn 3, 14).

Marija spozna Jezusa po glasu. Onkraj zavese smrti je telo Jezusa svetlo in brez sence, živeto na Božji način, zato ga Marija ne prepozna po videzu, ampak po glasu. Jezus vsakega izmed nas kliče po imenu, trka na naše srce in čaka, da mu odpremo vrata in se srečamo z Njim, ki je vstal in živi.

Marija se hoče okleniti Jezusa s človeško logiko ljubezni, ki grabi, jemlje, se oklepa, hoče zase. Jezus ji pokaže, da je smer Oče, da mora dozoreti do velikonočne ljubezni in sprejeti, da je že ljubljena. Isto velja za vse nas. Živimo trgovski vidik ljubezni. Imel bom rad in bom dobil to in to. To ni ljubezen. Očetova ljubezen je zastonjski dar. To je srčika naše vere; po Kristusu v Duhu prihajamo do izkušnje Očetove ljubezni. Ko jo doživimo, je nemogoče, da v drugem ne bi prepoznali brata, sestre. Smo Kristusovo telo in pripadnost temu telesu je najvažnejša. Le preko Njega lahko pridemo do Očeta in v nebesa.

Marija je poslana k bratom. Jezus nam je odprl pot k Očetu. Ostaja z nami, je v nas po Božji besedi in Duhu, kruhu in krvi in nam omogoča, da imamo delež z Njim in nadaljujemo njegovo poslanstvo kot njegovi sogovorniki in sodelavci.