Vstalega »vidi«, kdor ga gleda z ljubeznijo

MARIJA M IN J

Jn 20,11-18

»Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.«  To je krik Marije Magdalene, ki išče in ne najde ljubega svojega srca. Ljubezen je namreč začetek vere, kot tudi odnosa med osebami. Vse, kar je zajeto v Ljubezen, je iztrgano smrti. Naša življenja shranjujemo v večnost, kadar se pustimo zajeti Kristusovi ljubezni in iz nje delujemo v svojih mislih, besedah ali dejanjih.

Prazen grob je predpostavka krščanske vere, ki kot človekovo usodo ne postavlja smrti, ampak vstajenje. »Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera,« pravi Pavel Korinčanom (1 Kor 15, 14). Danes mnogi kristjani ne verjamejo v vstajenje. Če ga ni, smo najbolj nesrečni in obžalovanja vredni. Temelj vsega je vstajenje, ki daje smisel našemu življenju.

V nadaljevanju  Janezovega  evangelija (Jn 20,11–18) lahko prepoznamo Marijo Magdaleno kot  podobo Cerkve in krščanske skupnosti, ki išče Ženina. Povabljeni smo k temu, da po njenem zgledu zaživimo kot vstajenjski, veseli kristjani.

Marija joka. Človek hodi h grobu in joka zato, ker doživlja, da mu to, kar ljubi, polzi iz rok. Bolj ko stiska, bolj mu polzi iz rok. V resnici pa je grob postal poročna postelja, ki jo je Ženin pripravil za vsakogar, ki bo prišel vanj. In vsi prej ali slej pridemo. Tam pa ne srečamo gospostva smrti, ampak polno združenost z Gospodom življenja.

Marija gleda v grob. To je podoba človeka. Mi gledamo življenje v smeri groba. Ne gledamo naprej in ne živimo iz cilja, ki je večno življenje. Smrt je že premagana.

Marija išče Kristusa kot truplo. A ga ne bo našla. Kristus se je ves potegnil v odnos z Očetom, a umaknil se je le za toliko časa, da je smrt potešila svoje poželenje. Zagrizla je v Božjo ljubezen in poginila. Križani, Gospod veličastva, se je spustil v predpekel, vstopil je v kraljestvo smrti, da bi jo primoral, da svoj plen vrne življenju. Ni ga več v grobu: ljubezen, močnejša od smrti (Vp 8, 6), je Sin, enak Očetu, ki dviga mrtve in daje živeti po Duhu.

Marija išče osebo. Angela jo vprašata: »Koga iščeš?« kajti v veri se išče obličje, išče se koga, ne kaj. V religiji gre za »kaj«, v veri pa za obličje – koga, gre za živ, oseben odnos.

Marija vidi Jezusa. Marija Magdalena je bila je ob vznožju križa (Jn 19, 25) pod drevesom, kjer jo je Ženin prebudil (prim. Vp 8, 5b). Evangelist Luka pravi, da je iz nje odšlo sedem hudih duhov (Lk 8, 2): ker jo je Ljubezen očistila, je prva, ki ima oči, da vidi Gospoda. Oči so vrata do srca. Resničnost je za človeka takšna, kakršno vidi: Vstalega »vidi«, kdor ga gleda in kontemplira z ljubeznijo. Le ljubezen ima namreč oči, ki vidijo resnico. Kdor ljubi, lahko sreča in veruje v Vstalega, ker je tudi sam prešel iz smrti             v življenje (1 Jn 3, 14).

Marija spozna Jezusa po glasu. Onkraj zavese smrti je telo Jezusa svetlo in brez sence, živeto na Božji način, zato ga Marija ne prepozna po videzu, ampak po glasu. Jezus vsakega izmed nas kliče po imenu, trka na naše srce in čaka, da mu odpremo vrata in se srečamo z Njim, ki je vstal in živi.

Marija se hoče okleniti Jezusa s človeško logiko ljubezni, ki grabi, jemlje, se oklepa, hoče zase. Jezus ji pokaže, da je smer Oče, da mora dozoreti do velikonočne ljubezni in sprejeti, da je že ljubljena. Isto velja za vse nas. Živimo trgovski vidik ljubezni. Imel bom rad in bom dobil to in to. To ni ljubezen. Očetova ljubezen je zastonjski dar. To je srčika naše vere; po Kristusu v Duhu prihajamo do izkušnje Očetove ljubezni. Ko jo doživimo, je nemogoče, da v drugem ne bi prepoznali brata, sestre. Smo Kristusovo telo in pripadnost temu telesu je najvažnejša. Le preko Njega lahko pridemo do Očeta in v nebesa.

Marija je poslana k bratom. Jezus nam je odprl pot k Očetu. Ostaja z nami, je v nas po Božji besedi in Duhu, kruhu in krvi in nam omogoča, da imamo delež z Njim in nadaljujemo njegovo poslanstvo kot njegovi sogovorniki in sodelavci.