MARIJA MAGDALENA

26046980051_a0a749ef59_b

Od Gregorja Velikega (umrl 604) dalje je zahodna Cerkev v svojem izročilu, liturgiji,
legendah, umetnosti in ljudski pobožnosti Marijo Magdaleno enačila z Marijo iz Betanije,
Lazarjevo in Martino sestro ter z brezimno »veliko grešnico« (Lk 7,37). Čeprav so novejši
razlagalci Svetega pisma Nove zaveze sprejeli razlago latinskih cerkvenih očetov in pisateljev vzhodne Cerkve, ki razlikujejo tri različne osebe, traja to enačenje marsikje še vedno. Vendar moramo podobo Marije Magdalene ločiti od podob dveh drugih žena: od brezimne grešnice v farizejevi hiši in Marije iz Betanije. Žena, ki se je kakor toliko drugih žena v njenem času in njeni deželi imenovala ponosno Marija, je bila iz Magdale, kakor izvemo iz njenega priimka »Magdalena«.
V evangelijih je Marija Magdalena pogosto omenjena, skoraj vedno v povezavi z drugimi
ženami, katerih imena pa se menjajo. Vse spadajo v krog učencev. Pri teh omembah je Marija Magdalena pri sinoptikih imenovana na prvem mestu (Lk 8, 2 sl.; Mr 15, 40 sl; 15, 47; Mt 27,56; 27, 61; 28, 1; Lk 24,10). Samo Marija, Jezusova mati, preseže številčnost omembe svojega imena. Poleg učencev Petra, Jakoba, Janeza in Juda Iškariota, je torej Marija Magdalena najpogosteje omenjena oseba izmed Jezusovih spremljevalcev.
Marija je hebrejska oblika imena Mirjam. V Svetem pismu je prisotnih več žena s tem
imenom, kar dokazuje priljubljenost tega imena v času in prostoru. Marija Magdalena je
morda ena izmed redkih, kateri svetopisemski pisatelji lastnemu imenu dodajo še ime kraja, od koder izhaja. V Jezusovem času je bilo mestece Magdala, od koder torej naj bi bila Marija Magdalena doma, cvetoč majhen kraj, katerega prebivalci so se preživljali z ribolovom. Oddaljen je bil od Kafarnauma okoli 8 km in prib. 30 km od Nazareta. Marija je torej izhajala iz Galileje, tako kot Jezus in njen materni jezik je bil zato aramejščina. Da Marijo evangelisti imenujejo po domačem kraju, kaže na njeno življenjsko okolje. Načeloma so se žene takratnega časa imenovale po moškem sorodniku – očetu, možu, sinu. Na primer »Marija, Jezusova mati, Marija Klopajeva« (Jn 19,25). Marija Magdalena pa ne. Tako lahko iz imena »Marija iz Magdale« sklepamo, da ni bila poročena. Kljub temu pa se zdi, da je bila gospodarsko samostojna, mogoče celo premožna. Iz Svetega pisma nam ni znano, ali je Jezus, ki se je najraje zadrževal na severnem bregu jezera v priljubljenem Kafarnaumu, kdaj prišel v Marijino rojstno mesto.
Iz Lukovega evangelija (Lk 8, 1-3) lahko razberemo nekaj značilnosti Marije Magdalene:
priključila se je skupini, ki je sledila Jezusu, podobno, kot tudi nekaj drugih žena. Samo iz
kratke omembe v Lukovem evangeliju (Lk 8,2) in dopolnila k Markovem evangeliju (Mr
16,9) zvemo, da je Jezus izgnal iz nje sedem hudih duhov. Tekst nam osvetljuje tudi, da je
bila izkušnja ozdravitve razlog, da je Marija svoje življenje radikalno spremenila. Kratka
omemba hoče povedati, da je bila Marija popolnoma »obsedena«, povsem v oblasti demonov, v oblasti zlega in temnega. Nobena zgodba o izgonu hudih duhov, nobeno poročilo o čudežu v evangeliju ne poroča o srečanju Jezusa z Marijo Magdaleno, ki je strašno trpela zaradi obsedenosti. Kako si lahko še razlagamo besede: »iz katere je izgnal sedem demonov«? V takratnem času so nerazložljivo trpljenje, kot npr. psihične bolezni in epilepsija mnogi označevali kot »obsedenost od hudih duhov«. Za tem tiči tudi razumevanje, da se je človek po tej stiski odtujil sam od sebe in od ljudi, da je bil prepuščen neznanim močem teme, ki so ga imele popolnoma v oblasti, zvezanega. Število sedem demonov poudarja, da sta Marijo trpljenje in tema popolnoma obsedla. Kakorkoli, biti ozdravljena te obsedenosti, je za Marijo pomenilo rešitev in osvoboditev. Ponovno je lahko našla pot do sebe. Po Jezusovem delovanju je izkusila, da Bog želi rešitev ljudi, torej hoče tudi njeno rešitev. In, kot že rečeno, to dejstvo je temeljito spremenilo njeno življenje.
Marija Magdalena je sodila torej k skupini žena, ki so skupaj z drugimi učenci spremljale
Jezusa. Spadala je k »služečim ženam« v Gospodovem spremstvu. Za njim so hodile od
mesta do mesta in od vasi do vasi (Lk 8,1). Biti na poti z Jezusom in skupaj oznanjevati
sporočilo Božjega kraljestva – to ni samo nov življenjski cilj dvanajsterih, kot se je imenoval ožji Jezusov krog (prvotna Cerkev jih imenuje tudi apostoli), temveč tudi skupine žena. Kot smo že omenili v uvodu, se zdi, da je imela Marija Magdalena med Jezusovimi spremljevalkami vodilno vlogo, saj je večinoma imenovana na prvem mestu. Kot druge žene, je tudi ona stregla oz. pomagala Jezusovi skupnosti in darovala iz svojega premoženja. (Lk8,3).

MARIJA MAGDALENA, OČIVIDKA JEZUSOVE SMRTI

4e6bea7374170da8f908cc803655c168--jesus-crucifixion-jesus-christ

Jezusovi učenci so bili polni bližnjega pričakovanja, prihoda in dopolnitve Božjega kraljestva. Vsako uro ali vsak dan so pričakovali nastop dokončne rešitve, odrešenja, ki so ga še vedno razumeli kot zemeljsko, politično. Vsi njihovi napori so se navezovali na to (Mr 10, 35-40.41-45; Mt 20, 20-23; Lk 22, 24). Niso razumeli radikalnosti položaja. Ko je Jezus na Oljski gori molil v smrtni stiski, so oni od utrujenosti zaspali. Zajetje in Jezusovo križanje jim je pomenilo absolutno katastrofo. Možje so se panično razbežali na vse strani, razen dveh izjem:
Peter, ki je sledil začetnemu procesu, pa pozneje, ko je postalo zanj nevarno, Jezusa zatajil, in potem še učenec, ki ga je Jezus ljubil, verjetno Janez. Njega omenja Janezov evangelij pod križem s prav temi besedami: »… in zraven stoječega učenca, ki ga je Jezus ljubil« (Jn 19,26).
Vsi štirje evangelisti pa poročajo tudi o skupini žena, ki so bile očividke Jezusove smrti na
križu (Mr 15, 40 – 41; Mt 27, 55-56; Lk 23, 49; Jn 19,25). Med njimi je Marija Magdalena
omenjena redno in pri Mateju, Marku in Luku celo na prvem mestu. Samo Janez, ki navaja tudi moško pričo, jo postavlja na zadnje mesto. Pri vsem tem je nenavadno tudi to, da so žene sploh imenovane kot priče. Tako so se evangelisti oddaljili od tradicionalnega vrednotenje žene.
Marija Magdalena je tudi opazovala, kam so Jezusa položili (Mr15, 47). Predvidevamo, da je bila med ženami, ki so spremljale Jezusovo telo do groba (Lk 23,55 – je ne imenuje izrecno po imenu). Ob umrlem bedi pri grobu (Mt 27,61). Vse to je bilo zelo pogumno dejanje. Jezus je bil vendarle obsojenec. Tisti, ki mu je izkazoval zvestobo, je tvegal, da bodo križali tudi njega. Ob križu in ob grobu so ponavadi stražili zato, da ne bi nihče poskrbel za mrtve in za njimi žaloval. Po pričevanju zgodovinarja Jožefa Flavija, se v tistem času niti žene niso izognile taki kazni. Torej je bilo Marijino vztrajanje ob križu eno samo velikansko tveganje in kaže na veliko zvestobo tako nje, kot tudi drugih žena.
Marija Magdalena je bila torej žena, ki je Jezusa spremljala od Galileje do Jeruzalema, od
zacetka do konca. Sodi torej neizpodbitno med tiste, ki so hodili za Jezusom.

MARIJA MAGDALENA, PRVA GLASNICA VSTAJENJA PRI SINOPTIKIH

prenos

 

Kot prva priča Jezusovega vstajenja pri Pavlu v 1 Kor 15, 3-8 Marija Magdalena ni omenjena. Vendar Pavel govori o Jezusovem prikazovanju, ne pa o samem vstajenju. O vstajenju samem nimamo zapisanih prič. Vsi štirje evangelisti pa imenujejo Marijo Magdaleno kot njo, ki je prva zvedela za vstajenjsko sporočilo, in ga je posredovala naprej apostolom in učencem. Po judovskem pravu je za uspešno pričanje potrebno imeti najmanj dve priči. Sinoptiki tako poročajo, da so šle z njo h grobu tudi druge žene (Mr 16, 1-8.9-11; Mt 28, 1-8; lk 24, 1-11). Kljub temu pa apostoli vstajenjsko sporočilo najprej sprejmejo kot blebetanje in jim ne verjamejo, kot pravi Luka. »Toda tem so se te besede zdele blebetanje in jim niso verjeli« (Lk 24, 11). Razočaranje in obup sta bila pregloboka. Pri Janezu pa je Marija tista, ki je bila takrat prva v vrtu (»Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba« (Jn 20,1)) in verjetno edina priča vstajenja ter bila potem kot poseben sel poslana k učencem. ( Jezus ji je rekel: »Ne oklepaj se me!Kajti nisem še šel gor k Očetu; pojdi pa k mojim bratom in jim povej: ›Odhajam gor k svojemu Očetu in
vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‹« Marija Magdalena je šla in učencem
sporočila: »Gospoda sem videla,« in to, kar ji je povedal.« (Jn 20, 17-18)
Evangelisti nam tako posredujejo sliko Marije Magdalene kot ženo, ki je na svojem telesu
izkusila, kaj pomeni »biti ozdravljen« in je na temelju te izkušnje ljubila Jezusa in mu sledila. Dala je zanj vse svoje moči in vse svoje premoženje, mu ostala zvesta v njegovi katastrofi in postala prva in najpomembnejša velikonočna poslanka.

MARIJA MAGDALENA V APOKRIFNIH BESEDILIH

V Marijinem evangeliju je Marija Magdalena imenovana kot močna žena, ki predstavlja
gnostično Cerkev. Njej je bilo zaupano Jezusovo oznanilo in ona ga je potem oznanila in
razlagala učencem. Pri Jezusu je imela kot apostol veliko prednost, predvsem glede na Petra, ki je v njej videl konkurenco in bil zato do nje odklonilen. Peter tu predstavlja katoliško Cerkev.

V pismih »Pistis Sophia« ima Marija Magdalena vodilno vlogo v krogu učencev in je zato
govornica. Je posredovalka med Jezusom in učenci, ker ima boljšo sposobnost dojemanja.
Osvobodila se je verig sveta in tako postala del pleroma, popolne luči duha. Zelo je zaupna z Jezusom, ves čas ga nagovarja s Kyrie – Gospod.

SPREMINJANJE PODOBE MARIJE MAGDALENE V ZGODNJI CERKVI IN SREDNJEM VEKU

st-mary-magdalene (1)

Veliko ženskih podob Nove zaveze je bilo predvsem s strani zahodnih Cerkvenih očetov
preoblikovanih v neko novo Magdalenino podobo.
Kot prvo je bila neimenovana grešnica (Lk 7, 36-70), ki je v hiši farizeja Simona Jezusu s
solzami močila noge in  brisala z lasmi ter jih mazilila z dragocenim oljem, enačena s tri
stavke pozneje imenovano Marijo Magdaleno (Lk 8,2). Kmalu so videli v tej grešnici po
celem mestu znano prostitutko. Sedem demonov, ki je šlo iz nje, je bilo tako znamenje
razuzdane spolnosti. Podobno se ponovi pri osebi Marije, Lazarjeve in Martine sestre iz
Betanije (Jn 12, 1-11). Legenda pravi, da je Marija iz Betanije, kot Marija Magdalena, skupaj s svojo sestro Marto in s svojim duhovnim učiteljem Maximinom bežala pred preganjanji v Palestini čez morje v južno Francijo in tam živela kot puščavnica v jami. Kot četrta žena, ki jo identificirajo z Marijo Magdaleno, pa je Marija Egiptovska. Ta je zgodovinska osebnost, ki jo omenja že Didahe kot prostituko, ki je po spreobrnjenju živela 40 let kot spokornica v puščavi, ogrnjena samo s svojimi lasmi in hranili so jo angeli. Papež Gregor I. je kot prvi v svoji pridigi o Mariji Magdaleni v letu 591 to grešnico enačil z Marijo Magdaleno. Tako je iz svetopisemske učenke Marija Magdalena postala skesana grešnica, s katero so se lahko mnogi ljudje identificirali in je tako čaščena kot njihova zavetnica. Šele v poznejšem času je katoliška Cerkev povezave različnih podob Marije Magdalene uradno razložila kot zmotne in napačne. Zanimivo je, da pa je ortodoksna tradicija vedno zelo jasno ločevala med vsemi temi Marijami.
Svetopisemskih osnov za enačenje Marije Magdalene z Lukovo grešnico, z Marijo Martino sestro ali z ženo, ki Jezusu pred trpljenjem mazilila noge, je premalo.

MARIJA MAGDALENA, VELIKONOČNA POSLANKA PO POROČANJU EVANGELISTA JANEZA

9448329237867debc3083b701c7e1b4b--noli-me-tangere-maria-magdalena

Do sedaj smo videli Marijo Magdaleno skupaj z drugimi ženami, ki so spremljale Jezusa,
sicer vedno kot prvo imenovano, pa vendar z drugimi povezano v solidarnosti. V vstajenjskem poročilu evangelista Janeza pa je opisan dogodek, ki daje vsemu poseben
pomen: (Jn 20, 1-3.11-18). Kaj je tu tisto, kar lahko tako nagovarja? Janez poroča najprej o
neizmerni žalosti. Marija je jokala za Jezusom. 4x Janez navaja jokanje. Tako navadno joče človek ob izgubi ljubljenega človeka. Vsakemu od nas je to znano. Marija je jokala, ker je izgubila »središče svojega življenja«. Videla je Jezusa umirati, sama v sebi pa ga ni mogla pustiti umreti. Oklepala se je preteklega življenja in zato iskala ob grobu Jezusovo bližino. Še je bila tema (Jn 20,1), tudi v njej. Marija se je prepustila brezupni žalosti, vsej bolečini. Jasno je, da se je med Marijo Magdaleno in Jezusom spletel poseben človeški odnos. Ona je o njem rekla: »Mojega Gospoda (20,2. in 13: Kyrios, hebr: Adonai), so vzeli.« Janez na tem mestu uporabi za vstalega Gospoda oznako prve Cerkve, kot da bi Marija že razumela (Kyrios še 6x v kap.20). Toda to vara. Polna nemira je vprašala njega, ki ga je videla, kje je Jezusovo truplo. Obračala se je sem in tja in ni mogla prav razumeti situacije. Ko je Jezus zaklical njeno ime »Marija« in ga je ona zaslišala, se je ponovno obrnila in takrat je že razumela. Njen odgovor »Rabuni« je spremenil žalost v srečo.(Jn 20,16). Po Jezusovi besedi »ne oklepaj se me« (Jn 20, 17) je razumela, da ga mora tudi notranje izpustiti. Teologinja Maria Kassel komentira: »Spremenjenje zemeljskega Jezusa v vstajenjskega je hkrati spremenjenje Marijinega odnosa do Jezusa. Jezus je postal zanjo notranji, dušni sopotnik in s tem stvarjenjska moč, ki spreminja svet. To se je pokazalo tudi v tem, da je uresničila naročilo notranjega sopotnika in ga je oznanila drugim učencem«. Po tem, ko je preživela svojo žalost in mrtvega izkusila kot Božje živega, lahko začne na novo in lahko tudi druge pritegne v nov začetek, v vstajenje!
Marija Magdalena je prikazana torej kot res ljubeča žena, ki ne odloži Jezusovega trupla v grob, temveč da svoji žalosti prostor in preko tega postane odprta za nov začetek v svojem življenju. Da, žena je bila tista, ki je šla in naznanila Učencem veselo novico: »Videla sem Gospoda!« (Jn 20,18)

Marijo Magdaleno, ki jo je Gospod rešil sužnosti zla, ki je šla za njim, mu stregla in mu služila, ki mu je ostala zvesta tudi po smrti na križu, nam evangelist prikaže kot ženo, ki
jo je od smrti vstali Gospod poklical, da sporočilo o njegovem vstajenju naznani učencem. V vseh stoletjih zgodovine srečujemo žene, ki učencem naznanjajo Jezusovo sporočilo. In tudi v današnjih dneh je na svetu nešteto žena, ki so pripravljene služiti Jezusu in njegovemu vstajenjskemu oznanilu. Grki so jo že od nekdaj častili kot »nosilko mire in enakovredno apostolom«. Upodabljajo jo s posodico z mazilnim oljem, pod križem, kot spokornico z razpuščenimi lasmi, s knjigo, s Križanim, z bičem in mrtvaško glavo.

the-repentant-st-mary-magdalene-1617-21

s. Cirila Hostnik

KATEHETSKO-PASTORALNA ŠOLA
BIBLICNA SPECIALIZACIJA LJUBLJANA 2009/2010
Maksimilijan Matjaž, SVETOPISEMSKE OSEBNOSTI NOVE ZAVEZE

LITERATURA:
DOLENC. Bogdan.. Sv. Marija Magdalena, I. st., spokornica.. v: SMOLIK, Marjan. Leto
svetnikov 3: 2. prenovljena in razširjena izdaja. Celje: Mohorjeva družba. 1999 – <2000>.
st.194.
http://cms.sanktmichael.net/uploads/Vortraege_Berichte/Referat%20Maria%20Magdalena.pd
f (19. 04. 2010)
http://www.heiligenlexikon.de/…/Maria_Magdalena.html (19. 04. 2010)
http://www.bautz.de/bbkl/m/maria_mag.shtml (19. 04. 2010)
http://www.heiligenlexikon.de/CatholicEncyclopedia/Maria_Magdalena.html (19. 04. 2010)

Simboli velikega tedna in velike noči

Bogoslužno dogajanje velikega tedna prek bogate simbolike in izbora svetopisemskih besedil uvaja vernike v veliko noč, ki je največji in najpomembnejši krščanski praznik. Vrhunec cerkvenega leta predstavlja veliki teden, ki ga začenjamo na cvetno ali oljčno nedeljo, višek velikega tedna pa je velikonočno tridnevje: veliki četrtek, veliki petek in velikonočna vigilija na veliko soboto.

Postni čas, ki ga začenjamo na pepelnično sredo in traja štirideset dni,(1) sklenemo z večerno mašo velikega četrtka, ko nastopi velikonočno tridnevje. Dnevom med četrtkom in soboto dodajamo pridevnik veliki, ker vsebujejo najgloblje sporočilo krščanstva: pripovedujejo o postavitvi zakramentov evharistije in mašniškega posvečanja ter o trpljenju, smrti in vstajenju Božjega sina Jezusa Kristusa. Dogodke v Svetem pismu podrobno opisujejo vsi štirje evangelisti. Velikonočno tridnevje Gospodovega trpljenja in vstajenja se začne z večerno mašo na veliki četrtek, ima svoje središče v velikonočni vigiliji in se konča z večernicami nedelje Gospodovega vstajenja.


Veliki četrtek

120408 Zadnja večerja

Veliki četrtek je dan evharistije in postavitve duhovniške službe. Na ta dan se spominjamo obhajanja Jezusove zadnje večerje z apostoli,(2) ki predstavlja ustanovitev zakramenta evharistije.

Krizmena maša

Na veliki četrtek dopoldne škofje ordinariji skupaj z zbranimi duhovniki in ljudstvom v stolnih cerkvah darujejo krizmene maše, ki so ime dobile po sveti krizmi – oljčnem olju, obogatenem z balzamom ali dišavnicami, nad katerim škof zmoli posvetilno molitev. Dejanje posvetitve olja je pridržano škofu in ga opravlja samo enkrat na leto.

Sveto krizmo duhovniki in škofje uporabljajo pri podeljevanju zakramentov (pri krstu, birmi ter diakonskem, mašniškem in škofovskem posvečenju) in pri posvetitvi oltarja ali cerkve. Pri krizmeni maši škof blagoslovi tudi krstno in bolniško olje, ki se uporabljata pri podeljevanju zakramenta krsta oziroma bolniškega maziljenja. Duhovniki pri tej maši obnovijo duhovniške obljube in s tem pokažejo medsebojno povezanost ter povezanost s škofom in stolno cerkvijo.

Olje

Olje se uporablja v prehrani, kozmetiki in zdravilstvu. Zaradi širokega spektra uporabnosti je že v antičnih kulturah postalo znamenje zdravja, blagostanja in miru. Judje, ki so uporabljali oljčno olje, so menili, da ima posebno versko ali nadnaravno moč. Besedi Kristus, ki izhaja iz grščine, in Mesija, ki izhaja iz hebrejščine, imata isti pomen in pomenita maziljeni. Kristjana, ki prav tako pomeni maziljeni, škof ali duhovnik pri nekaterih zakramentih mazili z oljem.

Spomin Jezusove zadnje večerje z učenci

Na veliki četrtek zvečer praznujemo postavitev dveh zakramentov: evharistije in mašniškega posvečenja. Jezus je pri zadnji večerji, ko je s svojimi učenci obhajal velikonočno (pashalno) večerjo, blagoslovil kruh in vino ter ju dal jesti in piti učencem. Katoličani in številni drugi kristjani, verujemo, da je Jezus kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri. Zato nam ti dve prvini pomenita Jezusovo realno navzočnost med nami in ju častimo z vsem spoštovanjem. Veliki četrtek zato velja za ustanovitveni dan evharistije, ko je Jezus daroval prvo evharistično daritev ali maša.(3) Obenem je postavil zapoved medsebojne ljubezni, kar je simbolično udejanjil z umivanjem nog učencem.

Po koncu maše duhovnik s spremstvom prenese monštranco s posvečeno hostijo in posvečene hostije, ki simbolizirajo Jezusovo navzočnost, iz tabernaklja na posebno mesto oz. v t. i. ječo, ki predstavlja Jezusovo trpljenje v vrtu Getsemani.

Na veliki četrtek se v Cerkvi zahvaljujemo tudi za zakrament mašniškega posvečenja, ki ga škofje v Cerkvi na Slovenskem diakonom podeljujejo na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija.

Kruh in vino

94-DSCI0276

Pri vsaki maši se spominjamo Jezusove zadnje večerje z učenci, pri kateri je Jezus kruh posvetil v svoje telo in vino v svojo kri ter učencem naročil, naj tudi sami obnavljajo dejanje posvetitve v njegov spomin. Dejanje posvetitve ali lomljenja kruha je postalo razpoznavno znamenje po Jezusovem vstajenju, po čemer sta ga učenca na poti v Emavs tudi prepoznala.(4)

Simbola kruha in vina sta nerazdružljiva. Hrana in pijača sta človeški potrebi, zato kruh predstavlja osnovno hrano, ki je nujna za preživetje. Jezus je kruh in vino zaradi njune sporočilnosti pri zadnji večerji izbral za znamenji njegovega telesa in krvi.

Kruh in vino poleg posebnega pomena v okviru posvetitve pri maši simbolizirata tudi cerkveno skupnost in njeno edinost. Kruh je pripravljen iz moke, ki se pridobiva iz številnih zmletih žitnih zrn, vino pa iz mnogih grozdnih jagod. Prve krščanske skupnosti so v teh prvinah videle znamenje edinosti Cerkve, saj je tudi Cerkev sestavljena iz številnih posameznikov, ki sobivajo v duhu edinosti.

Kakšen kruh so uporabljali prvi kristjani pri evharistiji? Najprej običajen kruh, ki so ga spekli doma v obliki nizke plošče (nekakšne lepinje), ki je imela na sredini vrezan križ. Po 9. stoletju pa je bil predpisan opresen oz. nekvašen kruh. Tak kruh so Judje uporabljali pri svoji obredni velikonočni večerji in ga je uporabljal tudi Jezus pri zadnji večerji. Nekvašen kruh je bil prav tako okrogle oblike in so ga imenovali hostija, kar v latinščini pomeni ‘žrtev’. Hostije se uporabljajo pri maši še danes.

Poimenovanje evharistije – maše

Za poimenovanje in označevanje zakramenta svete evharistije, ki ga je Jezus ustanovil pri zadnji večerji, so prvi kristjani uporabljali izraz lomljenje kruha, prav po značilnem dejanju, ko so pri evharistiji lomili kruh. Pozneje se je uveljavil izraz evharistija, ki v grškem jeziku pomeni ‘(za)hvala‘. Nekateri tudi danes upravičeno govorijo o zahvalni daritvi. Šele v poznejši dobi se je uveljavil izraz maša. Izhaja iz latinske besede mittere (poslati, odposlati), saj so verniki pri maši poslani, da jo uresničujejo v svojem življenju. V starokrščanskih časih so v Rimu po evharistični molitvi razlomili posvečeni kruh in ga po diakonih ‘poslali‘ drugim cerkvam v mestu. Tam so jih dali v kelih, da bi tako pokazali, kako so ena sama Cerkev, ker obhajajo eno evharistijo. Posvečeni kruh pa so ‘poslali’ tudi bolnikom, ki se niso mogli udeležiti evharistije, in mučencem, ki so bili zaprti v ječah.

Umivanje nog

francis-slum-feet

Pri obredu umivanja nog(5) škof ali duhovnik vzame posodo z vodo ter izbranim vernikom ali predstavnikom vernikov umije in obriše noge, s čimer posnema Jezusovo umivanje nog apostolom pri zadnji večerji. Tako simbolično pokaže, da je kljub dostojanstvu duhovniške službe služabnik zaupanim ljudem.

Pri Judih je bilo umivanje nog znamenje gostoljubnosti in dobrodošlice gostu. Noge so gostom navadno umivali sužnji. Jezus je učence s tem dejanjem učil služenja in ponižnosti, zato so tudi škofje in duhovniki poklicani, da škofiji, župniji ali skupnosti, ki jim je zaupana, služijo v bratski ljubezni. Umivanje nog ima dva pomena: nekateri v njem bolj izpostavljajo spomin na krst, drugi pa povabilo k dejavni ljubezni do bližnjega v nesebičnem služenju.


Veliki petek

elieli

Na veliki petek se spominjamo Jezusovega trpljenja in smrti na križu. Simbolika velikega petka predstavlja namero in razpoloženje, da se v odpovedi odpremo in postanemo bolj razpoložljivi za Božjo milost in spreobrnjenje srca.

Veliki petek je edini dan v cerkvenem letu, ko ni maše. Pri bogoslužju ob 15. uri, ko obhajamo spomin na Jezusovo smrt na križu, molimo križev pot.(6) Med obredi velikega petka beremo pasijon ali poročilo o Jezusovem trpljenju iz Janezovega evangelija,(7) častimo križ v znamenje hvaležnosti in spoštovanja ter med drugim prosimo za sodobno družbo in njene voditelje, za drugače verujoče in neverujoče, za cerkvene potrebe kot tudi za odnose z judovsko skupnostjo. Ob koncu je obhajilni obred. Duhovnik že posvečene hostije, ki jih je prinesel iz ječe, kamor jih je odnesel na veliki četrtek, po zaključku obreda odnese na novo mesto, tokrat v t. i. Božji grob. V Katoliški Cerkvi na veliki petek velja strogi post.


Velika sobota

christ-in-the-grave

Velika sobota je dan celodnevnega čaščenja Jezusa v Božjem grobu, kamor je bil prenesen na veliki petek. Blagoslov velikonočnih jedil ima posebno simboliko.(8)

Velikonočno praznovanje se začne z obredi velikonočne vigilije (bdenja), ki nas s slovesnim bogoslužjem uvede v skrivnost Kristusovega vstajenja. Pri tem imajo poseben pomen blagoslov ognja, hvalnica velikonočni sveči, ki predstavlja vstalega Kristusa, in krstno bogoslužje oz. obnovitev krstnih obljub. Pri maši beremo več svetopisemskih besedil kakor običajno, ki predstavljajo našo odrešenjsko zgodovino. Velikonočni vigiliji zaradi bogate simbolike in bogoslužnega dogajanja pravimo tudi mati vseh vigilij. Škofje in duhovniki odraslim katehumenom podeljujejo zakramente uvajanja v krščanstvo, ki so krst, obhajilo in birma.

Ogenj

Na veliko soboto zgodaj zjutraj duhovniki blagoslavljajo velikonočni ogenj in vodo, s katerima verniki pokadijo in pokropijo domove. Ogenj použiva, ogreva, žge, prečiščuje …, zato je že od nekdaj veljal za posebej dragocenega. V Svetem pismu nastopa na več mestih: npr. Bog se Mojzesu prikaže v gorečem grmu na gori Sinaj (prim. 2 Mz 3,2); Izraelce je na poti skozi puščavo spremljal ognjeni steber, ki je bil znamenje Božje navzočnosti (prim. 2 Mz 13,21–22) ter drugod, kjer ima vlogo prečiščevanja.

V Stari zavezi se ogenj uporablja kot simbol razodevanja Boga. Simbolizira namreč Božjo nepristopnost in svetost.

Za kristjane je z ognjem najbolj izrazito povezan binkoštni dogodek. Petdeset dni po veliki noči se spominjamo prihoda Svetega Duha med apostole. Sveti Duh se je v šumu, ki je nastal ob bližajočem se viharju, spustil nad apostole v obliki plamenu podobnega jezika (prim. Apd 2,1–3).

Pri bogoslužju se ogenj uporablja pri slovesnih mašah v kadilnici z žarečim ogljem, na katerega se nalaga kadilo. Ob veliki noči se ogenj tudi blagoslavlja, saj simbolizira Kristusa, ki je luč sveta. Marsikje je navada, da bogoslužni sodelavci po obredu blagoslova ognja in vode, ki ga duhovnik opravi na veliko soboto zgodaj zjutraj, ogenj raznesejo po domovih vernikov. Ogenj, ki ga blagoslovimo tudi na začetku velikonočne vigilije, je znamenje zmage luči nad temo, topline nad mrazom, življenja nad smrtjo. Tako hiša, ki sprejme blagoslovljeni ogenj, sprejme luč, ki je Jezus Kristus.

Voda

Simbolika vode odkriva njen pomen v vsakdanjem življenju. Kakor si človek umaže telo, si lahko umaže tudi dušo, zato jo moramo po potrebi tudi očistiti. Voda je v različnih kulturah znamenje notranjega očiščevanja. Potopitev v vodo Gangesa za hindujce, v Nil za Egipčane ali v Jordan za Jude je imela in ima še vedno velik pomen za odpuščanje grehov in notranje očiščenje.

V številnih kulturah, tudi pri Izraelcih, je poznano obredno očiščevalno umivanje pred vstopom v tempelj ali na začetku molitve. Umivanje rok pred molitvijo in jedjo nima samo higienske vloge, ampak nakazuje tudi na notranje očiščenje. Voda, ki telesu omogoča preživetje, izraža tudi najgloblja hrepenenja človeškega bitja: srečo, svobodo, ljubezen, resnico.(9) Vode, ki poplavijo in povzročajo razdejanja, lahko prinašajo tudi smrt. Ta dvojnost pomaga razumeti zakrament krsta, pri katerem je voda bistvena prvina in v katerem najdemo dva vidika: smrt greha in prerojenje za prejemanje milosti v novem življenju.

Spomin na krst je najbolj izrazit pri velikonočnem bedenju (vigiliji) na veliko soboto. Mašnik blagoslovi krstno vodo in če so pri bogoslužju navzoči katehumeni, jih ob tej priložnosti krsti.

Izhajajoč iz simboličnega pomena vode pri krstu razumemo tudi uporabo blagoslovljene vode, ki nas spominja na prvi zakrament. Mašnik včasih na začetku maše (npr. v postnem času) občestvo pokropi z vodo, ki jo je prej blagoslovil, s čimer nas spomni, da smo bili krščeni in pri krstu tudi očiščeni grehov. Ta obred je nadomestil starodavno navado Cerkve, ko so si verniki v cerkvenem preddverju pred evharističnim slavjem umili roke. Ta navada se je v določeni meri ohranila do danes, saj verniki ob vstopu v cerkev pomočijo roko v blagoslovljeno vodo in se z njo pokrižajo.

Vodo uporabljamo tudi pri maši. Potem ko ministrant duhovniku prinese kruh in vino, si ta umije roke. Nekdaj je bil za to praktični razlog, saj si je duhovnik z darovi, ki so jih iz narave prinašali verniki, umazal roke. Ta obred je opisan že v bogoslužnih besedilih sv. Hipolita Rimskega sredi 2. st. po Kristusu. Umivanje rok ima tudi simbolni pomen obrednega očiščevanja. Željo in prošnjo, da bi se Bogu bližali skesani in očiščeni, izraža tudi molitev, ki jo duhovnik tiho moli med umivanjem rok: »Izmij, Gospod, mojo krivdo in očisti me mojih grehov.« Duhovnik zlije nekaj kapljic vode tudi v kelih z vinom. To dejanje predstavlja združenje med vernikom (simbol vode) in Kristusom (simbol vina), kar nakazuje tiha duhovnikova molitev: »Po skrivnosti te vode in vina naj bomo deležni Božje narave Kristusa, ki je postal deležen naše človeške narave.« Voda in vino nas spominjata na Kristusovo smrt, ko sta iz njegove strani pritekli »kri in voda«.


Velika noč

vstali6

Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik, ker se na ta dan spominjamo največjega čudeža in temelja naše vere, ki je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih. Po starodavni slovenski navadi so po nekaterih župnijah t. i. vstajenjske procesije z Najsvetejšim v različnih oblikah v jutranjih urah.

Skrivnost vstajenja lahko razumemo samo v moči vere, ki je presežni Božji dar. Čeprav k razumevanju verske resnice pripomorejo številni materialni dokazi, je vera v Kristusovo vstajenje sad vzgoje in osebne duhovne poti.

Jezus Kristus nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil, kar pomeni, da greh in smrt nimata zadnje in dokončne besede v našem življenju, ampak nam je Jezus odprl pot v večno življenje. Odrešenje odpira možnost za uresničitev posameznikove osebne svobode, s pomočjo katere lahko človek v polnosti živi prejete talente ter dokazuje, da je življenje z Bogom močnejše od smrti.

Jezus je v svojem zemeljskem življenju večkrat napovedal svojo smrt in vstajenje od mrtvih,(10) ki bo pomenila osvoboditev od brezupnega položaja človeka v končnem zemeljskem življenju.

Kristjani verujemo v Jezusovo vstajenje zaradi pričevanj oseb, ki se jim je Jezus prikazal po vstajenju in jim z očitnimi znamenji dokazal svojo istovetnost.(11) Dva učenca na poti v Emavs sta ga prepoznala po lomljenju kruha (prim. Lk 24,13–35).

Aleluja

Velika noč je praznik veselja in upanja. Veselje kristjani izražam vzklik aleluja, ki izhaja iz hebrejskih besed hallelu in Yah, kar pomeni: slavite Jahveja, to je Boga. Alelujo pojemo pred evangelijem, ki je veselo oznanilo. Aleluja je star bogoslužni vzklik v čast in hvalo Jahveju, ki se pogosto nahaja na začetku in koncu psalmov.

Veselje ob veliki noči je težko izraziti z eno samo besedo, zato se beseda aleluja večkrat ponavlja kot refren. Pred največjim Jezusovim čudežem, vstajenjem od mrtvih, človeške besede ne zadoščajo. Petje aleluje je podobno vriskanju planinca v gorah, ki se na tak način veseli čudovitega sončnega vzhoda. Občutij srca ne izpove z besedami, ampak jih izrazi z vriskanjem. Podobno se zgodi kristjanu: ob pogledu na Sonce – Jezusa Kristusa, ki je vzšlo nad temo velikega petka, ne najde pravih besed. Ostane mu samo jecljajoča, začudena, vesela aleluja.

Staro ime za veliko noč je pasha, ki pomeni prehod v Božje mesto, na čigar ulicah se poje aleluja (prim. Tob 13,18). Pride ura, ko bo tudi v temine našega življenja posijalo neminljivo sonce in bomo peli večno alelujo.


Velikonočni ponedeljek

Na velikonočni ponedeljek želimo kristjani utrditi našo vero v vstalega Jezusa tako, da veselo novico o vstajenju delimo s prijatelji in se skupaj z njimi veselimo. Obiskovanja in osebna voščila so dobra priložnost za osebni stik in sporočilo upanja.


Nekatere dele besedila je uredil mag. Božo Rustja.


(1) Iz štetja so izvzete nedelje v postnem času, saj za kristjane vsak nedeljski dan pomeni ‘malo veliko noč’.

(2) Zapisi o pashalni večerji z učenci in postavitvi Gospodove večerje: Mt 26,17–30; Mr 14,12–26; Lk 22,7–23 in Jn 13,21–30.

(3) Zadnja večerja – postavitev evharistije – je opisana v treh sinoptičnih evangelijih (Matej, Marko, Luka). Tu navajamo zapis po Markovem evangeliju: »Medtem ko so jedli, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »Vzemite, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge« (Mr 14,22–24). Drugi evangelisti imajo opis postavitve evharistije na teh mestih: Mt 26,26–30; Lk 22,15–20. Postavitev evharistije opiše tudi sveti Pavel v pismu Korinčanom: 1 Kor 11,23–25.

(4) Prim. Pot v Emavs v Lk 24,13–35.

(5) Prim. Jn 13,1–20.

(6) Ljudsko pobožnost križevega pota, ki je razdeljena na štirinajst postaj, molimo in premišljujemo posebej v postnem času. Po večini katoliških cerkva ali kapel so upodobitve postaj križevega pota sestavni del bogoslužnega prostora. Postaje križevega pota so prešle v notranji bogoslužni prostor iz prvotnih postavitev v naravnem okolju, kjer so (in še vedno) stale kot kapelice križevega pota. Molimo ga ob petkih na dan Jezusove smrti na križu, pri nas pa je navada, da ga verniki v velikem številu molijo tudi ob nedeljah, zlasti na romarskih krajih ali v podružničnih cerkvah, kjer v premišljevanju našega odrešenja hodijo od postaje do postaje in nosijo križ.

(7) Pot od Oljske gore do Kalvarije, prim. Jn 18,1–19,42.

(8) Blagoslov poteka na veliko soboto, navadno pri samostojnem bogoslužnem opravilu (npr. v kapelah, pri križih, kapelicah …), ali med čaščenjem pri Božjem grobu. Blagoslov jedil je obred ljudske pobožnosti, namenjen zavedanju Božje dobrote do človeka, da bi ta lažje začutil Božjo bližino in navzočnost v vsakdanjem življenju. Velikonočna jedila v družini ustvarjajo Božje okolje in so podoba velikonočne večerje, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci, ter mašne daritve – velikonočne gostije, na katero smo vsi povabljeni. Jedi, ki jih verniki prinašajo k blagoslovu (mednje sodijo kruh, meso, pirhi in hren), imajo posebno simboliko.

(9) O vodi nam govori več odlomkov v Svetem pismu: V Ps 42,2: »Kakor hrepeni jelen po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog«. V Jn 4,1–15 je opisan Jezusov pogovor s Samarijanko. Medtem ko žena govori o naravni vodi, Jezus namiguje na drugo vodo, to je milost. Evangelist Janez jasno pove, da je živa voda Sveti Duh (prim. Jn 7,37–39).

(10) Jezus prvič napove svojo smrt in vstajenje (prim. Mt 16,21–28; Mr 8,31–9,1 in Lk 9,22–27); Jezus drugič napove svojo smrt in vstajenje (prim. Mt 17,22–23; Mr 9,30–32 in Lk 9,43b–45); Jezus tretjič napove svojo smrt in vstajenje (prim. Mt 20,17–19; Mr 10,32–34 in Lk 18,31–34).

(11) Prim. odlomke o Jezusovem vstajanju in prikazovanjih: Mt 28,1–20; Mr 16,1–18, Lk 24,1–49 in Jn 20,1–21,25.

Vir: http://www.zupnija-zagorje-trnje.org/index.php/duhovnost/beseda/114-simvn

Veliki četrtek, 13.4.2017, Jn 13,1-15


Prvo krščansko ime za evharistijo je bilo bratsko lomljenje kruha. V najstarejšem krščanskem opisu evharistije sv. Pavel v 1 Kor pravi, da izroča naprej kar je prejel: Gospodove večerje smo deležni, če drug drugemu lomimo kruh in pijemo iz čaše. Učenca na poti v Emavs sta ob koncu potovanja prepoznala Jezusa po lomljenju kruha. V Apostolskih delih je velikokrat rečeno, da so se prvi kristjani zbirali po domovih za lomljenje kruha.

Prvi kristjani so si Jezusa hoteli zapomniti po lomljenju in vzajemni delitvi kruha. On jih je tako nahranil. Danes govorimo o maši ali evahristijii, ko opravljamo obred in zakremant lomljenja kruha in pitja iz čaše. Med lomljenjem kruha pojemo ali molimo Jagnje Božje.

Velika noč za nas postane resnična in stvarna takrat, ko smo tudi sami pripravljeni biti razlomljeni in podarjeni v ljubezni do našega sveta, ljudi in stvarstva. Sv. Avguštin je v petem stoletju kristjane spodbujal naj prejemajo obhajilo, da bi postali to kar jedo. V evharistiji ne posnemamo statične Jezusove navzočnosti v kruhu in vinu ampak sprejemamo izziv in povabilo naj vstopimo v njegovo dejavnost ljubezni v tem svetu, ki se odvija tukaj in sedaj. Vsakič ko pridemo k obhajilu odgovorimo z »amen« Jezusu, ki se nam daje kot telo in kri. S tem potrdimo, da se zavedamo kako daleč je šel Bog, da bi nam pokazal kako nas ima rad. Hkrati je to intimen trenutek, ko nas Bog sreča v naših najbolj zlomljenih delih življenja in nas usposobi za podarjanje. Bog je tovariš v našem trpljenju in stiskah. Zato nam kaže kako lahko živimo iz Njega. Ko ga v obhajilu prejmem, potrdim, da sem pripravljen plačati ceno za to, da sem z Njim eno, da sem pripravljen biti zlomljen in podarjen v ljubezni do sveta (ljudi in stvarstva).

Toda lomljenje in podarjanje sta le dve od štirih dejanj, ki jih Kristus nenehno dela za nas. Drugi dve dejavnosti sta umivanje in pošiljanje. Evangelist Janez najbolj ve, kako so vse štiri dejavnosti med seboj zelo povezane. Lomjenje kruha nas pošlje, da izven maše, umivamo noge drug drugemu: ljubite in služite Gospodu. Maša izhaja iz latinske besede missa, kar pomeni biti poslan.

Če sprejmemo poslanstvo, ki nam ga pri maši Jezus zaupa, lahko po nas tudi drugi vidijo kako se njegovo življenje, trpljenje, smrt in vstajenje nadaljujejo danes. Ustvarjajo prehod in svet spreminjajo na boljše. Zaradi velikega četrtka nobeno služenje ni premajhno, nobena prijaznost ni nepomembna in nobeno ljubeče dejanje brez smisla v Kristusovem Božjem kraljestvu. Iščemo priložnosti, da bi zaradi Njega lahko služili vsem, ki jih zlomljenost njihovega življenja ugaša. Pri tem odkrijemo kakšne izreden učinke pušča vse to tudi na nas. Skupaj z brati in sestrami, ki jim služimo, lahko prepoznavamo obličje Vzhajajočega Sonca in skupaj hvalimo Gospoda.

Veliki petek, 14.4.2017, Jn 18,1-19,42

Na veliki petek poslušamo največjo zgodbo vseh časov. Pomislimo samo na tri velika vprašanja, ki nam jih Janez postavlja v poglavjih o Jezusovem trpljenju:

»Koga iščete?«

»Česa obtožujete tega človeka?«

»Ali nisi tudi ti izmed njegovih učencev?«

Trpljenje poda tudi tri odgovore:

»Jezus iz Nazareta.«

»Judovski kralj.«

»Nisem!«

Nas danes ne bi bilo tukaj, če naš odgovor na prvo vprašanje ne bi bil enak odgovoru vojakov. Iz zelo drugačnih razlogov tudi mi iščemo Jezusa iz Nazareta. Ne nameravamo ga aratirati. Tukaj smo zato, ker nas je njegova ljubezen aretirala. Njegovega kraljestva ne želimo rušiti, ampak bi ga radi podedovali in pomagali, da bi se širilo. Me obsojamo ga, ker se je dal križati, ampak v njegovi smrti vidimo svojo pot k svobodi. Koga iščemo? Jezusa iz Nazareta.

Drugo vprašanje pripada Pilatu. Jezus je obsojen na smrt na podlagi obtožnice, da je rivalski kraj Cesarja. Vsa leta kasneje mi dobro vemo, da je Jezus še vedno voditelj kraljestva pravičnosti in miru. Jezus tukaj in danes še vedno ogroža vsakogar, ki se postavi proti veri, upanju in ljubezni. Mi smo obtoženi, da za svoje življenje zahtevamo njegovo kraljestvo.

Tretje vprašanje je namenjeno Petru. Čeprav je Jezusu hotel ostati zvest, ga je strah premagal. Večina izmed nas lahko z njim sočutvuje. Če bi bili postavljeni pred izbiro med Jezusom in smrtjo, koliko izmed nas bi izbralo smrt? Dejanja vedno govorijo veliko glasneje kakor besede. Vedno ko kompromitiramo Božjo dobroto znotraj sebe ali se trudimo, da bi obšli pravice drugih do dostojanstva in življenja, se pridružimo Petru ob ognju in zanikamo, da smo Jezusovi učenci. Ali nisi tudi ti izmed njegovih učencev? Ko bi bil vsaj večkrat.

Vesela novica velikega petka pa je, da aretacija, obtožbe in zatajitev niso bile zadnje besede, ki jih je Jezus slišal v svojem življenju. Zaradi njega te besede ne bodo zadnje niti v našem življenju. Ne glede na to kaj smo počeli ali kaj počnemo, nič nas ne more ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu. Ne glede na to, kakšne posebne križe smo prinesli k bogoslužju velikega petka, verujemo, da je Božja zaveza do nas takšna, da je sprejel tudi trpljenje in smrt, da bi nam lahko pokazal svojo odrešilno ljubezen.

Tudi če smo zaskrbljeni in preplašeni, dovolimo Kristusu, da nas aretira s svojim mirom. Če smo obtoženi uničujočega vedenja, dovolimo Kristusu, da spreobrne naša srca in spremeni naša življenja. Če Kristusa zanikamo z besedo in z življenjem, se danes odločimo, da mu bomo tako zvesti, kakor je on zvest nam.

Če to storimo, se bo zgodilo nekaj presenetljivega. Poskusite. Celo sredi nošnje svojih posebnih in osebnih križev, bomo čutili, da ga nosi Kristus, ki nas ljubi in z nami nosi naše breme.

Zaradi tega nekateri narodi veliki petek imenujejo dobri petek. Ni večje dobrote in dobrohotnosti, kakor jo razodeva Jezusov križ. On kaže, da je naš Bog naš tovariš in najboljši prijatelj na vsakem koraku našega življenja.

Velikonočna vigilija, 15.4.2017, Mt 28,1-10

Vsako velikonočno vigilijo poslušamo hvalnico Luči, imenovano Exultet – Veselite se! V prvi cerkvi naj bi diakon znal to hvalnico iz srca in na pamet. Čast, da jo je nekdo lahko prepeval, se je prenašala iz roda v rod.

V hvalnici je več podob, ki nam pomagajo pomenovati svoje veselje: osvobojeni suženjstva, konec strahu; zmagoslavje življenja nad smrtjo, Božja popolna zvestoba svojemu sinu Jezusu. Hvalospev prepeva, da Bog tega ni storil zato, ker bi si mi zaslužili, ampak preprosto zato, ker nas ima rad. To je od vseh najbolj sveta noč, kajti zapečati družinsko zavezo med Bogom in nami. Mi smo skupaj z Jezusom sodediči, sinovi in hčere Boga. Ali je torej kaj čudnega, če hvalospev nebesom in zemlji kliče naj eksplodirata od veselja?

Velikonočno veselje naj bi zaznamovalo naše življenje z veseljem. Nekateri kristjani so veseli, toda svojega obraza tega še niso naučili. Veselje tudi ne pomeni, da moraš nenehno hoditi okrog z nasmehom na ustih. Krščansko veselje je veliko globlje. Dotika se soočenja z najbolj tragičnimi in težkimi trenutki našega življenja. V vseh teh preizkušnjah se nimamo kaj bati. Božja zvesta ljubezen je z življenjem premagala smrt.

Vsi vemo, da je to veliko lažje reči, kakor pa živeti. V evangeliju je ženam dvakrat rečeno naj učencem povedo naj gredo v Galilejo, da bodo tam srečali vstalega Jezusa. Vedno sem se spraševal o tej Galileji. Za učence je morala biti pot res samotna in polna stiske. Čeprav so Mariji Magdaleni verjeli, so se v sebi borili proti strahu za svoje lastno življenje in z upanjem, da bodo videli od mrtvih vstalega Jezusa. Predhodnje izkušnje jim pri tem niso mogle prav nič pomagati. Nobenih vodnikov ni bilo napisanih o tem kaj naj bi iskali po pogrebu. Evangelist Janez zapiše zgolj kratko navodilo: »Hitro pojdi in povej njegovim učencem, da je bil obujen iz smrti; pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli.«

Za nas Galileja ni prostor, ampak okoliščina, naše notranje umsko stanje in odločitev. Naša Galileja je lahko samotna pot telesnega, čustvenega ali duhovnega trpljenja in bolečine. Galileja so lahko naše prelomljene obljube, zlomljeni odnosi ali neuresničeni upi. Karkoli že je, to noč nam Kristus obljublja, da ne bo le tam, ko bomo prispeli, ampak da je šel pred nami v ta zapuščeni kraj. Priskrbel nam je ljubeč objem v katerega se bomo lahko na koncu skrili.

Radostni smo tudi zato, ker prvi Jeruzalem ni imel zadnje besede o Jezusovem življenju. Bog jo je imel. Vse naše smrti v Jeruzalemu in vsa naša preplašena in tesnobna potovanja v Galilejo se lahko končajo z novim življenjem in svežim začetkom. Skupaj z vsemi kristjani lahko povabilo Marije Magdelene apostolom vzamemo za svoje. V tej veliki noči pojdimo v Galilejo, kjerkoli in kadarkoli že to bo. In tam bomo našli Gospoda. Tam nas čaka in nas bo našel On sam. Tedaj lahko eksplodiramo od radosti in zapojemo vstajenjsko pesem: Kristus je vstal, Kristus je vstal, iz groba skalnega.

Velika noč, 16.4.2017, Jn 20,1-9

Lani smo prvič praznovali dan Marije Magdalene kot praznik. V hierarhiji katoliških praznovanj je namreč 2. junija 2016 z vatikanskim dekretom god Marije Magdalene napredoval iz ravni „obveznega goda“ na raven „praznika“. Papež Frančišek hoče s to potezo poudariti odlično vlogo Marije Magdalene v evangelijih in v življenju prve skupnosti. Obenem pa v skladu z zadnjimi znanstvenimi dognanji prispeva k odpravi „zgodovinske krivice“, ki jo je bil deležen lik Marije Magdalene. Slednja namreč ni bila prostitutka, ni bila spokornica (v smislu odmaknjenega spokorniškega življenja) in ni bila Jezusova žena.

Gre za tri trdovratne zmote, ki jih zaradi ujetnosti v razne čudne izme skozi preteklo tisočetje katoličani vlečemo za seboj, ponavljamo in napačno oznanjamo. Marija Magdalena je ena izmed vodilnih likov prvotne Cerkve, prva priča, ki je videla Vstalega, in prva glasnica, ki je apostolom oznanila vstajenje Gospoda.

Tomaž Akvinski jo imenuje „Apostola Apostolorum“ (apostolka apostolov). Po izročilu naj bi Marija Magdalena „apostolsko“ službo nekje v okolici Jeruzalema vršila vse do svoje smrti. V skladu s splošno tendenco drugega stoletja, ko so ženske iz vidnejših in vodilnih vlog znotraj Cerkve počasi izginjale, se je tudi na vodilno vlogo Marije Magdalene „pozabilo“.

Marija sreča Jezusa medtem ko joka pred njegovim grobom. Na prvo »krščansko« velikonočno nedeljo v sebi čuti bolečino dvojne izgube: žaluje zaradi izgube Njega, katerega mučenje do smrti je od blizu spremljala; joka pa tudi zato, ker je prepričana, da so njegov grob oskrunili, truplo pa ukradli.

Marija Magdalena je zavetnica vseh, ki so kadarkoli stali pri grobu in jokali. Pokaže nam, kako sredi vsakega žalovanja Kristus pride k nam in nas pokliče po imenu. Dovoli mu, da po imenu poklče tudi tebe. Danes, tukaj in sredi okoliščin v katerih se nahajaš in v vsem, kar se dogaja znotraj tebe.

Zaradi Magdaleninih solza in še bolj zaradi njene evangelizacije, lahko zaupamo, da Bog po imenu pozna in kliče vsakega človeka, ki umre. Bog ne ločuje med revnimi in bogatimi, med razvitimi in nerazvitimi, med muslimani, kristjani ali ateisti. Vsakega izmed nas po imenu kliče in vabi, da bi z njim delili njegovo življenje. V moči Svetega Duha to tudi zmoremo. Bog ne pozna le našega imena, ampak tudi naše srce, zgodovino in osebnost.

Velika noč nas oborožene s spoznanjem Kristusove podarjajoče se ljubezni pošilja, da jo živimo med brati in sestrami na tem svetu. Ni osebnosti v SP, ki je srečanje z Vstalim Kristusom ne bi spremenilo. Enako velja zate in zame. Velika noč nekaj pomeni za svet le, če jo mi vsak dan znova živimo: ko je lepo in ko je težko, ko vse lepo teče in ko je trpljenje.

Kako lahko to storimo?

Jezus Mariji Magdaleni pove, da Bog ni izključujoč, ampak da je njegov Bog in Oče tudi Magdalenin Bog in Oče. Naš Bog je ljubeči Oče, rešujoči Sin in tolažeči Sveti Duh. Velika noč nam tudi pokaže, da na tem svetu ni človeka, ki ne bi bil vreden naše skrbi. Jezus ni bil obujen iz smrti samo za nas, ampak za vse ljudi. On kliče po imenu vsakogar in vsakomur daje svojo vero, upanje in ljubezen. Naj se skupaj s Kristusom vsi ti darovi v nas spremenijo v vesel velikonočni praznik!

p. Viljem Lovše

Ikona Gospodovega rojstva

ikona-jrAndrej Rubljov _ Moskva l.1405

Sveti Maksim Spoznavalec pravi, da je učlovečeni Kristus središče, h kateremu se stekajo vse silnice kozmosa. Zato imajo najstarejše podobe rojstva v ospredju Jezusove jasli. Od 6. stoletja pa se začne kompozicija te ikone postopoma spreminjati. Ikona postane izrazito marijanska in v središče pride Bogorodica (Theotókos). Hkrati se razširi tudi vsebina ikone, ki v glavnih potezah povzame celotno zgodovino odrešenja.

1

S svojo ježo z Vzhoda navzgor, proti zvezdam, so modri simbol človeštva, ki išče izgubljeni raj, simbol dviganja človeškega uma k Bogu. Modri se vzpenjajo: podoba človeškega truda, ki skuša prodreti v Božje skrivnosti. Bog je zgoraj, kajti dva angela gledata navzgor – angel je namreč priča Božje navzočnosti –; toda na ikoni je še en angel, ki gleda proti pastirjem in jim oznanja, da je njihov trud, da bi prišli na goro, nepotreben. Prišel je namreč čas, ko se Bog sam spušča z višav.
Potrebno je le čisto srce, da ga lahko vidimo (prim. Mt 5,8).

2Na desni strani ikone je pastir, ki posluša angelovo oznanilo. Predstavlja izvoljeno ljudstvo, tisto ljudstvo, ki ga je Bog sam iskal in h kateremu se zdaj kot dobri Pastir spušča, da bi zbral svojo čredo, kateri je že stoletja velikokrat in na veliko načinov govoril (prim. Heb 1,1).

V središču se nahaja betlehemska votlina, v kateri se je v polnosti časov
razodela Božja milost, ki rešuje vse ljudi (prim.Tit 2,11) in prinaša mir tistim, ki so daleč, in tistim, ki so blizu. Milost se imenuje milost, ker je zastonjska, kot pravi Avguštin. Latinski očetje so imeli tehtne razloge, da so tako poudarjali ta vidik krščanske dogme v nasprotju s pelagijanci. Grški očetje pa so – po drugi strani – čutili potrebo, da so v nasprotju z dualističnimi težnjami poudarjali drugi vidik iste vere: sodelovanje vseh ustvarjenih moči z milostjo. Odmev te drže je kontákion bizantinskega bogoslužja na božični dan. Besedilo je nedvomno služilo kot navdih ikoni: »Kaj naj ti darujemo, o Kristus, ker se za nas rojevaš na zemlji kot človek? Vsako bitje, ki je tvoje delo, ti nam3reč prinaša svoje pričevanje hvaležnosti: angeli svoje petje, nebo zvezdo, modri svoje darove, pastirji svoje čudenje, zemlja votlino, puščava jasli, mi ljudje pa ti darujemo Mater Devico.«
Predpodoba Marije, ki je Bogu
darovana kot orodje Učlovečenja, da bi Bog lahko prišel na svet, je Jakobova lestev (prim. 1 Mz 28), ki je nasprotje Babilonskega stolpa (prim. 1 Mz 11) – tragičnega človekovega prizadevanja, da bi s svojimi močmi dosegel nebesa. V raju je kača Evo prevarala z lažno obljubo, da lahko postane Bog (prim. 1 Mz 3,5); nova Eva pa se je dala na razpolago, da bi Bog lahko postal človek.

ik4Na levi strani ikone so upodobljeni dvomi svetega Jožefa, ki ga skuša hudič v podobi pastirja. Predstavljajo večno obotavljanje vseh nas, ki ne zmoremo dojeti ne Božje mogočnosti ne človekove veličine. Resnico Jezusa Kristusa, ki je pravi Bog od pravega Boga, je moral Jožefu oznaniti angel.

5Kot Jožefovo nasprotje pa sta na drugi strani ikone dve modri ženi, ki umivata novorojenčka. Kot pripovedujejo apokrifi, sta pripravljeni pričevati o deviškem rojstvu Kristusa, ki je prišel na svet kot človek. Obenem s tem, ko umivata otroka – kajti vsak novorojeni človek mora biti umit –, pričujeta, da je Jezus pravi človek.

6Če je za Grke višek zgodovine kozmično življenje, je za Izraelce to Odrešenik. Drevo iz Jesejeve korenine, na spodnjem robu ikone, simbolizira izpolnitev obljub, ki jih je prejel Abraham in njegovo potomstvo.

7.JPGNad votlino je zvezda, ki je zasijala nad Betlehemom. Cerkveni očetje so morali odgovarjati na mnoga antična deterministična verovanja in so v ta namen pisali dolge obravnave. Če se vsak človek rodi pod neko zvezdo, eno izmed mnogih, ki sestavljajo obok stalnih zvezd, zgodovina in človekovo življenje v njej pa se gibljeta pod vplivom ozvezdij, se je ob Kristusovem rojstvu morala premakniti zvezda, kajti on je tisti, ki ji je določil pot. Kot pravi sveti Ignacij Antiohijski, je bila vsaka astrologija – neizprosna oblast usode nad človekom – uničena, ko smo v Človeku-Bogu prepoznali gospodarja kozmičnih sil.

Toda sedanje veselje motijo žalostne slutnje. Votlina ima obliko groba, zibel je hkrati krsta in otrok je povit tako kot mrlič. Jezus se je rodil, da bi umrl. Obličje Matere, blagoslovljene med ženami, je napolnjeno z žalostjo: Sin je povit v mrtvaški prt in položen v sarkofag. Pomen je naslednji: tragična usoda Eve je bila rojevanje za smrt, neprestano gledanje, kako otroci umirajo. Tudi Marija povije otroka, ki mora umreti. Zato je položen v sarkofag.
Ko ikonografi upodabljajo vstajenje, slikajo povoje na enak način, toda brez Kristusovega telesa. V tem je nad-časovnost ikone. Vse je sonavzoče: rojstvo in hkrati smrt. Nekateri 8vzhodni teologi pravijo, da sta Adam in Kristus sočasna, ne v zgodovinskem smislu, ampak v smislu dveh stalnih resničnosti človeštva: greha in odrešenja.

Votlina, v kateri se rodi Jezus, je temen kraj. Luč, ki je zasvetila, bo sprejeta, pa tudi zavrnjena (prim. Jn 1,5). Ko se daruje za Učlovečenje, leži Bogorodica (Theotókos) na smrtni postelji in se daruje tudi kot prva, ki sprejme, da bo skupaj z njim trpela. Po drugi strani pa na ikonah nikdar ne sme prevladovati žalost. Potrebno je videti namen in cilj bolečine: vsa kompozicija kaže na vrnitev rajskega miru, ki je cilj Učlovečenja.

Sarkofag, v katerega je položeno dete, so hkrati jasli. Poleg njega sta namreč vol in osel. Jasli so čudovita podoba, ki jo Luka kar trikrat poudari (prim. Lk 2,7.12.16). Kakšen je njihov pomen? Ko je bil človek izgnan iz raja, je bil oblečen v živalske kože, kot poroča Sveto pismo. Nekateri cerkveni očetje razlagajo, da človek od tega trenutka dalje svojo telesnost dojema na živalski način; živi torej v nenehnem strahu pred smrtjo. Človek od tedaj živi v stalnem iskanju samoodrešitve, prav tako kot mora žival jesti, da preživi. Tako najde svoje jasli – greh, ki poteši ta nagon po preživetju. Vsak od nas ima nek greh, ki ga vedno ponavlja, ker si od tega greha obeta majhno nagrado, majhno priznanje, malo odrešenja. Zaradi tega grešimo. Človek greši, ker še vedno verjame kači in upa, da bo postal kakor Bog. Kot da bi Eva znova in znova poskušala utrgati prepovedani sad, upajoč, da bo slej ko prej utrgala pravega. Zaradi tega se človek kar naprej vrača h grehu. Če je Bog hotel znova srečati človeka, se je moral postaviti tja, kjer človek greši, tja, kjer je malik, v katerega človek zre. V tej luči je dejstvo, da Kristus pride in je položen v jasli, zelo smiselno. Kristus se torej poniža na tisto raven, kjer ga bo človek lahko našel, kajti to je edini kraj, h kateremu se bo človek zagotovo vrnil.
Odpove se torej Božji slavi (kenosis, prim. Flp 2,5-11), izprazni se vsega, kar je Božje, in pride v jasli– kraj, h kateremu se človek vedno vrača, ker se vedno vrača k svojemu grehu. Toda greh je smrt, zato so jasli tudi sarkofag. Bog torej prihaja, da bi se postavil tja, kamor se bo človek vrnil in ga bo lahko našel. In kakor se uniči hrano, tako bo uničen Sin človekov. Zaradi tega je v sarkofagu.

Ta ikona nosi prvo oznanilo evharistije, Gospodove Velike noči. Kakor je kruh, ko se z njim hranimo, izničen, pa vendar prav s tem omogoča preživetje; tako se bo Kristus pustil uničiti, kajti človek bo šele takrat, ko ga bo ubil, spoznal, kako je Bog dober. In kdor razume, da je Bog dober, se vrne k njemu in živi, kajti on je življenje. V novi zavezi imamo namreč življenje samo v odnosu do Kristusa, v veri v Kristusa. Kristus se torej pusti ubiti, da bi mi lahko jedli kruh življenja, kajti tisti, ki bo jedel od tega kruha, bo živel vekomaj (prim. Jn 6,51).