Največja tragedija tega sveta je pomanjkanje budnosti in zavedanja. To je vzrok strahu, iz strahu pa se rojeva vsako zlo. Smrt ni nikakršna tragedija. Umiranje je čudovito; grozno je le za tiste, ki niso nikoli doumeli, kaj življenje je. Smrti se bojimo samo, če se bojimo življenja. Samo živi mrliči se bojijo smrti, resnično živi ljudje pa ne. Prebujanje je smrt našega verovanja v obstoj nepravičnosti in tragedije. To kar je smrt za gosenico, je novo življenje metulja. Smrt je vstajenje in le-to se dogaja prav sedaj, ne enkrat v prihodnosti. Če bi umrli preteklosti, prav vsakemu njenemu trenutku, bi bili popolnoma živi, kajti popolno živa oseba je tista, ki je polna smrti. Stalno umiramo stvarem, spuščamo navezanosti, da bi lahko živeli sedanji trenutek.
Mistiki, svetniki idr. se v vseh časih trudijo, da bi nas prebudili in s tem izničili lakoto, vojne in nasilje. Največje zlo so namreč ljudje, ki spijo oz. nerazsvetljeni ljudje. Zato ni važno v kakšnem sistemu živimo, ampak kakšni smo mi, ljudje, ki ta sistem koristimo. Prebujeni ljudje s srci polnimi Ljubezni, bi dosegli, da bi čudovito funkcioniral kapitalizem ali socializem ali komunizem.
Ne pričakujmo od sveta, da se bo spremenil – spremenimo najprej sebe (oz. pustimo se spremeniti Njemu). Takrat bomo pridobili dovolj dober pogled na svet, da bomo sposobni spremeniti, kar bomo prepoznali kot nujno spremembo. Odstranimo najprej bruno iz svojega očesa. Dokler se ne zavedamo samega sebe, nimamo pravice dregati v bilo koga, niti se spuščati v menjavo bilo česa v svetu. Kadar poskušamo spremeniti ljudi ali stvari, obstaja nevarnost, da to počnemo zaradi lastne koristi, ponosa, dogmatičnih prepričanj in mišljenja, ali pa samo zato, da izpraznimo svoje negativna občutja. Npr. Imam negativne občutke in zato pričakujem, da se bo drugi spremenil in mi s tem omogočil, da se bom dobro počutil. Zato se moramo prvenstveno pobrigati za svoja slaba občutja, da ne bomo v težnji po spreminjanju drugih, spodbujeni iz jeze in sovraštva, namesto ljubezni. Morda se bere čudno, ampak človek je lahko strog do drugih, a istočasno poln ljubezni.
PRISLUHNITI ŽIVLJENJU
Potrebna sta nam torej zavedanje in hrana. Potrebujemo dobro, zdravo prehrano. Naučimo
se uživati močno hrano življenja: dobro jedačo, dobro vino, dobro vodo… Poizkusimo.
Sprostimo naš um in vključimo čutila. Sestopimo iz glave v srce. To je zdravo in dobro hranjenje. Užitek za čute in užitek za duha. Tako storimo na primer ob branju dobre knjige, ob tehtnem pogovoru ali razmišljanju. Čudovito je.
Ne prepuščajmo se iskanju vse močnejših umetnih dražljajev, da ne izgubimo sposobnosti za uživanje. To se zgodi, ko začneš potrebovati vedno dražje stvari in se nisi več sposoben veseliti preprostih stvari življenja. Naša krivda je, da nimamo časa uživati življenja. Preobremenjeni smo z naprej, naprej . . . Če bi zares uživali življenje in preprosto radost čutov, bi bili presenečeni. Razvila bi se nam tista izredna disciplina, ki jo poznajo živali. Žival se namreč nikoli ne preobje in v svojem naravnem okolju ni nikoli predebela.
Nikdar ne je in ne pije tistega, kar bi ji utegnilo škoditi. Nikdar ne boste videli, da bi žival
kadila. Giblje se toliko, kolikor je zanjo potrebno.
Opazujte svojo mačko po obedu — poglejte jo, kako se sprosti. In opazujte, kako plane
v naskok, poglejte gibkost njenih udov in živost njenega telesa. To smo mi izgubili. Izgubljeni smo v svojih mislih, idejah, idealih in tako naprej, nad nami lebdi večni: naprej, naprej. In v nas je konflikt, ki ga živali ne poznajo. Sami sebi večno nekaj očitamo in si nalagamo občutke krivde.
Tako je to kot z ljudmi, ki pridno načrtujejo bodoče počitnice, mesece in mesece kujejo načrte, ko pa se znajdejo na načrtovanem kraju, jih skrbi le to, da bodo rezervirali karte za let domov. Toda ves čas fotografirajo in pozneje razkazujejo te slike v albumih, namreč slike krajev, ki jih niso nikdar videli, marveč le fotografirali. To je simbol modernega življenja.
Ko nekaj intenzivno uživamo, potrebujemo zelo malo. Umirimo se, okušajmo, povohajmo, poslušajmo in pustimo, da nam čuti oživijo. Kraljevska pot do mistike je enostavna, samo sedimo in v miru prisluhnimo zvokom, ki nas obdajajo. Ne osredotočimo se zgolj na en zvok, poskušajmo slišati vse. Doživeli bomo čudeže, če ne bomo imeli zablokiranih čutov. Za proces spreminjanja je to zelo pomembno.
(Prosto povzela po Anthony de Mello z lastnimi dodatki)
ŽIVETI KOT LJUBLJENA 