Dragi Miklavž!

Precej let je minilo odkar sem kot majhna deklica prebedela celo noč v dnevni sobi ob jedilni mizi, kjer so bili postavljeni različni lonci z imeni nas sestric na listkih. Hotela sem se srečati s teboj, da bi ti zastavila par radovednih vprašanj male navihanke in se ti zahvalila, ker si mi vedno prinesel to, kar sem si najbolj želela in ti dobro opisala v mojem pismu naslovljenem nate. Ni mi uspelo. Ko je prvi sončni žarek poljubil moje veke, sem zdrsnila v globok  spanec in ko sem ponovno odprla oči, je bila miza že obložena s tvojimi darovi. Ne spomnim se nič drugega kot rdečih kotalk, ki si mi jih takrat prinesel. Od pomladi sem si jih želela, saj sem v našem naselju lahko opazovala vse gibalne mojstrovine, ki so jih starejše deklice izvajale na koleščkih. Predstavljala sem si, kaj vse bom izvedla jaz in kako se bom naprej in nazaj kotalkala po cestah v našem naselju. In ko sem jih končno obuvala, te rdeče kotalke, sem bila eden izmed najbolj srečnih otrok na svetu. Res, ja. Seveda potem ni šlo tako gladko, vsaj moja kolena so bila kar dolgo, vse kaj drugega kot gladka. Ampak vidiš, še danes se spomnim tvojega daru in me preplavi spomin na mojo otroško srečo, na vse veselje, ki so mi ga prinesle te moje rdeče kotalke.

Zato ti danes zopet pišem. Ja, bila sem pridna. Darovala sem veliko ur v prostovoljno delo za skupno dobro. Seveda sem bila pa tudi “žleht” oz. grešna, saj veš, da vsi delamo slabo, ki ga nočemo pa tudi hočemo. Ajaj, tako bo zgleda do smrti, se mi zdi.

Tokrat imam največjo željo in te prosim, da mi jo uresničiš. V času, ko prinašajo darila poleg tebe še dedek  mraz in božički,  te prosim, da vsem otrokom  v našem bogatem svetu, ki ne vedo več, kaj bi si sploh želeli, katere igrače še nimajo in katero drago športno opremo bi morda potrebovali v svoji omari, prineseš preprosto veselje nad življenjem. To veselje bi jih spodbudilo, da bi spet napolnili otroška igrišča, preplezali vsa drevesa, si sami izdelovali igrače iz materialov, ki bi jih našli v naravi, si delili, kar bi imeli in se smejali ob vsaki priložnosti, še posebej razbitim kolenom, umazanim oblekam, polomljenim igračam in samim sebi v smešnih situacijah, ki jih v obilju prinese spontana otroška igra. Predvsem pa bi v njih spet zaživela hvaležnost in občutek za dragocenost daru in bi ti takole kot jaz, več kot 40 let kasneje zopet napisali pismo.