Henri Nouwen je zapisal:
»Ali lahko sprejmem, da sem vreden, da se zame osebno skrbi? Ali verjamem, da je v Bogu resnična želja, da bi bil preprosto z menoj? V tem je srčika mojega duhovnega boja: boja proti zavračanju samega sebe, proti preziru in odporu do samega sebe. Zelo krut in krvav boj je to, ker nas svet in vsi demoni nenehno zarotujejo proti nam, da se smatramo za nevredne, nekoristne in zanemarljive.«
Občutki manjvrednosti se nam zažrejo nekam pod kožo že v mladosti. V družbi, kjer je tekmovalnost s ciljem “kdo je boljši”, ena od glavnih usmeritev, zlahka doživiš občutek ponižanja in nevrednosti. Naše najglobje hrepenenje je, da bi bili sprejeti in ljubljeni. Žal je danes ravno ta potreba pogosto grdo poteptana in spregledana. To, da si sprejet (sploh v določene elitne družbe), si moraš zaslužiti. Biti ljubljen pa je skoraj kot misija nemogoče v tem potrošniškem svetu egoizma in težnje jaz sem, ampak ne za druge. Skavti zato uporabljamo drugačen namen vsake dejavnosti, ki je lepo zajet v geslu “važno je sodelovati.” Na ta način vsak udeleženec prispeva iz svojih talentov, ki mu dajejo vrednost, ker so mu bili podarjeni, ker so božji dar. Ko je človek sprejet, da največ in potem je tudi zlahka ljubljen.
Brezbrižnost in odtujenost med ljudmi, celo v istem bloku, kaj šele v ulici ali mestu, botruje množični osamljenosti in posledično depresiji. Ustvarjeni smo po Božji podobi, za druge, smo bitja odnosov. Bog, ki je trooseben in kot tak v medsebojnih odnosih in s tem en v sebi, kaže na to osnovno potrebo, biti v odnosu. On sam pravi, da ni dobro človeku samemu biti. Jaz šele ob drugem vidi, kdo je. Odnos z Drugim in drugimi me določa in razkriva resnico o meni, o moji resnični identiteti. (Mislim na resnični odnos, ne tisti, ki ga ponaredim.) Tako kot je Malemu princu najbolj dragocena njegova vrtnica zaradi časa, ki ji ga je posvetil oz. osebne skrbi zanjo, tudi mi hrepenimo, da bi nekomu bilo mar, da bi se nekdo resnično, osebno zanimal za nas. Prav tu smo največkrat razočarani, ker noben človek ne zmore zadostiti te silne potrebe po osebni skrbi, ki je tako pogosto izražena in obremenjena z občutkom zavrženosti. Prav zato smo povabljeni stopiti v osebni odnos z Bogom, dovoliti, da on skrbi za nas. “Le pri Bogu se umiri, moja duša, kajti od njega je moje upanje.” (Ps 62,6) »Blagor človeku, ki zaupa v Gospoda.«
Velika hudičeva prevara je to, da mislimo, da Bogu ni mar za nas, da smo samo majhni črvički, prahec v vesolju in kot taki nepomembni za Stvarnika, Kralja vesolja. Naš Oče nam o svoji skrbi, ljubezni, nežnosti in usmiljenju do nas, spregovori preko teh Besed https://vsedobro.files.wordpress.com/2016/12/oc48detovo-ljubezensko-pismo.pdf, ki so “Njegovo pismo” ljubljenim otrokom. In ja, prav mi smo ti Božji otroci, Sinovi in Hčere, bratje in sestre med seboj.
Ta duhovni boj, da bi živela kot ljubljena, je najhujši in najbolj krvav. Vsak dan se mi dogaja toliko stvari, ki govorijo ravno o nasprotnem in mi mečejo pesek v oči, da ne vidim, da so le privid in da je resnično življenje le v Bogu, kjer sem vedno neskončno ljubljena. V tem svetu, ki tiči v zlu, lahko živim kot ljubljena le, če je moje srce obrnjeno k Njemu, če na vse gledam v povezanosti z Njim ali skozi Njegove oči. To je prebujenje, to je resnica, budnost, ker gledam kar je večno in se obračam od minljivega. In to ni beg ali odmik iz sveta v neke iluzorne, duhovne sfere, ampak resnično življenje, ki ga živim v svoji pravi identiteti Hčere. Bojevnica sem, zato vzamem vsak dan svoj meč Besede, da v Kristusu zmagujem hudo in dajem prostor Njemu za katerim hodim, ko nosim svoj križ.
ŽIVETI KOT LJUBLJENA 